UPRS Sklep I U 2357/2017-8

Tožba se zavrže.

1Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo v zadevi verifikacije devizne vloge. Po podatkih, ki izhajajo iz tožbe, živi tožeča stranka v tujini, to je v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji pa nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Kot kontaktni naslov je tožeča stranka v tožbi navedla Združenje za zaščito deviznih varčevalcev v BiH (v nadaljevanju: Združenje), ki ima sedež v Bosni in Hercegovini.

2Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.

3Po določbah prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V kolikor tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka v danem roku tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sklep o tem se tožeči stranki vroči po imenovanem začasnem zastopniku. Na tem mestu sodišče opozarja še na sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2018 z dne 29. 8. 2018, iz katerega izhaja, da mednarodne konvencije, ki urejajo vročanje in katerih stranki sta Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina, načina vročanja po 146. člena ZPP ne izključujejo.

4Sodišče je tožeči stranki s sklepom I U 2357/2017-4 z dne 28. 12. 2017 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za prejemanje pisanj, in ji naložilo, da tožeči stranki pošlje sklep I U 2357/2017-4 z dne 28. 12. 2017, s katerim ji je sodišče naložilo, da v roku 30 dni od vročitve tega sklepa imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in da o tem pisno seznani sodišče. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor v danem 30 dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom tega sklepa.

5Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj je bil sklep sodišča I U 2357/2017-4 z dne 28. 12. 2017 vročen dne 17. 1. 2018, ko je začel tudi teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe, o čemer je bila tožeča stranka tudi obveščena. Začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, je v tem odstavku naveden sklep poslala tožeči stranki skupaj z dopisom z dne 17. 1. 2018. V dopisu je tožeči stranki pojasnila, koga lahko imenuje za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, jo opozorila na začetek teka rokov za odpravo teh pomanjkljivosti ter na pravne posledice nepravočasne odprave pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom sklepa. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je tožeča stranka navedeni sklep prejela dne 22. 1. 2018.

6Tožeča stranka je na sodišče naslovila vlogo, v kateri navaja, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Po vsebini je njen odziv identičen odzivu drugih tožečih strank v zadevah verifikacije deviznih vlog, v katerih so tožeče stranke v tožbi kot kontaktni naslov navajale Združenje. Glede na to, da je ob vložitvi tožbe več tožnikov kot kontaktni naslov navedlo Združenje, in vsled vprašanj, ki jih je Združenje zastavilo sodišču, je sodišče Združenju preko elektronske komunikacije posredovalo obsežna pojasnila (pod opr. št. Su 394/2017) glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Še zlasti je Združenje opozorilo, da slednje, glede na to, da ima sedež v Bosni in Hercegovini, po prej navedeni določbi 146. člena ZPP ne more biti pooblaščenec za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Nenazadnje je sodišče Združenje še opozorilo glede obveznih sestavin tožbe po ZPP in ZUS-1.

7Tožeča stranka se je na poziv sodišča odzvala z navedbo o nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, čeprav je sodišče Združenju posredovalo ustrezna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji in kljub temu, da je sama prejela jasno pojasnilo o zakonski ureditvi v Republiki Sloveniji in o osebah, ki so lahko imenovane za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Pri tem je njena navedba pavšalna in povsem nekonkretizirana, tako da je sodišče posledično niti ne more preizkusiti. Tožeča stranka namreč ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni navedla dejstev, niti preložila dokazov o zatrjevani nezmožnosti. Sodišče tako ugotavlja, da tožeča stranka z navedenim odzivom ni ravnala po sklepu sodišča.

8Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 16. 2. 2018, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.