VSL Sodba IV Cp 1612/2018

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč., 2.a tč. ter 1. in 2. alineji prvega odstavka 2.b tč. spremeni tako, da se glasi:

„1. M. M., roj. ... , je dolžna za mld. A., roj. ... , plačevati mesečno preživnino od 31. 1. 2018 dalje v višini 71,00 EUR. Tako določena preživnina se plačuje na osebni račun N. N., odprt pri ....

2.a Poleg preživnine, prisojene v 2. točki izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 488/2016 z dne 5. 4. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1687/2017 z dne 14. 9. 2017 je N. N., roj. ..., dolžan plačevati preživnino za mld. A. od 31. 1. 2018 dalje še 149,00 EUR mesečno.

2.b Poleg preživnine, prisojene v 2. točki izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 488/2016 z dne 5. 4. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1687/2017 z dne 14. 9. 2017 je N. N. roj. ..., dolžan plačevati preživnino za mld. B., roj. ...;

- za obdobje od 29. 2. 2016 do 31. 12. 2016 še 41,00 EUR mesečno,

- za obdobje od 1. 1. 2017 do 30. 1. 2018 še 65,00 EUR mesečno,

- za obdobje od 31. 1. 2018 dalje še 151,00 EUR mesečno.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1V tem sporu je sporna le še preživninska obveznost pravdnih strank do otrok. Pravdni stranki sta na naroku 9. 12. 2016¹ sklenili delno sodno poravnavo, na podlagi katere je bil mld. A. zaupan pravdnima strankama v varstvo in vzgojo (skupno starševstvo), mld. B. pa je bila zaupana v varstvo in vzgojo tožnici. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bodo stiki med mld. A. in pravdnima strankama potekali po dogovoru med njima, stiki med mld. B. in tožencem pa vsak drug vikend od petka do nedelje, med poletnimi počitnicami pa tako, da mld. B. preživi s tožencem dva tedna v mesecu juliju in dva tedna v mesecu avgustu, ostali stiki med mld. B. in tožencem pa potekajo v skladu z dogovorom med pravdnima strankama.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo P 488/2016 z dne 5. 4. 2017² razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže (točka 1), tožencu je naložilo, da je dolžan plačevati preživnino za mld. A. za obdobje od 29. 10. 2016 do 28. 11. 2016 2,00 EUR in od 29. 11. 2016 dalje 16,00 EUR mesečno, za mld. B. pa od 29. 2. 2016 175,00 EUR mesečno (točka 2). Kar je tožnica glede preživnine za otroka zahtevala drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka 3). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (točka 4). Tožnica se je zoper sodbo pritožila. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Cp 1687/2017 z dne 14. 9. 2017³ pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 3. in 4. točki izreka razveljavilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.⁴

3Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožnici naložilo, da je dolžna za mld. A. od 31. 1. 2008 dalje plačevati preživnino v višini 109,00 EUR mesečno (točka 1), tožencu pa, da je poleg preživnine, ki je mu je bila določena v 2. točki izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 488/2016 z dne 5. 4. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1687/2017 z dne 14. 9. 2017, dolžan plačevati za mld. A. še mesečno preživnino v višini 155,00 EUR (točka 2.a) in za mld. B. še 23,00 EUR mesečno za obdobje od 29. 2. 2016 do 30. 1. 2018 in za obdobje od 31. 3. 2018 dalje še 109,00 EUR mesečno (1. in 2. alineja prvega odstavka 2.b tč.). Višji tožbeni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo (točka 3) in še odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (točka 4).

4Tožnica v pritožbi navaja, da se je preselila z mld. B. iz skupnega bivališča in sedaj prebiva v najemniškem stanovanju. Sodišče je ugotovilo, da so preživninske zmožnosti tožnice 1.085,00 EUR mesečno, toženčeve pa 2.500,00 EUR mesečno, skupaj 3.085,00 EUR mesečno in da predstavljajo premoženjske zmožnosti tožnice izražene v odstotkih 39 %, premoženjske zmožnosti toženca pa 61 %. Izračun sodišča je napačen, ker je glede na ugotovljene premoženjske zmožnosti pravdnih strank, tožničin prispevek 30 %, toženčev pa 70 %. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo premoženjske zmožnosti tožnice, pri tem pa se je oprlo na izpovedbo toženca, čeprav je ugotovilo, da toženčeve premoženjske zmožnosti znašajo 2.500,00 EUR in ne le 696,00 EUR, kot je zatrjeval. Sodišče ni upoštevalo, da sta pravdni stranki sklenili življenjsko polico za dobo osemnajstih let, da jima je bilo po preteku te police izplačano 50 % od privarčevanega zneska in da je tožnica prihranke iz tega naslova uporabila za plačilo položnic in za plačilo stroškov preživljanja otrok, večji del pa je porabila za stroške pravdnih postopkov, ki jih je sprožila zoper toženca. Kredit za tožničin avto je bil poplačan 16. 8. 2016, to pa je pet mesecev po vložitvi tožbe v tem postopku. Ta kredit je delno plačala iz navedene izplačane polovice privarčevanih sredstev, v večjem delu pa so ji pri poplačilu kredita pomagali njeni starši. Enako so ji starši pomagali pri plačilu kredita na banki, ki je bil odplačan 18. 10. 2016. Tožnica prejema poleg plače tudi otroški dodatek, za A. štipendijo, s katerima so bili kriti stroški nakupa A. računalnika, mobitela, monitorja, slušalk, itd. Tožnica je plačevala te stroške s kreditno kartico, A. pa ji je ta denar nakazal nazaj.

5Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo stroške toženca za oddih A., stroške bivanja za otroka, stroške obleke za A., mesečne stroške za zdravila, stroške za šolo in predvsem stroške za šolo v naravi za B. V kolikor bi sodišče pravilno ocenilo te stroške, bi bili mesečni stroški za posameznega otroka nižji za 100,00 EUR. Pravdni stranki nista oporekali navedbam, da so stroški bivanja za posameznega otroka 100,00 EUR mesečno, vendar temu ne ustreza dejansko stanje. Povprečen izračun stroškov elektrike je 95,00 EUR mesečno, ki jih plačuje tožnica, ostale stroške plačuje toženec in sicer: za Telekom 51,00 EUR, za RTV naročnina 12,57 EUR, za vodo in odvoz smeti 87,51 EUR, za ogrevanje 100,00 EUR in za zavarovanje hiše 26,00 EUR, skupaj 277,00 EUR. V teh stroških ni vključen strošek za dimnikarja v višini 30,00 EUR letno. Toženec plačuje A. še mobitel v višini 20,00 EUR. Skupni mesečni bivalni stroški so 372,00 EUR, kar pomeni, da so stroški na posameznega otroka, glede na to, da je v hiši pet oseb, 74,00 EUR mesečno in ne 100,00 EUR, kot to ugotavlja sodišče. Sodišče je tudi zmotno ocenilo mesečne stroške za B. za prehrano v šoli in za šolo v naravi v višini 80,00 EUR. Šola v naravi je občasen strošek, tako da ti stroški ne morejo presegati 60,00 EUR. Zmotno so ocenjeni stroški za zdravila v višini 7,00 EUR mesečno. Otroka sta zdrava in ne potrebujeta posebnih zdravil. Oblačila in obutev je za A. od jeseni 2016 v 97 % kupoval toženec, tožnica tem trditvam ni oporekala in ni dokazala drugače, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki enako prispevali k tem stroškom v višini 25,00 EUR. Tudi mesečni stroški A. za oblačila in obutev v višini 50,00 EUR so previsoko ocenjeni. Strošek za mld. A. v višini 100,00 EUR letno za poletni tabor ni nujen in obvezen, saj bo otrok določeno število ur pridobil tekom posameznega študijskega leta z raznimi šolskimi ekskurzijami in izleti, zato je vprašanje, ali je poletni tabor potreben. A. se že dve leti ni udeležil tabora, zato je vprašanje, ali se bo še udeležil tabora v bodoče. Sodišče ni pravilno ocenilo stroškov oddiha. Pri vseh izletih z otrokoma, ko je bila prisotna tožnica, ki je vozila svoje vozilom, so ji bili priznani stroški prevozov, stroške prevozov, ki jih je opravil toženec v zvezi s počitnicami z otrokoma, pa tožencu sodišče ni priznalo. Nepravilna je ugotovitev sodišča glede stroškov bivanja A. v letu 2017 na morju s prijateljem, saj je A. sam bival v prikolici. Sodišče je tudi napačno ugotovilo finančne zmožnosti toženca. Toženec je samostojni podjetnik, njegovi dohodki pa so tisti, kot jih odmeri FURS na podlagi obračuna davka od dohodka oziroma dohodnine. Toženec kot samostojni podjetnik ima mešano poslovanje, ker mora financirati proizvodnjo in iz svojih sredstev plačevati nabavo blaga, če teh sredstev ni na poslovnem računu. Sodišče je ugotovilo, da toženec na svoj poslovni račun prejema visoke mesečne prilive, ni pa upoštevalo, da so v teh prilivih na podlagi izdanih računov zaračunane ne samo storitve toženca, ampak tudi material, ki ga potrebuje toženec pri svojem delu kot samostojni podjetnik. Napačna je ugotovitev sodišča glede kupnine toženca od prodaje njegovega gozda, kakor tudi uporaba deset let starega BMW vozila. Iz bančnih izpiskov zakonite zastopnice je razvidno, da tožnica mesečno porabi več kot ima dejanskih denarnih prilivov, kar kaže, da tožnica prejema dodatna denarna sredstva v gotovini. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so premoženjske zmožnosti toženca večje od tožničinih. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da toženec za izdelavo sobe za A. ni porabil 2.000,00 EUR. Če bi toženec imel denarna sredstva, bi A. zagotovo prej izdelal sobo. Toženec prilaga pritožbi fotografije sobe, iz katerih je razvidno, da je bilo potrebno poleg izdelave pohištva, v sobo napeljati tudi novo električno napeljavo, vgraditi novi okni z roletami, nameščena so bila nova vrata in napeljano je bilo novo centralno ogrevanje.

6Pravdni stranki sta na pritožbi odgovorili in predlagali, da se pritožba nasprotne stranke zavrne.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Premoženjske zmožnosti pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Nobenega dvoma ni, da pravdni stranki prejemata višje dohodke, kot jih formalno izkazujeta. Sodišče prve stopnje je natančno, podrobno in argumentirano navedlo prepričljive razloge, na podlagi katerih je ocenilo premoženjske zmožnosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju sklicuje le na nekatere odločilne razloge iz sodbe sodišče prve stopnje, s katerimi odgovarja v tem delu na neutemeljene pritožbene navedbe pravdnih strank.

9Pravdni stranki sta iz naslova zavarovanja prejeli leta 2015 vsaka 5.700,00 EUR. Tožnica priznava, da poleg „uradnega“ dela opravlja še „neuradno“ delo, sodišče prve stopnje pa v tem delu pravilno sledi izpovedbi toženca, da tožnica prejema višjo plačo, kot jo izkazuje s plačilnimi listi, kar potrjujejo tudi visoki mesečni stroški preživljanja otrok, kot jih zatrjuje tožnica, kljub kreditom, ki jih je (že) odplačevala. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da so ji pri odplačilu kreditov finančno pomagali njeni starši, pritožbeno sodišče pa sprejema prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da pologi njenih sorodnikov na njen bančni račun ne dokazujejo, da gre za posojila, predvsem pa njen življenjski slog (npr. počitnikovanje in avtomobil Škoda Superb) prepričljivo potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožnica bistveno večje premoženjske zmožnosti, kot jih zatrjuje, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so njene premoženjske zmožnosti najmanj 1.085,00 EUR mesečno.⁵ Tožnica v pritožbi zatrjuje, da se je zaradi „neznosnega odnosa toženca“ izselila iz hiše in najela stanovanje, za najemnino pa ji je posodil denar njen oče. Ta nova dejstva niso relevantna za odločanje o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe, ker se presojajo le okoliščine, ki so nastale do izdaje te sodbe.

10Tudi toženec neprepričljivo zatrjuje, da mesečno zasluži le 695,00 EUR. Toženec je samostojni podjetnik, dela kot mizar, pri delu mu pomagata dva delavca, ki sta pri njemu zaposlena, lastnik je strojev v delavnici, brezplačno vozi BMX X3, v lasti ima kombi, čoln in počitniško prikolico, ki jo ima na morju, kjer plačuje pavšal, ima nepremično premoženje (hišo, delavnico, travnike), leta 2015 je prodal gozd za 40.000,00 EUR, v banki ima v najemu sef, kjer hrani vredne predmete. Vsa ta dejstva prepričljivo potrjujejo, da so njegovi mesečni prihodki bistveno višji, kot jih zatrjuje in da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so toženčeve mesečne premoženjske zmožnosti najmanj 2.500,00 EUR. Denarna nakazila na njegov osebni račun in na poslovni račun, kar toženec v pritožbi neprepričljivo želi prikazati kot denarna sredstva, ki so bila porabljena za opravljanje njegove podjetniške dejavnosti, le dodatno potrjujejo pravilno oceno sodišča prve stopnje o mesečnih dohodkih toženca.

11Mesečne premoženjske zmožnosti tožnice so 1.085,00 EUR, toženca pa 2.500,00 EUR, skupaj 3.585,00 EUR, kar pomeni, da so premoženjske zmožnosti tožnice 30%, toženčeve pa 70% glede na njune skupne premoženjske zmožnosti. Sodišče prve stopnje je v sodbi zmotno izračunalo, da so premoženjske zmožnosti tožnice 39%, toženca pa 61% glede na premoženjske zmožnosti pravdnih strank, zato je zmotno tudi v tem obsegu porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki.

12Sodišče prve stopnje je na podlagi listin in izpovedb pravdnih strank ugotovilo, da so povprečni mesečni stroški bivanja v hiši, kjer živi pet oseb, 100,00 EUR za posameznega otroka, da tožnica plačuje mesečne stroške elektrike v višini 19,00 EUR na otroka, preostale bivalne stroške za vsakega otroka v višini 81,00 EUR mesečno pa krije toženec. Navedena dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi listin in izpovedb pravdnih strank, med pravdnima strankama tudi niso bila sporna. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so bivalni stroški, ki odpadejo na posameznega otroka realno ocenjeni, tako glede na bivalne razmere in premoženjske zmožnosti pravdnih strank, zato toženec ne more izpodbiti pravilne ocene sodišča prve stopnje v tem delu, ko v pritožbi zatrjuje, da plačuje stroške za Telekom, za RTV naročnino, za odvoza smeti in ogrevanje. Strošek mobitela za A. ni strošek povezan z bivanjem. Neprepričljiva je zato pritožbena ocena, da so stroški bivanja v hiši za posameznega otroka (le) 74,00 EUR.

13V pritožbi toženec zatrjuje, da je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo mesečne stroške obleke in obutve za otroka, hkrati pa zatrjuje, da je A. kupil 97% oblačil in obutve. Ne glede na navedeno nasprotje v pritožbenih navedbah toženca, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ob upoštevanju pojasnil, ki jih je dal A., da pravdni stranki približno enako prispevata k nakupu obleke in obutve, pa tudi toženec je šele v novem sojenju začel trditi, da tudi sam prispeva k nakupu obleke in obutve za A.⁶ Tudi ocena višine teh mesečnih stroškov je pravilna, glede na premoženjske zmožnosti pravdnih strank.

14Glede stroškov za zdravila je toženec zatrjeval, da ne morejo presegati 5,00 EUR mesečno, tožnica pa, da so 10,00 EUR mesečno. Nobenega dvoma ni, da navedeni stroški nastajajo, da sicer niso potrebni vsak mesec, da pa v povprečju so 7,00 EUR mesečno. Gre za običajen strošek, ki staršem nastaja, ko so otroci bolni, zato so zmotne pritožbene navedbe, da ta strošek ni izkazan, ker sta otroka zdrava in zato ne potrebujeta zdravil.

15Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bo na letni strani strošek poletnega tabora za A. 100,00 EUR oziroma 8,00 EUR mesečno. Sodišče na podlagi zaslišanja tožnice ugotavlja, da se A. poletnega tabora leta 2016 ni udeležil, da pa se bo tabora „najverjetneje“ udeležil leta 2017. Ker ta preživninski izdatek ni izkazan, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri določitvi A. mesečnih preživninskih potreb.

16Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so stroški B. za šolo 80,00 EUR. Stroški malice so med 50,00 EUR in 60,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi stroške šole v naravi, ki so 110,00 EUR oziroma 9,00 EUR mesečno in stroške šolskih potrebščin v višini 16,00 EUR. Pritožba ima prav, da šola v naravi ni vsako leto, pa vendar nastajajo vsako šolsko leto v povprečju podobni stroški povezani z različnimi obveznimi šolskimi izleti, zato je navedeni mesečni izdatek sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Stroški povezani s šolo za B. so tako 80,00 EUR, za A. pa 51 EUR (šolske potrebščine 16,00 EUR in šolska malica 35,00 EUR).⁷

17Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec ni dokazal, da bi leta 2016 plačal za izdelavo nove sobe in pohištva za A. 2.000,00 EUR, saj ni predložil nobenega računa, v začetku postopka pa je zatrjeval, da je pohištvo in sobo izdelal sam. Nove trditve in dokazi v pritožbi toženca, ne morejo spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da toženec tega izdatka ni dokazal, ob tem, da je zatrjevana inštalacijska dela opravil na hiši, ki je njegova last.

18Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 358/2017 z dne 22. 2. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali in v katerih primerih se pri določanju višine preživnine upošteva tudi strošek počitnic. Iz sodbe II Ips 114/2018 z dne 21. 6. 2018 izhaja, da v primerih, ko otrok počitnikuje tako z enim kot z drugim staršem, nerezidenčnega starša ni mogoče obremeniti dvojno, najprej za strošek lastnega počitniškega aranžmaja z otrokom (ki ga nosi po naravi stvari) ter nato hkrati še za sorazmeren strošek počitniškega aranžmaja bivšega zakonca z otrokom (ki bi ga nosil prek povečanega premoženjskega bremena). V pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da imata (obe) pravdni stranki vsaka svoje stroške s počitnikovanjem A., zato se ta strošek ne upošteva pri ugotavljanju oziroma določanju mesečnih preživninskih potreb otroka.⁸ Enako velja tudi za mld. B. za leto 2016, ko je toženec z njo (še) počitnikoval. Ker pa v letu 2017 ni več počitnikoval z B., je bilo potrebno strošek dopusta v višini 35,00 EUR mesečno upoštevati pri obračunu mesečnih preživninskih potreb B. od 1. 1. 2017 dalje.

19Pravdni stranki imata skupno starševstvo (oziroma skrbništvo) nad A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki do izdaje sodbe plačali za preživljanje otroka več kot so njune preživninske obveznosti do otroka,⁹ zato jima sodišče ni naložilo nobene preživninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je preživninsko obveznost pravdnih strank do A. pravilno določilo šele od izdaje (izpodbijane) sodbe. Stroški mesečnega preživljanja A. so naslednji: za bivanje 100,00 EUR, za prehrano 120,00 EUR, za obleko 50,00 EUR, za kozmetiko in čistila 20,00 EUR, za zdravila 7,00 EUR, za frizerja 12,00 EUR, za šolo 51,00 EUR (šolske potrebščine 16,00 EUR in malica 35,00 EUR), za razvedrilo 20,00 EUR, za mobitel 20,00 EUR in za prevoze 17,00 EUR, skupaj 417,00 EUR. Od teh stroškov je treba odšteti štipendijo, ki jo prejema A. v višini 180,00 EUR, tako da je višina nepokritih stroškov 237,00 EUR mesečno. Glede na premoženjske zmožnosti mora toženec kriti mesečne potrebe A. v višini 165,00 EUR (70%), tožnica pa v višini 71,00 EUR (30%)¹⁰. Ker je tožencu s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje P 488/2016-IV z dne 5. 4. 2017 že naloženo, da mora plačevati za A. preživnino v višini 16,00 EUR, je toženec dolžan plačati še preživnino v višini 149,00 EUR mesečno od izdaje sodbe sodišča prve stopnje IV P 2039/2017 z dne 31. 1. 2018.

20Stroški mesečnega preživljanja B. so naslednji: za bivanje 100,00 EUR, za prehrano 100,00 EUR, za obleko 50,00 EUR, za kozmetiko in čistila 20,00 EUR, za zdravila 7,00 EUR, za frizerja 10,00 EUR, za šolo 80,00 EUR (šolske potrebščine 16,00 EUR, malica 56,00 EUR ter šolski izleti in šola v naravi 9,00 EUR), za razvedrilo 20,00 EUR, za verouk in glasbeno šolo 40,00 EUR in za mobitel 5,00 EUR, skupaj 432,00 EUR. Za leto 2016, ko je imel toženec stroške s počitnikovanjem B., stroški počitnikovanja niso zajeti v mesečnih stroških njenega preživljanja, od leta 2017 dalje pa toženec ni imel več stroškov počitnikovanja za B., zato je od 1. 1. 2017 dalje med preživninskimi potrebami upoštevan tudi ta strošek v višini 35,00 EUR mesečno in so zato skupni mesečni stroški preživljanja B. 467,00 EUR. Preživninska obveznost toženca je od vložitve tožbe do 31. 12. 2017 302,00 EUR, od 1. 1. 2017 pa 326,00 EUR. Ker je toženec plačeval stroške bivanja B. v višini 86,00 EUR, je njegova preživninska obveznost od vložitve tožbe 216,00 EUR, od 1. 1. 2017 pa 240,00 EUR. Od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 326,00 EUR. Ker je tožencu s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje P 488/2016-IV z dne 5. 4. 2017 že naloženo, da mora plačevati za B. mesečno preživnino v višini 175,00 EUR, je toženec dolžan plačati še preživnino v višini 41,00 EUR mesečno od vložitve tožbe do 31. 12. 2016, od 1. 1. 2017 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje z dne 30. 1. 2018 še 65,00 EUR in od izdaje sodbe sodišča prve stopnje IV P 2039/2017 z dne 31. 1. 2018 še 151,00 EUR.

21Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP lahko preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v v mejah razlogov, ki sta jih navedli pravdni stranki v pritožbah, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

22Pritožbeni razlogi pravdnih strank so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi v tem delu upoštevalo uspeh tožnice v pravdi, da sta pravdni strani uspeli deloma s pritožbama, da se je pravdni postopek vodil zaradi razveza zakonske zveze, s katero sta se strinjali obe pravdni stranki, da sta pravdni strani sklenili sodno poravnavo glede stikov in glede skupnega starševstva za A., soglasni pa sta bili tudi, da se mld. B. dodeli tožnici. Tudi procesna ravnanja pravdnih strank potrjujejo, da je na podlagi prostega preudarka, na podlagi katerega sodišče odloča o stroških postopka (413. člena ZPP), pravilna odločitev, da pravdni stranki vsaka sama krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

¹ Glej stran 97 spisa.
² Glej stran 129 spisa.
³ Glej str. 156 - 159 spisa.
⁴ Glej 8. - 10. tč. obrazložitve sklepa, kjer so navedeni razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in napotki, ki jih je pritožbeno sodišče dalo sodišču prve stopnje v novem sojenju. V času izdaje sklepa pritožbeno sodišče še ni bilo seznanjeno s stališčem VSRS glede (ne)upoštevanja stroškov počitnikovanja nerezidenčnega starša (preživninskega zavezanca), kot je bilo zavzeto v sodbi II Ips 114/2018. Podrobneje glej o tem 17. tč. obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.
⁵ Podrobneje glej 17. -26. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁶ Podrobneje glej 43. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁷ Toženec ni prerekal, da bi bili mesečni stroški šolskih potrebščin 16,00 EUR mesečno za vsakega otroka.
⁸ Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so potrebe vsakega otroka po počitnikovanju 35,00 EUR mesečno; glej 12. tč. stran 19 obrazložitve sodbe.
⁹ Česar pravdni stranki v pritožbah ne izpodbijata, pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi sprejema podrobno pojasnjene stroške, ki sta jih imeli pravdni stranki s preživljanjem A.
¹⁰ Pritožbeno sodišče je pri izračunu zaokrožilo posamezne zneske, ker ugotovljene preživninske potrebe kot premoženjske zmožnosti pravdnih strank temeljijo na oceni in ne na matematičnem izračunu.