VSL Sklep I Cpg 726/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.724,74 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, s katero naj bi sodišče organizaciji za plačilni promet in dolžnikovemu dolžniku (družbi P. d. o. o.) prepovedalo toženi stranki izplačati vtoževani znesek.

2Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka v pravdnem postopku (po nasprotni tožbi) uveljavlja do tožene stranke odškodninsko terjatev, ki naj bi ji nastala v posledici razdrtja pogodbe o prenosu upravljanja investicijskih skladov, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 31. 3. 2016, oz. spremenili z aneksom z dne 12. 7. 2016. V zavarovanje te denarne terjatve je tožeča stranka v tem postopku že vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil pravnomočno zavrnjen. Vnovični predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljevala na novih dejstvih, ki se izkazujejo v nadaljnjem poslabševanju finančnega položaja tožene stranke, ki ji je Agencija za trg vrednostnih papirjev-ATVP naložila ukrepe za zagotovitev kapitalske ustreznosti. Predvsem pa se tožeča stranka sklicuje na okoliščino, da je tožena stranka prenesla pravico do upravljanja vseh skladov, ki jih je upravljala, na drugo družbo za upravljanje in s tem prenehala z opravljanjem edine dejavnosti. Sodišče prve stopnje je predlog (ponovno) zavrnilo na podlagi zaključka, da upnik (tožeča stranka) ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega (toženčevega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), in tudi ne, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Verjetnosti vtoževane terjatve sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče tožečo stranko označuje kot upnika, toženo stranko pa kot dolžnika v postopku zavarovanja.

5Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nova dejstva, na katerih je upnik utemeljeval obstoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev svoje denarne terjatve, obravnavalo ločeno, zgolj vsako zase in ne kot celoto. Čeprav se je sodišče prve stopnje posebej opredelilo do vsakega v predlogu za izdajo začasne odredbe izpostavljenega razloga (povečevanje izgube tožene stranke, zahteva ATVP po zagotovitvi ustreznega kapitala, prenos skladov), iz obrazložitve vendarle smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje imelo pred očmi celoto, t.j. dolžnika v izrazito slabem finančnem položaju, ki se že dalj časa poslabšuje in nedvomno terja resne ukrepe; kot razumen in smiseln ukrep za reševanje iz nastale situacije pa je štelo tudi prenos pravice do upravljanja skladov. Z navedenimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo v bistvenem omajati. Upnik ni ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi predstavil alternativnih rešitev, t.j. ukrepov, ki bi jih dolžnik lahko izvedel, da bi zadostil pogojem za nadaljevanje poslovanja v nespremenjenem obsegu in zahtevam ATVP. Tako se izkaže ravno nasprotno, da želi upnik nosilni razlog, na katerem je utemeljeval vnovični predlog za izdajo začasne odredbe (prenos skladov), iztrgati iz konteksta celote, ter predstaviti dolžnikov prenos pravice do upravljanja skladov zgolj kot samovoljno odtujevanje oz. razpolaganje s premoženjem brez upoštevanja (bolj ali manj nujnih) razlogov, ki so dolžnika vodili k temu ravnanju.

6Nedvomno je z dejstvi, na katere se je skliceval upnik, izkazana objektivna nevarnost za poplačilo njegove terjatve. Tudi drži, da bi bilo ob tako izključni in od ostalih dejavnikov ločeni presoji mogoče pritrditi upniku, da dolžnikov prenos vseh skladov, ki jih upravlja, izkazuje tudi subjektivno nevarnost, saj vsaj s stopnjo verjetnosti izkazuje, da namerava dolžnik prenehati z opravljanjem glavne dejavnosti, vsekakor pa po prenosu teh skladov ne bo več ustvarjal novih prihodkov iz rednega poslovanja, ki so bili dolžnikov edini vir dohodka. Zdi se verjetna tudi upnikova teza, da bo kupnina iz naslova prenosa glavne dolžnikove dejavnosti predstavljala praktično edino premoženje dolžnika, ki je glede na finančne pokazatelje že zelo slabo, saj posluje z izgubo in je kapitalsko neustrezen. To pa po drugi strani pomeni tudi, da predstavljajo sredstva te kupnine tudi edina likvidna sredstva, s katerimi dolžnik lahko razpolaga bodisi da z njimi financira lastno poslovanje (opravi poslovno prestrukturiranje in zažene nove posle, kot trdi dolžnik) bodisi začne likvidacijski postopek oz. postopek zaradi insolventnosti, v katerem bi se ta sredstva razdelila med upnike.

7Začasna odredba, kot jo je predlagala tožeča stranka, v obravnavani situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ in nesorazmerno posega v dolžnikov pravni položaj. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavani restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oz. omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi, ki jih nenazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za poslovanje in ki bi, zlasti, če gre, kot trdi upnik, za vsa dolžnikova denarna sredstva, povzročila takojšnjo nelikvidnost dolžnika. Takšne začasne odredbe, z izvršitvijo katere bi nastopili pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni dopustno izdati, saj je v nasprotju z namenom zavarovanja, katerega cilj gotovo ni uničenje dolžnika, pri čemer pa je tudi vsakršno privilegiranje upnikov v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nedopustno. V situaciji torej, ko se dolžnik dejansko že sam likvidira, si upnik z začasno odredbo ne more več zagotoviti privilegiranega položaja. Tako se izkaže, da si upnik od predlagane začasne odredbe ne bi mogel obetati nikakršne koristi in da bi z njo samo dolžniku povzročil škodo. Zato je bilo tudi iz tega razloga pravilno stališče prvostopnega sodišča, da predstavlja v konkretnem primeru prenos pravice upravljanja vseh skladov, ki jih je tožena stranka upravljala, objektivno posledico nenehnega slabšanja dolžnikovega finančnega položaja in ne odtujevanja, skrivanja oz. drugačnega razpolaganja s premoženjem v smislu subjektivne nevarnosti iz 270. člena ZIZ.

8S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih pritožbeno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na redno pravno sredstvo (tar. št. 27/6 OT) 3000 OT, 2-3% mat. stroškov in 22% DDV.