VSL Sklep I Kp 24721/2015

Pritožbama zagovornikov obsojenih A. A. in B. B. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se prevzame izvršitev kazni zapora zoper obsojena A. A. in B. B. v trajanju pet let zapora, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po tretjem in drugem odstavku 223. člena KZ RS v zvezi s 33. členom KZ RS, za katero sta bila obsojena s sodbo Višjega sodišča v Sremski Mitrovici 1 K-26/10 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo Prizivnega sodišča v Novem Sadu Kž 1 1399/13 z dne 3. 6. 2014. Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po tretjem in drugem odstavku 223. člena KZ RS v zvezi s 33. členom KZ RS je (pravno) opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja denarja po tretjem in drugem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obsojencema (pravilno vsakemu) izreklo kazen pet let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 jima je v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 2. 12. 2008 do 30. 6. 2009. Odločilo je še, da sta po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila:

- zagovornik obsojenega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornica obsojenega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi „in sprejme sklep, s katerim prošnjo organov Republike Srbije zavrne“, podrejeno pa, da zadevo vrne „prvostopnemu organu v ponovno odločanje“.

3Sodišče druge stopnje je, na zahtevo zagovornice obsojenega B. B., v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, o seji senata obvestilo oba obsojenca, njuna zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo niso pristopili obsojenca, zagovornik obsojenega A. A. in državni tožilec, ki so bili o seji v redu obveščeni, zato so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni (peti odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Po preizkusu izpodbijane sodbe in pregledu podatkov spisa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornika upravičeno vnašata dvom v zaključke sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 517. člena ZKP in v petem odstavku 5. člena Pogodbe med R Slovenijo in R Srbijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (Pogodba), torej da sta se obsojenca s prihodom v R Slovenijo izvrševanju kazenske sodbe v R Srbiji izognila, zato za prenos izvršitve kazni njuno soglasje, določeno v 1. alineji prvega odstavka 517. člena ZKP, ni potrebno. V pritožbah izpostavljata, da sta obsojenca slovenska državljana, da v naši državi živita in delata ter imata družini, da ju na Srbijo ne veže prav nič, da sta se po odpravi pripora 30. 6. 2009 vrnila v Slovenijo in se razpisanih glavnih obravnav v Srbiji vse do razglasitve sodbe sodišča prve stopnje 3. 12. 2012 redno udeleževala ter da, kljub srbskemu sodišču znanima naslovoma njunih bivališč v Sloveniji, poziva na prestajanje zaporne kazni nista prejela. Glede na vse navedene okoliščine jima po oceni pritožnikov ni mogoče očitati, da sta se s prihodom v Slovenijo prestajanju kazni v Srbiji izognila.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi pojasnila Višjega sodišča v Sremski Mitrovici z dne 4. 7. 2016, da obsojenca na prestajanje zaporne kazni nista bila pozvana, ker se na območju R Srbije nista nahajala, zaključilo, da je utemeljen sklep, da sta se s prihodom v Slovenijo želela izogniti prestajanju kazni v R Srbiji, saj poziv na prestajanje zaporne kazni v državi, kjer je bila ta izrečena, v določbah ZKP in Pogodbe ni določen kot pogoj za prenos izvršitve kazni zapora iz R Srbije v R Slovenijo.

7Za presojo, ali so izpolnjeni pogoji iz določb drugega odstavka 517. člena ZKP oziroma petega odstavka 5. člena Pogodbe, je odločilno, da je iz okoliščin obsojenčevega ravnanja razvidno, da je razlog za njegov prihod v našo državo prav izognitev prestajanju zaporne kazni v tuji državi (v konkretni zadevi v Srbiji), takšnega zaključka pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti, v kolikor obsojenec s svojo dolžnostjo nastopiti prestajanje zaporne kazni niti ni bil seznanjen. Ker sodišče prve stopnje takšne presoje izpolnitve pogoja določenega v drugem odstavku 517. člena ZKP oziroma v petem odstavku 5. člena Pogodbe ni opravilo, prav tako pa se, čeprav je bilo z njimi seznanjeno, v razlogih sodbe ni opredelilo do v pritožbah izpostavljenih in spisovno podprtih osebnih, socialnih ter premoženjskih razmer obsojencev (povzetih v točki 5 tega sklepa), ki so vezane na našo državo, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe glede vprašanja izpolnjenosti pogojev za prenos izvršitve kazenske sodbe brez soglasja obsojencev niti ne more preizkusiti, kar je narekovalo njeno razveljavitev.

8Zagovornik obsojenega A. A. v pritožbi pravilno zatrjuje, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da so si obsojenci od neznane osebe pridobili ponarejen denar z namenom, da ga spravijo v promet kot pravega „točno neugotovljenega dne in meseca v letu 2008“. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem pritožnika, da takšna časovna opredelitev izvršitve kaznivega dejanja, ker so bili ponarejeni bankovci obsojencem zaseženi 1. 12. 2008, obsega obdobje od 1. 1. 2008 do 1. 12. 2008, ko sta v naši državi veljala dva kazenska zakona, in sicer do 31. 10. 2008 Kazenski zakonik - KZ (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994, 40/2004 in 95/2004), od 1. 11. 2008 dalje pa Kazenski zakonik - KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/2008 in 66/2008). Zakonska opredelitev temeljne oblike kaznivega dejanja ponarejanja denarja (prvi in drugi odstavek 249. člena KZ ter prvi in drugi odstavek 243. člena KZ-1) je v obeh kazenskih zakonih ostala v bistvenem enaka, medtem, ko je bila kvalificirana oblika kaznivega dejanja v KZ-1 bistveno spremenjena. V določbi tretjega odstavka 249. člena KZ je bila namreč določena s posledico, da so (zaradi dejanja iz prvega in drugega odstavka tega člena) „nastale motnje v gospodarstvu države“, v določbi tretjega odstavka 243. člena KZ-1 pa je bila določena z „veliko količino ponarejenega denarja“.

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kaznivo dejanje ponarejanja denarja po tretjem in drugem odstavku 223. člena KZ RS v zvezi s 33. členom KZ RS pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja denarja po tretjem in drugem odstavku 243. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, vendar pa, kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, takšne presoje ni obrazložilo, zato se sodišče druge stopnje do pritožnikovega zavzemanja za pravno opredelitev kaznivega dejanja ponarejanja denarja po določbah KZ ne more opredeliti.

10Pritožbeno stališče zagovornika, da dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja denarja, ker ni določno konkretiziran zakonski znak „z namenom, da ga spravi v promet kot pravega“, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da morajo na ravni konkretnega dejanskega stanu odločilna dejstva zajemati opis vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa se po ustaljeni sodni praksi¹ to nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so navzven različni, le-ti pa so v opisu obravnavanega kaznivega dejanja določno navedeni. V primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“ itd.), pa za opredelitev kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegove zakonsko določene elemente. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen ponarejene bankovce spraviti v promet kot prave) je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena pa navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje, dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka. Ne glede na navedeno, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je namen obsojencev spraviti ponarejen denar v obtok kot pravega, v opisu dejanja v izreku sodbe izkazan že s samim predmetom kaznivega dejanja, saj je denar praviloma namenjen spravljanju v obtok, predvsem pa z veliko količino obsojencem zaseženih ponarejenih bankovcev.

11Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbama zagovornikov obsojencev ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti javno sejo, nato pa najprej v v tem sklepu (točka 7 razlogov) nakazani smeri presoditi, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 517. člena ZKP oziroma petega odstavka 5. člena Pogodbe. V kolikor bo ob upoštevanju vseh okoliščin ponovno ocenilo, da pogoji so izpolnjeni, bo moralo v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja po slovenskem kazenskem zakonu upoštevati časovno opredelitev storitve kaznivega dejanja v opisu dejanja v izreku sodbe srbskega sodišča ter v točki 8 tega sklepa pojasnjene spremembe kazenskega zakona (KZ in KZ-1) ter svojo odločitev obrazložiti s konkretnimi in prepričljivimi razlogi.

¹ Odločbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 31713/2013 z dne 27. 3. 2014, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2010, I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017