VSRS Sklep I Up 167/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rasti, Območnega urada Celje, št. U06175-215/2018-19(U900-06) z dne 26. 7. 2018. Z njo mu je toženka naložila, naj na izvorni kraj vrne leva, rojenega 15. 1. 2018, moškega spola, označenega s čipom št. 945000006047411, št. potnega lista CZ170002739223, in leva, rojenega 15. 1. 2018, moškega spola, označenega s čipom 945000006047408, št. potnega lista CZ170002739234 (1. točka izreka). Kot rok vrnitve je bil določen 27. 7. 2018 (2. točka izreka), odločeno, da stroški, nastali zaradi izvajanja ukrepov pod točko 1, bremenijo zavezanca (3. točka izreka), in navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (4. točka izreka).

2Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe za čas do poteka 90 dni od pravnomočne odločitve v zadevi. Sodišče prve stopnje je s sklepom zahtevo zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče sodišča, da ni izkazal težko popravljive škode kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, napačno. Zaključek sodišča, da prevoz živali zanju ne more predstavljati neugodnosti, je neobrazložen. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, da živali ni mogoče vrniti na izvorno gospodarstvo, ker jih na Češkem nočejo sprejeti. Gre za neizvršljivo odločbo, s poskusom izvrševanja te odločbe pa bodo pritožniku nastali nepotrebni in visoki stroški. Poudarja, da takšna situacija, ko se ne ve, kje bosta leva obtičala, ni v njuno korist. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, njemu pa prizna stroške tega postopka.

4Vloge z dne 19. 9. 2018, ki jo je pritožnik vložil po izteku pritožbenega roka, Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

5Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem (v obravnavani zadevi med odrejeno vrnitvijo živali na izvorni kraj) in njegovimi posledicami (škodo), ki naj se z odložitvijo izvršitve preprečijo.¹ Iz namena začasne odredbe, ki je v odvrnitvi nastanka težko popravljive škode, ki zaradi sprejete odločitve oblastvenega organa tožniku neposredno grozi že med sodnim postopkom, izhaja, da začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.² Ko gre za inšpekcijske ukrepe (kot v obravnavani zadevi), pa je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Izvršilni stroški, ki jih omenja pritožnik, zato niso pravno upoštevni, niti se sodišču prve stopnje – čeprav jih je povzelo – ni bilo treba izrecno opredeliti do pritožnikovih navedb glede izdanega sklepa o izvršbi naloženega ukrepa, saj ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na presojo zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Izdani sklep potrjuje le, da pritožnik še ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti.

9Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožnikove navedbe o nastanku težko popravljive škode v obliki velikega stresa, ki mu bosta izpostavljeni živali med prevozom (selitvijo) na izvorno gospodarstvo in zaradi prilagajanja na novo okolje, kar naj bi potrjevale tudi ugotovitve ob prihodu živali v Slovenijo. V trditev o stresu sodišče sicer ni podvomilo, menilo pa je, da ga je mogoče preprečiti ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njimi, in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES) 1255/97, katerih namen je upoštevanje zahtev po dobrem počutju živali pri oblikovanju in izvajanju kmetijske in prometne politike.

10Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče neobrazloženo navedlo, da prevoz ne more predstavljati neugodnosti za živali. Tega ni zapisalo, pač pa, da lahko pritožnik veliki stres živali zmanjša z upoštevanjem zahtev, ki jih nanj naslavlja omenjena uredba. Zavzelo je torej stališče, da ker je škodo mogoče preprečiti, njen nastanek ni verjeten, zato ne gre za težko popravljivo škodo, ki bi jo bilo mogoče odvrniti le z izdajo začasne odredbe.

11Temu pritožnik obrazloženo ne oporeka. Nekonkretizirano in z vidika te zadeve tudi nerazumljivo se sklicuje na Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) in na prepoved njihovega mučenja,³ saj pritožniku sporna inšpekcijska odločba mučenja živali pač ne nalaga. Nasprotno, v obravnavanem kontekstu je treba prepoved mučenja razumeti kot zapoved pritožniku, da izvede selitev živali na način in v pogojih, ki odvračajo tveganje za nastanek hujših poškodb pri živalih, za njihovo ponavljajoče ali dolgotrajno trpljenje ali škodo na zdravju. Navedeno v povezavi s stališčem v 8. točki te obrazložitve pomeni, da vsaka neugodnost, kot to poimenuje pritožnik, ki ne presega običajnih in sprejemljivih nevšečnosti ob izvrševanju inšpekcijskega ukrepa (ob prevozu živali), ni težko popravljiva škoda, saj jo pritožnik s svojim ravnanjem lahko odvrne. Začasna odredba pa ni namenjena preprečevanju škode, ki bi lahko nastala z opustitvijo pritožnikovega dolžnega ravnanja in ne razbremenjevanju njegove odgovornosti.

12Ne drži pritožbeni očitek o spregledu navedb, da levov ni mogoče vrniti na izvorno gospodarstvo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ker pritožnik ni izkazal težko popravljive škode, ne more uspeti niti z omenjenimi trditvami. Iz tega izhaja opredelitev navedb kot nebistvenih za odločanje, zato absolutna bistvena kršitev določb postopka upravnega spora v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana. Ker je začasna odredba ukrep za preprečitev nastanka težko popravljive škode, ki bi jo pritožniku povzročila izvršitev odločbe, ne pa njena neizvršitev, pritožnik ne more uspeti niti preko postavljanja vprašanj v smislu, kaj bo s prisilno izvršitvijo ukrepa, če levov na Češkem ne bodo sprejeli.

13Končno na odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe glede javne koristi, saj izpodbijani sklep ne temelji na stališču, da je pritožnik izkazal verjeten nastanek težko popravljive škode, da pa bi izdana začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018.
² Prim. sklepa Vrhovnega sodišča sklep I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017 in I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017.
³ Po 4. členu navedenega zakona je mučenje živali vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju (prva alineja), ter nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali (druga alineja).