UPRS Sodba I U 216/2017-10

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za energijo št. 142-5/2016-02/646 z dne 3. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema z dne 10. 11. 2016. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1) v 514. členu določa, da morajo lastniki distribucijskih omrežij za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema po 90. členu tega zakona podati vlogo v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona, to je do vključno 22. 6. 2014. Ker je tožnik vlogo za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema vložil 10. 11. 2016, torej po 22. 6. 2014, je zamudil zakonsko določen rok za vložitev zahtevka. Zato je toženka na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo kot prepozno zavrgla.

2Tožnik v tožbi navaja, da je vlogo za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema električne energije vložil na podlagi poziva toženke z dne 14. 10. 2016. Kljub temu je toženka vlogo zavrgla, kar je nerazumljivo. Tožnik je namreč vršil distribucijo električne energije na podlagi licence, ki je bila veljavna do 6. 8. 2016, po tem pa je začel s postopkom podaljševanja licence. Zaradi tega postopka je toženka očitno ugotovila, da tožnik nima urejenega statusa v skladu z novim EZ-1. Tožnik vse pogoje za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema električne energije izpolnjuje. Navedeno jasno izhaja iz predložene dokumentacije. Po drugi strani pa je bila tožnikova vloga zavržena, ker naj bi bila prepozna, in to ob tem, da je bil tožnik o tem, da mora podati vlogo, obveščen prepozno. Poziv toženke pa je bil tudi posredovan zgolj po elektronski pošti. Tožnik meni, da bi ga morala toženka ustrezno obvestiti o potrebnih spremembah statuta, česar pa ni storila. Pri tem ni zanemarljivo, da tožnik električno energijo dobavlja kar 20 različnim poslovnim subjektom, tako da bi s prekinitvijo dobave električne energije nastala velika gospodarska škoda tretjim osebam. Zavrženje vloge kot nepravočasne ob izpolnjevanju vseh pogojev pa je tudi nerazumno in ni v skladu z voljo zakonodajalca. Poleg tega je toženka med postopkom zahtevala vsebinske dopolnitve vloge in tudi prejela dopolnitve. Tako bi toženka vlogo tožnika vsekakor morala presojati tudi po vsebini. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da je toženka dolžna tožniku izdati zahtevano dovoljenje v roku 15 dni od izdaje te sodbe. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Tožba je utemeljena.

5Toženka je izpodbijano odločitev oprla na 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, in ugotovitev, da je tožnik vlogo za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema po 90. členu EZ-1 vložil po izteku roka treh mesecev od uveljavitve tega zakona, določenega v prehodni določbi 514. člena istega zakona, torej po 22. 6. 2014, saj jo je vložil 10. 11. 2016.

6Prehodna določba 514. člena EZ-1 namreč določa, da morajo lastniki distribucijskih omrežij za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema po 90. členu tega zakona podati vlogo agenciji (toženki) v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona; agencija pa mora o vlogah odločiti v treh mesecih od njihovega prejema. Po mnenju sodišča pa iz navedene določbe ne izhaja, da bi za tako opredeljen rok za vložitev vlog za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema bilo mogoče razlagati, da je določen kot materialni prekluzivni rok. Le v takem primeru bi namreč po njegovem izteku tožnikovo vlogo toženka mogla zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Da bi ta rok bil določen kot materialni prekluzivni rok, pa ne izhaja niti iz obrazložitve predloga EZ-1 v Poročevalcu DZ z dne 23. 10. 2013, k (tedaj) 513. členu. V obrazložitvi navedenega 513. člena v predlogu EZ-1 je navedeno zgolj, da so določeni roki za pridobitev dovoljenja za zaprt distribucijski sistem tako za lastnike distribucijskih omrežij kot za agencijo ter da po izteku teh rokov pričnejo teči roki iz 83. člena. Tedanji (v predlogu EZ-1) 83. člen pa predstavlja v EZ-1 85. člen, in ureja ločevanje distribucijskih operaterjev, in sicer določa zahteve glede ločitve dejavnosti distribucijskega operaterja od drugih njegovih dejavnosti. Tako da po mnenju sodišča tudi v obrazložitvi tedaj relevantnega 513. člena predloga EZ-1 ni najti podlage za stališče, ki ga glede predmetnega roka iz 514. člena EZ-1 zastopa toženka.

7V EZ-1 je v 48. točki 36. člena podana naslednja opredelitev za "zaprt distribucijski sistem": da je to od javnega distribucijskega omrežja izdvojeno omrežje, ki je pod pogoji iz tega zakona namenjeno distribuciji električne energije na geografsko zaokroženem industrijskem ali trgovskem območju, ali območju skupnih storitev in ki praviloma ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, ter je neposredno priključeno na prenosno omrežje. V določbi 90. člena EZ-1, na katero se sklicuje prehodna določba 514. člena EZ-1, so določeni pogoji za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema. Ne v navedeni določbi 90. člena EZ-1, in tudi ne v drugih določbah 5. oddelka, ki se tudi nanašajo na ureditev zaprtih distribucijskih sistemov (od 89. do 96. člena), pa prav tako ni najti podlage za razlago, da bi za lastnike distribucijskih omrežij, ki so oskrbo z električno energijo izven javnega distribucijskega sistema (že) vršili in na katere se nanaša prehodna določba 514. člena EZ-1, mogel veljati za vložitev vloge za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema (zaradi uskladitve poslovanja z novim EZ-1) materialni prekluzivni rok treh mesecev od uveljavitve zakona. Zato se sodišče s toženko ne strinja, da bi bil v 514. členu določeni rok materialni prekluzivni rok; zgolj zamuda takega roka pa bi bila razlog za zavrženje tožnikove zahteve kot vložene po izteku predpisanega roka. Iztek roka iz 514. člena EZ-1, v katerem bi lastniki distribucijskih omrežij, ki so oskrbo z električno energijo izven javnega distribucijskega sistema (že) vršili, morali vložiti vloge za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema, pa jih niso, po logiki stvari lahko predstavlja le podlago za ugotovitev, da poslujejo nezakonito, ker se je čas za uskladitev z EZ-1 iztekel; vendar pa to ne more biti razlog za opredelitev roka kot materialnega prekluzivnega, po izteku katerega dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema ne bi več mogli pridobiti.

8Ker je tako sodišče spoznalo, da je bilo zaradi nepravilne razlage in uporabe materialnega prava procesno dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, je tožbi na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo ta pravno mnenje sodišča glede uporabe določbe 514. člena EZ-1 morala upoštevati.

9V zvezi s tožbenim predlogom, naj sodišče toženki naloži izdajo zahtevanega dovoljenja v roku 15 dni od izdaje sodbe, pa sodišče dodaja, da takega zahtevka v tožbi, s katero se začne upravni spor, ni mogoče podati (33. člen ZUS-1).

10O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, torej skupaj v višini 347,70 EUR.