VSL Sodba II Cp 665/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

„Ugotovi se, da je tožnik na podlagi oporoke A. A., umrlega ... 1978, do 1/4 solastnik nepremičnine parc. št. 1 k.o. X (ID znak ...).

Toženec je dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri parc. št. 1 k.o. X (ID znak ...) vknjižila lastninska pravica na ime tožnika do 1/4, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba“.

II. V preostalem delu (stroškovni izrek) se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik na podlagi oporoke pokojnega A. A. do 1/4 solastnik nepremičnine parc. št. 1 k.o. X, in da je toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri parc. št. 1 k.o. X¹, vknjižila lastninska pravica na ime tožnika do 1/4, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper sodbo toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku². Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je obsežno postavil trditve v zvezi s priposestvovanjem nepremičnine, za kar je tudi predložil listinske in ostale dokaze. Njegove trditve o priposestvovanju (dobroverni zakoniti in nemoteni posesti) je potrdil tudi tožnik, tako v svojih navedbah v tožbi in pripravljalnih vlogah, kot tudi na samem naroku, ko je izpovedal, da ga je oporoka presenetila in da ob smrti očeta pravdni stranki za oporoko nista vedeli. Sodišče se do njegovega ugovora priposestvovanja ni opredelilo. Toženec je zakonito in dobroverno izvrševal posest na sporni nepremičnini in mu tega tudi nikoli ni nihče oporekal, zato meni, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem po ODZ oziroma ZTLR. Priposestvovalna doba za predmetno nepremičnino je pričela teči od pridobitve zapuščine, to je od smrti očeta dne ... 3. 1978 (ali od izdaje sklepa o dedovanju, ali od pravnomočnosti sklepa o dedovanju), najkasneje pa z dnem sklenitve pogodbe s tožnikom v letu 1985, ko je toženec od tožnika odkupil še preostali idealni delež do 1/2 od celotne nepremičnine. Ker se sodišče prve stopnje do navedenih trditev in predloženih dokazov ni opredelilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, oziroma o navedenih dejstvih in dokazih, ki so v obravnavani zadevi ključni, sploh nima obrazložitve. Posledično to pomeni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni prvi primer, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo v primeru tako imenovanih založenih oporok, vendar je bilo pred izpodbijano sodbo v drugih sodbah zavzeto stališče, da so tožene stranke, torej osebe, ki so premoženje imele v lasti ob poznejši razglasitvi oporoke, to premoženje priposestvovale. Tudi odločitev sodišča v delu, ko je tožniku priznalo pravico do sedanjega 1/4 idealnega deleža nepremičnine, ni pravilna, saj je njegova vrednost glede na današnje razmere in okoliščine mnogo večja, kot je bila ob smrti A. A., oziroma ob izdaji sklepa o dedovanju dne 2. 10. 1978. Toženec je stanovanjsko stavbo, ki leži na sporni nepremičnini, v celoti obnovil, zato je nepremičnini vrednost narasla za več kot petkrat. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotovitveni zahtevek zavreči, saj je dediščinska tožba dajatvena tožba. V okviru zaupanja v pravno državo iz 2. člena Ustave, tožencu varstvo njegovega obstoječega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno, saj mu je država najprej s svojim malomarnim ravnanjem, nato pa tudi z izpodbijano odločitvijo, njegov položaj arbitrarno poslabšala, brez razloga, ki bi ga utemeljeval legitimni cilj. S tem, ko je sodišče dalo prednost določbam Zakona o dedovanju pred že pridobljeno pravnomočno pravico, je zanikalo pravno in dejansko varnost toženca, ki je skoraj 40 let izvrševal lastninsko pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju ter v dobri veri in je v nepremičnino, skupaj z ženo, vlagal vsa svoja sredstva.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

6S pritožbo uveljavljana procesna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Če je sodba brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje pritožnika, ne pa tudi z vidika pravne presoje, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi lahko bila tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja³. Razlogi glede vprašanj, ki jih je obravnavalo sodišče prve stopnje, so jasni in ne nasprotujejo izreku sodbe.

7Pravdni stranki sta brata. Na podlagi zakonitega dedovanja po pokojnem očetu A. A. sta s sklepom o dedovanju Občinskega sodišča II v Ljubljani 0 758/78 z dne 2. 10. 1978 podedovala vsak do 1/2 njegove zapuščine, ki je obsegala sporno nepremičnino, vpisano pri vl. št. ... k. o. X. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen dne 31.10.1978. Pravdni stranki sta dne 4. 10. 1985 sklenili pogodbo, na podlagi katere je tožnik svoj delež do 1/2 sporne nepremičnine, ki jo je pridobil na podlagi sklepa o dedovanju z dne 2. 10. 1998, prodal tožencu. Okrajno sodišče v Ljubljani je ob pregledu arhiva oporok med nerazglašenimi oporokami našlo tudi oporoko pokojnega A. A., umrlega dne ... 3. 1978, in jo razglasilo dne 17. 2. 2016. Iz predložene oporoke pokojnega A. A. izhaja, da je zapustnik vse svoje premično in nepremično premoženje, zlasti hišo v L., zapustil tožniku.

8S predmetno dediščinsko tožbo je tožnik zaradi pozneje najdene oporoke, kot edini oporočni dedič po oporoki svojega očeta (pokojnega A. A.), ki je bila najdena in razglašena, uveljavljal svojo oporočno dedno pravico, kot močnejšo pravico od tiste, na podlagi katere je toženec kot zakoniti dedič po svojemu očetu na podlagi sklepa o dedovanju prevzel zapuščino (svoj delež do 1/2 na premoženju pokojnega očeta).

9Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik oporočni dedič ter da ima toženec obravnavano nepremičnino v posesti. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je bila dediščinska tožba (torej tožba, ko eden izmed dedičev uveljavlja svojo enako ali močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico), vložena v roku iz 141. člena Zakona o dedovanju⁴.

10Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnik kot dedič po oporoki, najdeni po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, močnejšo dedno pravico kot toženec, ki je bil s sklepom o dedovanju ugotovljen kot zakoniti dedič. Vendar pa toženec ni oporekal, da je oporočna pravica tožnika v primerjavi z njegovo zakonito dedno pravico močnejša, temveč se je ves čas postopka branil s temeljnim ugovorom, da je sporno nepremičnino z izpolnitvijo zakonskih pogojev priposestvoval. Toženec si torej sporne nepremičnine ne lasti na podlagi dedne pravice, temveč na podlagi priposestvovanja. Zatrjeval je, da je na sporni nepremičnini izvrševal zakonito posest na podlagi veljavnega pravnega naslova, to je sklepa o dedovanju z dne 2. 10. 1978, ki je postal pravnomočen 31. 10. 1978, ter da je bila njegova posest dobroverna, saj vse do 17. 2. 2016, ko je bila razglašena oporoka po pokojnem A. A., ni vedel in ni mogel vedeti, da nepremičnina, ki jo je imel v posesti, v celoti ni njegova. Tožnik navedenim dejstvom ni oporekal, menil je le, da bi bilo ob konkurenci nasprotujočih si interesov obeh pravdnih strank in na skupni platformi njune nevednosti, nedvomno pravilneje, da tožnik pridobi, kar mu gre po oporoki, kot pa da toženec še naprej ostane v privilegiranem položaju, ki je v nasprotju z zapustnikovo voljo.

11Za priposestvovanje lastninske pravice je po ODZ, enako kot je to kasneje veljalo po ZTLR, poleg pristnosti zadoščala le poštena (to je dobroverna) posest, ki je ob upoštevanju pravnega mnenja Zveznega Vrhovnega sodišča po letu 1960 morala trajati dvajset let. V konkretnem primeru je torej priposestvovalna doba začela teči najkasneje od pravnomočnosti sklepa o dedovanju v letu 1978 in se je iztekla po dvajsetih letih. S potekom priposestvovalne dobe je toženec postal lastnik obravnavanega solastninskega dela sporne nepremičnine.

12Lastninska pravica tožnika, pridobljena na podlagi oporočnega dedovanja, tako trči v na podlagi priposestvovanja pridobljeno lastninsko pravico toženca.

13Namen priposestvovanja je, da če nekdo uživa neko stvar, kot da je njegova in pri tem ne ve in ne more vedeti, da stvar ni njegova, pridobi s potekom časa pravico, za katero misli, da jo že ima, tudi pravno formalno. Priposestvovanje tako naknadno sanira prvotno neveljavno pridobitev s strani priposestvovalca. Služi predvsem varnosti pravnega prometa, ker omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi njeno pravno stanje⁵. Na drugi strani pa je pravica do dedovanja zagotovljena z Ustavo (33. člen). Inštitut priposestvovanja tako poseže v ustavno varovano pravico. V konkretnem primeru je tak poseg utemeljen ravno zaradi toženčeve pristne dobre vere v razmeroma dolgi priposestvovalni dobi⁶. V primeru kolizije med oporočnim dedičem in priposestvovalcem, ki je dobronamerno izvrševal posest na temelju zakonitega dedovanja, je tako potrebno dati prednost priposestvovalcu⁷.

14Na sporni nepremičnini je torej v uveljavljanem obsegu toženec pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem.

15Sodišče prve stopnje je ugovor priposestvovanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava zanemarilo kot pravno nepomembnega, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bi praviloma narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma dopolnitev postopka z obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa lahko pritožbeno sodišče v konkretnem primeru navedeno pomanjkljivost odpravi na seji, saj tožnik ni oporekal dejstvu, da je bil toženec dobroverni lastniški posestnik vso priposestvovalno dobo.

16Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki so bila bodisi nesporna bodisi neprerekana in glede katerih so stranke imele možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, kar velja tudi glede uporabljene pravne podlage (ugovor priposestvovanja je bil glavni toženčev ugovor), tako da je bilo pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje.

17Pritožbeno sodišče kljub spremembi odločbe, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, v stroškovni izrek prvostopenjskega sodišča ni poseglo, upoštevajoč dogovor pravdnih strank, sklenjen na naroku za glavno obravnavo dne 4. 10. 2017, kjer sta se pravdni stranki dogovorili, da vsaka stranka, ne glede na njun uspeh v pravdi, nosi svoje pravdne stroške. Iz enakega razloga je odločilo, da toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju sporna nepremičnina.
² V nadaljevanju ZPP.
³ Primerjaj VSL II Cp 2070/2017.
⁴ Pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih.
⁵ Glej M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 261.
⁶ Toženec je imel nepremičnino v dobroverni posesti kar 38 let.
⁷ Glej Nikola Gavella, Informator, Zagreb, 1986, str. 319.