VSM Sklep II Kp 36752/2010

I. Pritožba obsojenega F.B.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje prošnjo obsojenega F.B.V. za podaljšanje roka za plačilo preostanka denarne kazni v znesku 861,00 EUR zavrglo.

2Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu dovoli podaljšanje roka za plačilo denarne kazni oziroma napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je pravilno v skladu s petim odstavkom 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da roka treh mesecev od izdaje sklepa, ni dopustno podaljšati. Ker je v obravnavani zadevi sklep, s katerim je bilo odločeno, da je obsojeni F.B.V. dolžan plačati preostanek denarne kazni v znesku 861,00 EUR do 15. 8. 2018, postal pravnomočen dne 27. 6. 2018, sodišče prve stopnje o ponovni prošnji obsojenca za podaljšanje roka za plačilo preostanka denarne kazni ni več moglo odločiti, saj gre za že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).

5Obsojeni, ki v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ko navaja, da je po njegovi oceni podal predlog za podaljšanje roka v zakonitem roku ter se pri tem sklicuje na tretji odstavek 99. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč v napadenem sklepu navedlo ustrezne razloge o zavrženju obsojenčeve prošnje, ki pa ne govorijo v prid pritožbenim navedbam obsojenega, ki si napačno razlaga določbe o možnosti podaljšanja roka za plačilo denarne kazni in skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka tudi zato, ker so razlogi napadenega sklepa pomanjkljivi in nerazumljivi. Trdi namreč, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-3 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Uveljavljana kršitev pa ni podana, saj člen 371/I-3 ZKP govori o postopkovnih kršitvah, ki jih sodišče prve stopnje stori na glavni obravnavi, zato jih pri izdaji napadenega sklepa sodišče ne more zagrešiti. Je pa očitno obsojeni, ki podaja laično pritožbo z navedenimi razlogi meril na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, vendar po oceni pritožbenega sodišča ta ni podana. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu navedlo tehtne in jasne razloge o tem zakaj je prošnjo obsojenega za podaljšanje roka za plačilo preostanka denarne kazni zavrglo, s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

6Kršitev kazenskega zakona obsojeni uveljavlja kot zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ko sodišču prve stopnje očita, da ni pridobilo dokazil o njegovi zaposlitvi, saj bo začel delati in si pridobil sredstva za plačilo denarne kazni, pri tem pa se sklicuje na pogodbo o zaposlitvi, ki jo prilaga pritožbi. Kršitev kazenskega zakona, ki v pritožbi obsojenega ostaja nekonkretizirana, namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga ni uporabilo.

7Pritožbene navedbe obsojenega, ki zadevajo njegovo zaposlitev in možnost plačila preostanka denarne kazni, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo omajati pravilnosti napadenega sklepa, še posebej zato, ker je obsojeni že bil v sklepu, s katerim mu je sodišče dovolilo obročno plačilo denarne kazni, opozorjen, da bo sodišče v primeru zamude s plačilom odredilo takojšnje plačilo celotne denarne kazni. Zato so vsi nadaljnji pomisleki obsojenca v pritožbi, ko se zavzema za ponovno podaljšanje roka za plačilo preostanka denarne kazni, neuspešni.

8Iz navedenih razlogov, in ker v pritožbi obsojenega uveljavljane kršitve niso podane, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje v obravnavni zadevi ugotovilo pravilno in popolno, je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).

9Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je pritožbeno sodišče obsojenega oprostilo plačila sodne takse, pri tem pa je upoštevalo njegove premoženjske razmere.