VSL Sodba II Cp 585/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača 772.364,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 268.227,79 EUR od 9. 6. 2015 dalje do plačila; - od zneska 399.099,89 EUR od 12. 7. 2014 dalje do plačila; in - od zneska 105.037,04 EUR od 30. 6. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II točka izreka). Toženkine pravdne stroške v znesku 7.373,835 EUR je naložilo v plačilo tožniku (III točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obeh primerih naj toženko tudi stroškovno obremeni.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je glede višine količnika F/E iz Obrazca SO-OR 1, oziroma glede vprašanja, kateri tožnikovi stroški so lahko vključeni v postavko F in kateri tožnikovi prihodki so lahko vključeni v postavko E, sprejelo napačno stališče.

Tožnik je v postavko F vključil le stroške, ki so mu nastali v zvezi z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja; stroški po 3. odstavku 9. člena Zakona o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ) so tudi stroški pridobivanja novih zavarovanj, ostali obratovalni stroški (stroški reklame, propagande in reprezentance) in drugi čisti zavarovalni odhodki (stroški odvetniških storitev, stroški nadzornega organa, članarine zbornici in združenju, sodni stroški). Sodišče prve stopnje je določene kategorije stroškov arbitrarno izločilo, saj ni obrazložilo svojega stališča, da ti stroški po svoji vsebini niso povezani z odmerjanjem oziroma izplačevanjem poklicnih pokojnin. Glede na podano obrazložitev tudi ni jasno, ali bi morali biti stroški povezani z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja, ali potrebni za izvajanje tega zavarovanja, oziroma ali sodišče besedi (povezano/potrebno) uporablja kot sopomenki. Vsi stroški, ki jih tožnik navaja, so običajni stroški delujočega podjetja, povezani z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja. Toženka je posameznim kategorijam stroškov le pavšalno ugovarjala; ni navedla, kakšna je značilnost stroškov, ki sodijo v kategorijo stroškov po postavki F. Zaradi nekonkretiziranih ugovorov tožnikove trditve (da so vsi stroški pod postavko F stroški delujočega podjetja, povezani z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja) štejejo za priznane.

Tožnikovi prihodki iz poklicnega pokojninskega zavarovanja vključujejo štiri kategorije prihodkov: čiste prihodke zavarovalnih premij, čiste prihodke od ostalih storitev, prihodke od naložb ter druge finančne in druge prihodke. V postavko E bi morali biti vključeni le čisti prihodki od zavarovalnih premij. Vključitev prihodkov od naložb pomeni, da država sprejema tveganja na finančnem trgu; slabše kot je stanje na finančnem trgu, več je dolžna država plačevati na podlagi ZPFOPIZ (kar je posledica formule iz SO-OR1, oziroma postavke E v imenovalcu ulomka). Sodba je v tem delu neobrazložena in nejasna. Sodišče prve stopnje iz svojih ugotovitev izpelje nekonsistentne zaključke; najprej ugotovi, da za oblikovanje kritnega sklada ni zakonske podlage (in da ni podlage za to, da tožnik plačila države beleži kot povečanje matematičnih rezervacij), nato pa v okvir prihodkov zajame tudi prihodke od naložb, ki jih tožnik ne bi ustvaril brez predhodnega oblikovanja kritnega sklada. Če kritni sklad ni dovoljen in če ni dovoljeno ustvarjanje prihodkov od naložb, ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v postavki E upoštevalo tudi prihodke od naložb kritnih skladov.

Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz zgodovinske in namenske razlage določb ZPFOPIZ in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2). Obveznost države (refundacija pokojnin in refundacija stroškov) je bila določena zaradi finančne sanacije tožnika, oziroma zaradi poprave posledic krivične ureditve zaradi izključitve obrtnikov iz sistema obveznih socialnih zavarovanj in nesorazmerne obremenitve tožnikovih aktivnih članov. Višina stroškov, ki jo država refundira, tako predstavlja približek v smeri sanacije tožnika, oziroma je pavšalno določena odmena za to, da tožnik izpolnjuje obveznost izplačevanja poklicnih pokojnin. Ne drži torej stališče iz izpodbijane sodbe, da je tožnik upravičen le do dejansko nastalih stroškov poklicnega pokojninskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti, da je potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Takšna odločitev bi bila skladna z dosedanjimi odločitvami istega sodišča o istovrstnih tožbenih zahtevkih, ob enakem dejanskem in pravnem stanju (zadevi VII Pg 3244/2012 in P 2483/2012).

3V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik od toženke zahteva izpolnitev obveznosti, ki izhaja iz petnajste alineje 1. odstavka 232. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)¹, ki določa, da Republika Slovenija zagotavlja sredstva iz državnega proračuna za pokrivanje obveznosti obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma zaradi izpada prispevkov, in sicer za upokojene člane sklada obrtnikov, ki so pridobili pravice do skladove pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe skladovega zavarovanja, pa do 1. 1. 1983 - do zneska minimalne pokojnine. Tožnik je pravni naslednik Sklada za vzajemno pomoč samostojnim obrtnikom Slovenije, ki je bil ustanovljen leta 1956 zato, ker takratna zakonodaja obrtnikom ni omogočala zavarovanja pri takratnem zavodu za socialno zavarovanje. V letu 1965 je bilo določeno obvezno plačevanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri ZPIZ tudi za obrtnike vendar le, če so imeli vsaj 15 let pokojninske dobe. Način poračuna finančnih obveznosti države določa omenjeni Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ). Poleg obveznosti države iz 8. člena ZPFOPIZ, da povrne skladu obrtnikov sredstva za pokrivanje odhodkov za izplačevanje razlike do zneska najnižje pokojnine za upokojene člane sklada obrtnikov, ki so pridobili pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe zavarovanja pri skladu obrtnikov, pa do 1. 1. 1983,² je obveznost države tudi plačilo sorazmernega dela stroškov izvajanja zavarovanja, ki nastane v zvezi z odmerjanjem in izplačevanjem pokojnin in drugih pravic, od katerih se obračuna obveznost države ter stroškov plačilnega prometa in poštnih stroškov, vezanih na izplačevanje pokojnin in drugih pravic, od katerih se obračuna obveznost države (prva in tretja alineja prvega odstavka 9. člena ZPFOPIZ). Sorazmerni del obveznosti iz prvega odstavka 9. člena ZPFOPIZ se pri obračunu obveznosti iz 8. člena ZPFOPIZ izračuna v enakem deležu dejansko ugotovljenih obveznosti države, kot je delež vseh obračunanih stroškov izvajanja zavarovanja, stroškov plačilnega prometa in poštnih stroškov, v obdobju, na katero se nanaša obračun, v primerjavi s skupnim zneskom prihodkov sklada obrtnikov v istem obdobju (3. odstavek 9. člena ZPFOPIZ). Tožnik mora predložiti zahtevo za izplačilo obveznosti R Slovenije, Ministrstvu za finance, in sicer na obrazcu SO-OR1,³ ki vsebuje formulo za izračun stroškov (G), in sicer G = F (tožnikovi stroški izvajanja zavarovanja, stroški plačilnega prometa in poštni stroški tožnika v določenem letu) / E (skupni znesek prihodkov tožnika v istem letu) x 100. Z navedeno formulo je torej konkretiziran „sorazmerni del obveznosti“ povrnitve stroškov.

6V tem postopku je tožnik zahteval zgolj povračilo (še neplačanih) stroškov iz citiranega tretjega odstavka 9. člena ZPFOPIZ za leta 2012, 2013 in 2014. Obveznost refundacije pokojnin in dela stroškov po navedenih zakonskih določbah je toženka za relevantno obdobje že izpolnila. Pravdni stranki sta soglašali z načinom izračuna stroškov. Med njima pa je sporna vsebina parametrov, ki sestavljajo izračun, in sicer kateri stroški sestavljajo postavko F in kateri prihodki postavko E.

7Sodišče prve stopnje je v celoti pritrdilo toženkinemu ugovoru, da v okvir stroškov po postavki F ne sodijo: - stroški pridobivanj novih zavarovanj (199.211 EUR za leto 2012, 210.531 EUR za leto 2013, 606.924 EUR za leto 2014), - stroški reklame, propagande, reprezentance (21.532 EUR za leto 2012, 88.210 EUR za leto 2013, 125.987 EUR za leto 2014 ), ter - drugi čisti zavarovalni odhodki (stroški nadzornega organa, stroški odvetniških in notarskih storitev, sodni stroški, stroški članarin, …), in sicer 604.208 EUR za leto 2012, 147.567 EUR za leto 2013, 561.442 EUR za leto 2014. Odločitev je utemeljilo z navedbo, da gre za stroške, ki po svoji vsebini ne predstavljajo stroškov, vezanih na izplačevanje pokojnin in drugih pravic v smislu tretjega odstavka 9. člena ZPFOPIZ, oziroma da tožnik ni uspel dokazati, da so našteti stroški dejansko potrebni za izvajanje dejavnosti po tretjem odstavku 9. člena ZPFOPIZ. Tudi glede postavke E je sodišče prve stopnje pritrdilo toženkinemu ugovoru, in je v okvir prihodkov zajelo vse prihodke iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja, ne zgolj čiste prihodke od zavarovalnih premij.

8Tožnik se tudi v pritožbenem postopku zavzema za presojo, da so vsi stroški, ki jih vključuje v postavko F (1.770.716,45 EUR za leto 2012, 1.684.644,53 EUR za leto 2013, 2.422.475,00 EUR za leto 2014)⁴, stroški, ki so nastali v zvezi s poklicnim pokojninskim zavarovanjem, oziroma so povezani z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja.

9Kot je bilo navedeno, je bil tožnik (oziroma njegov pravni prednik) v letu 1956 ustanovljen zato, ker takratna zakonodaja obrtnikom ni omogočala vključitve v sistem socialnega in pokojninskega zavarovanja, po letu 1965, ko so bili obrtniki vključeni v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri ZPIZ, pa je tožnik ohranil svoja pooblastila glede obstoječih članov. Iz predloženih letnih poročil tožnika (priloge A12, A13, A14) izhaja, da je tožnik sklepal poklicna pokojninska zavarovanja (od ustanovitve leta 1956) do leta 1996. Tožnik poleg poklicnega pokojninskega zavarovanja, za katerega ima oblikovan kritni sklad, v korist katerega knjiži sredstva, pridobljena od države po ZPFOPIZ, izvaja tudi druge oblike pokojninskega zavarovanja (prostovoljno, rentno, investicijsko). V omenjenih letnih poročilih so bilance stanja (prikazi sredstev in obveznosti kritnih skladov) in izkazi poslovnega izida (izkazi izida kritnih skladov) prikazani ločeno za poklicno pokojninsko zavarovanje in za ostala prostovoljna pokojninska zavarovanja.

10Po presoji pritožbenega sodišča že jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPFOPIZ omogoča sklepanje, da so v postavko F lahko zajeti le stroški, povezani z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja. Ob takšni razlagi zakonskega besedila je izločitev določenih kategorij stroškov mogoča le v primeru, če zanje ni mogoče ugotoviti, da se nanašajo izključno na poklicno pokojninsko zavarovanje. Navedeno stališče predstavlja tudi odgovor na pritožbeno navedbo o nejasni uporabi terminov „povezanost“ in „potrebnost“, ki ju sodišče prve stopnje jasno uporabi kot sopomenki.

11Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da stroški pridobivanja zavarovanj (stroški novih zavarovanj) po svoji vsebini ne predstavljajo stroškov, povezanih z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja. Že okoliščina, da tožnik od leta 1996 ne sklepa (novih) poklicnih pokojninskih zavarovanj, vodi k sklepu, da gre za stroške, ki tožniku očitno nastajajo v zvezi z drugimi pokojninskimi zavarovanji, ki so del njegove gospodarske dejavnosti. Gre za stroške, ki jih tožnik neutemeljeno poskuša prevaliti na toženko, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno odštelo od skupnega zneska zatrjevanih stroškov.

12Iz letnih poročil izhaja, da so stroški reklame, propagande in reprezentance „čisti obratovalni stroški“, ki sodijo v podkategorijo „ostali obratovalni stroški“. Kot je razvidno iz točke 4.6. „čisti obratovalni stroški“ - tabela 43 in točke 4.6.3. „ostali obratovalni stroški“ - tabela 44, v povezavi s točko VIII/3.4. izkaza vseobsegajočega donosa (str. 27, 60 in 61 letnega poročila 2012, str. 28, 62, 63 letnega poročila 2013, str. 27, 62, 63 letnega poročila 2014), gre za stroške, ki niso prikazani ločeno za poklicna pokojninska zavarovanja in za ostala pokojninska zavarovanja. Ker torej tožnik za stroške reklam, propagande in reprezentance ni izkazal, da se nanašajo izključno na izvajanje poklicnega pokojninskega zavarovanja (tožbene trditve pa tudi ne omogočajo presoje, da se del teh stroškov nanaša na poklicno pokojninsko zavarovanje), jih je sodišče prve stopnje utemeljeno odštelo od skupnega zneska zatrjevanih stroškov.

13Iz postavke F je toženka izločala tudi stroške, v letnih poročilih označene kot „drugi čisti zavarovalni odhodki“, in sicer opisno, po posameznih stroškovnih (pod)postavkah (stroški nadzornega organa, stroški odvetniških/notarskih storitev, sodni stroški, stroški članarin zbornici in združenju), ter zneskovno, upoštevajoč seštevek vseh „drugih čistih zavarovalnih odhodkov“ iz tabele 46 v točki 4.8. letnega poročila (604.208 EUR za leto 2012, 147.567 EUR za leto 2013 in 561.442 EUR za leto 2014). Enako kot glede stroškov reklame, propagande in reprezentance je tudi za to kategorijo stroškov treba ugotoviti, da v letnih poročilih (točka 4.8. „drugi čisti zavarovalni odhodki“ - tabela 46, v povezavi s točko XI izkaza vseobsegajočega donosa; str. 27 in 62 letnega poročila 2012, str. 28 in 64 letnega poročila 2013, str. 27 in 64 letnega poročila 2014) niso prikazani ločeno za poklicna pokojninska zavarovanja in za ostala pokojninska zavarovanja, kar posledično pomeni, da ni izkazano, da se nanašajo izključno na izvajanje poklicnega pokojninskega zavarovanja (tudi v tem primeru tožbene trditve tudi ne omogočajo presoje, da se del teh stroškov nanaša na poklicno pokojninsko zavarovanje). Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da se iz postavke F izvzamejo tudi „drugi čisti zavarovalni odhodki“.

14Ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s pavšalnimi ugovori. Na tožniku je bilo materialno in procesno trditveno in dokazno breme glede višine zahtevka. Toženka je konkretizirano ugovarjala, da določene kategorije tožnikovih stroškov ne morejo biti upoštevane v izračunu njene obveznosti. Njeni ugovori so zadoščali za prevalitev procesnega trditvenega (in dokaznega) bremena nazaj na tožnika. Čeprav je nanj prešlo breme, da trditve toženke ovrže, je zgolj vztrajal pri trditvi, da je v postavko F zajel izključno stroške, ki se nanašajo na izvajanje poklicnega pokojninskega zavarovanja. Pravilen je zaključek, da te trditve v dokaznem postopku ni uspel dokazati.

15Višina stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odštelo od skupno zatrjevanega zneska stroškov za posamezno leto (za leto 2012: 1.770.716,45 EUR - 199.211,00 EUR - 21.532,00 EUR - 604.208,00 EUR; za leto 2013:1.684.644,53 EUR - 210.531,00 EUR - 88.210,00 EUR - 147.567,00 EUR; za leto 2014: 2.422.475,00 EUR - 606.924,00 EUR - 125.987,00 EUR - 561.442,00 EUR), sodi v okvir ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik v pritožbi višini teh (odštetih) stroškov znotraj posameznih kategorij stroškov izrecno ne nasprotuje; v tem delu torej ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija.

16Po podatkih iz finančnega rezultata (str. 13 letnega poročila 2012, str. 14 letnega poročila 2013, str. 13 letnega poročila 2014) so tožnikovi prihodki iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki zajemajo čiste prihodke od zavarovalnih premij, prihodke od naložb, druge prihodke in izredne prihodke, znašali v letu 2012 17.143.809 EUR, v letu 2013 15.991.046 EUR in v letu 2014 40.319.432 EUR. Jezikovna razlaga tretjega odstavka 9. člena ZPFOPIZ ne omogoča presoje, ki jo tožnik poskuša doseči tudi v pritožbenem postopku, in sicer da je v postavko E formule za izračun toženkine obveznosti potrebno zajeti le njegove čiste prihodke od zavarovalnih premij, ne vseh prihodkov. Zakonsko besedilo, da se delež obveznosti države ugotovi glede na „skupen znesek prihodkov sklada obrtnikov“, ne omogoča različnih interpretacij; razumeti ga je mogoče le na način, da morajo biti v postavki E zajeti vsi tožnikovi prihodki iz poklicnega pokojninskega zavarovanja, tudi prihodki od naložb. Pritožnik ne trdi, da je sodišče prve stopnje v izračun zajelo prihodke od naložb, ki ne izvirajo iz poklicnega pokojninskega zavarovanja, temveč iz izvajanja drugih oblik zavarovanja. Ni dvoma o tem, da so prihodki od naložb zaradi tveganj na finančnem trgu variabilni (po podatkih iz izkaza izida kritnih skladov poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki je del letnega poročila, so znašali prihodki od naložb v letu 2012 10.875.151 EUR, v letu 2013 9.766.656 EUR in v letu 2014 19.583.354 EUR), kar posledično ob uporabi formule F/E vpliva na višino obveznosti države. Pritožbenemu sodišču pa kljub temu ni razumljiv namen pritožbene argumentacije, v kateri je izražena „skrb“ za jasnost oziroma predvidljivost obveznosti države, saj tožnik predlaga izračun, na podlagi katerega bi bila obveznost države (zaradi večjega količnika F/E) bistveno višja (argument, da mora biti obveznost države predvidljiva, četudi bistveno višja, ni prepričljiv).

17Tožnik pravilnosti svojega stališče ne more utemeljiti niti z argumentom, da je država 12 let plačevala stroške po izračunu, v katerem so bili upoštevani le čisti zavarovalni prihodki. Tožnik je za obdobje 2005 - 2011 v dveh sodnih sporih uveljavljal obveznost države na istih pravnih podlagah kot v predmetnem sporu. Okoliščina, da je toženka za preteklo obdobje svoje obveznosti preplačala, je posledica pomanjkljive ugovorne trditvene podlage v teh sporih⁵ (posledica različnega procesnega gradiva v posameznih sporih so lahko različne meritorne odločitve) in ne dokazuje pravilnosti tožnikovega izračuna.

18Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nekonsistentnosti zaključka, da se v izračunu toženkine obveznosti upoštevajo tudi prihodki od naložb, glede na predhodno ugotovitev, da ni zakonske podlage za oblikovanje kritnega sklada (saj tožnik prihodkov od naložb ne bi ustvaril brez predhodnega oblikovanja kritnega sklada). Ker tožnik dejansko upravlja premoženje preko kritnega sklada za poklicno pokojninsko zavarovanje, in sicer ločeno od premoženja kritnega sklada za ostala prostovoljna pokojninska zavarovanja (tudi prilivi po ZPFOPIZ se beležijo v izkazih kritnega sklada vzajemnega poklicnega pokojninskega zavarovanja, brez vpliva na kritni sklad ostalih prostovoljnih pokojninskih zavarovanj), je pravno nepomembno (med pravdnima strankama nesporno) dejstvo, da tožnika ne veže zakonska obveznost, da za poklicno pokojninsko zavarovanje oblikuje kritni sklad in matematične rezervacije.

19Tožnik poskuša svoja stališča utemeljiti tudi z namenom zakonodajalca - z zgodovinsko oziroma namensko razlago omenjenih določb ZPFOPIZ in ZPIZ-1/ZPIZ-2. Vendar je že njihov besedni pomen jasen. Iz jezikovne razlage 3. odstavka 9. člena ZPFOPIZ ne izhaja, da je tožnik upravičen do pavšalne odmene stroškov, ki je neodvisna od njegovih dejanskih stroškov, povezanih z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja. Nasprotno, določba tretjega odstavka 9. člena ZPFOPIZ izračun deleža, ki je podlaga za izračun toženkine obveznosti, veže na konkretne podatke o stroških in prihodkih, povezanih z izvajanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja.

20Na podlagi zavzetih stališč, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, je sodišče prve stopnje izdelalo preglednico (na 12. strani izpodbijane sodbe), v katero je povzelo tako podatke, ki morajo biti zajeti v postavkah E in F, kot tudi druge podatke, potrebne za izračun skupne obveznosti države iz naslova refundacije poklicnih pokojnin in stroškov (postavka H), oziroma zneska, ki ga toženka še dolguje tožniku. Prisojeni znesek predstavlja tako razliko med zneski iz postavke H in že plačanimi zneski.⁶

21Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (kar velja tudi glede pritožbe zoper stroškovno odločitev, ki jo tožnik izpodbija zgolj s trditvami, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o glavni stvari) in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

¹ Po sedaj veljavnem ZPIZ-2 gre za obveznost, ki je določena v štiriintrideseti alineji 1. odstavka 161. člena.
² Ta obveznost se določi v višini razlike med pokojnino, ki so jo člani sklada, ki so vstopili v zavarovanje pri skladu do 31.12.1982, pridobili pri skladu obrtnikov, vendar največ do zneska najnižje pokojnine po določbi 56. člena ZPIZ-1.
³ 5. člen Pravilnika o podatkih in evidencah za obračun finančnih obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter o obrazcih in dokumentaciji, ki se predloži obračunu obveznosti.
⁴ Gre za stroške, kot jih tožnik prikazuje v „analitičnem pregledu stroškov in odhodkov“ za leto 2012, 2013 in 2014 (priloge A 15, A16, A17).
⁵ Iz obrazložitve sodb Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 723/2013 in II Cp 597/2015 izhaja, da toženka ni (pravočasno) konkretizirano ugovarjala vsebini parametrov, ki so podlaga za izračun njene obveznosti (stroškom iz postavke F in prihodkom iz postavke E).
⁶ Ta postavka izračuna („plačano“) med pravdnima strankama ni bila sporna.