VSL Sodba VII Kp 30415/2014

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo I K 30415/2014 z dne 13. 4. 2017 obdolženega A. A. oprostilo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Odločilo je, da je zasebni tožilec na podlagi 96. čelna Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil zasebni tožilec po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, „naj se pritožbi zasebnega tožilca ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženega spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja in se mu izreče kazensko sankcijo skladno z določbo 158. člena KZ-1 oziroma podrejeno, da se pritožbi zasebnega tožilca ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje“.

3Obdolženčev zagovornik je vložil odgovor na pritožbo s predlogom, da višje sodišče pritožbo zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljeno ter zasebnemu tožilcu naloži plačilo pritožbenih stroškov obdolženca, po poteku paricijskega roka za plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Zasebni tožilec je po svojem pooblaščencu vložil še repliko na odgovor na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Nobenega dvoma ni, da je obdolženec sporno izjavo “Novi zakon pa pravi, da smo vsi enaki: tako žrtve kot njihovi rablji, npr. tudi B. B.“, podal dne 23. 4. 2014 v Kulturni dvorani v C. in sicer na pogovornem večeru z naslovom: „ ... “. Organiziran je bil ob spreminjanju Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. V javnosti je spreminjanje zakonodaje vzbudilo veliko zanimanja, ker se je reguliral dostop do podatkov v arhivih. Splošno je znano, da med arhivsko gradivo spada tudi dokumentacija Službe državne varnosti (SDV) še iz časa Socialistične republike Slovenije.

7Zasebni tožilec je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je bil v letu 1975 načelnik uprave SDV in da je v nadaljevanju opravljal tudi številne druge pomembne javne funkcije, zato ga je ob splošno znanem dejstvu, da je še vedno dobro poznan širši slovenski javnosti, po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno šteti za javno osebnost.

8Po ustaljeni sodni praksi pri kaznivem dejanju razžalitve po 158. členu KZ-1, ko je oškodovanec (oziroma oseba, ki naj bi jo obdolženec razžalil) javna oseba, veljajo posebna oziroma drugačna pravila kot za ostale (nejavne) osebe. Potrebno je uporabiti načelo sorazmernosti.¹ Gre za tehtanje med obdolženčevo pravico do svobode izražanja in nedotakljivostjo oškodovančeve telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 se namreč ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

9Ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ter Vrhovnega in Ustavnega sodišča Republike Slovenije pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno omejevanje pravic do svobode izražanja razlagati skrajno ozko. Velja namreč velika naklonjenost pravici do svobodnega izražanja, pri čemer lahko pride tudi do grobega posega v osebnostne pravice posameznika. Posegi v dostojanstvo drugih pa so sankcionirani le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja. Kdaj je protipravnost posega v osebnostne pravice izključena, je predmet ocene v vsakem posameznem primeru.² Po presoji Ustavnega sodišča je protipravnost lahko izključena tudi, ko so izjave zelo ostre, surove in brezobzirne, če jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča in ne kot napad na osebnost oškodovanca.³ ESČP v tem delu celo poudarja, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.⁴ Nadalje še izpostavi, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov.⁵

10Kot že navedeno zgoraj, je obdolženec sporno izjavo podal na javni prireditvi med razpravo o spreminjanju zakonodaje, pri čemer je izjavil tudi osebno ime in priimek zasebnega tožilca. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da je razpravljanje v izpodbijani sodbi o tem ali se osebno ime zasebnega tožilca nanaša na rablje ali žrtve povsem nepotrebno, ker je popolnoma jasno, da se nanaša na rablje. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je v izpodbijani sodbi navedlo, da je obdolženec prevzel izjavo publicista D. D., pri čemer je besedo „krvniki“ zamenjal z besedo „rablji“ ter da pri tem ne navede nobenega dokaza, da je D. D. res uporabil tako oznako. Pritožbeno sodišče namreč meni, da za obravnavani očitek ni pomembno, kako je obdolženi prišel do oznake „rabelj“ in zato ugotavljanje oziroma dokazovanje tega dejstva ne vpliva na razplet predmetnega postopka, saj slednje ni odločilno dejstvo oziroma odločilna okoliščina.

11Po stališču pritožbe naj bi bila bistvena kršitev postopka podana tudi, ko sodišče prve stopnje ob uporabi besede „paralizirati“ špekulira, da naj bi ta beseda pomenila neke vrste ubijanje, ne da bi pri tem navedlo dejstva, s katerimi bi utemeljilo svoje špekulacije. Vprašanje paralizacije ni predmet opisa v zasebni tožbi in zato tudi ni bistveno za odločitev v zadevi. Pritrditi je pritožbenemu navajanju, da nedokazane špekulacije niso primerne v obrazložitvah sodb, vendar pa hkrati ne pomenijo bistvene kršitve, če se ne nanašajo na okoliščine, ki so bistvene oziroma odločilne za to kazensko zadevo.

12Nobenega dvoma ni, da je obdolženec, ko je poleg besede „rabelj“ izpostavil osebno ime zasebnega tožilca, s tem posegel v oškodovančeve osebnostne pravice. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ni bilo slučajno, da je obdolženec v javni razpravi izrekel ravno ime zasebnega tožilca. Ne glede na to, ali je obdolženec ime zasebnega tožilca izrekel slučajno ali ne, slednje ne vpliva na (ne)obstoj kaznivega dejanja razžalitve. Pomembno je namreč le, ali je bila celotna izjava podana z namenom zaničevanja, saj je le-ta predpogoj, da se kaznivo dejanje po prvem odstavku 158. člena KZ-1 lahko opredeli kot protipravno.

13Kot je bilo že izpostavljeno, je v javnih razpravah za ilustracijo določenih situacij dopustno tudi zelo provokativno, negativno in celo grobo izrazoslovje, pri čemer izrekanje takih besed samo po sebi še ni protipravno, če ni dokazano, da so bile izrečene le z namenom zaničevanja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila obdolženčeva izjava podana z namenom poudarjanja osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih. Pravilen je namreč zaključek izpodbijane sodbe, da je bila sporna izjava podana v okviru raziskovanja preteklosti, in sicer da je obdolženec kot publicist pri opravljanju raziskovalnega dela ob pregledovanju dokumentacije v arhivih ugotovil določene tematike, katerih razkritje je v javnem interesu. Upoštevaje slednje zato le ena beseda, ki je tudi sicer posredno izhajala iz javne debate o arhivih, čeprav groba, brez kakršnih koli drugih pokazateljev o obdolženčevem namenu zaničevanja, sama po sebi še ne pomeni, da je bila izrečena izključno z zaničevalnim namenom. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni izkazano, da je obdolženec sporno besedo izrekel le z namenom zaničevanja. Pri tem je potrebno upoštevati: 1.) da je bila sporna izjava podana ob odsotnosti zasebnega tožilca, 2.) ni ugotovljeno, da bi bila izrečena s posebnim zaničevalnim poudarkom, saj o tem ni prav nobenega dokaza, 3.) ni dokazano, da bi bila ob navedeni besedi podana kakršnokoli dodatna razlaga, povezana s kakim konkretnim dogodkom, 4.) tudi v pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca (prvi odstavek na enajsti strani pritožbe) je posebej izpostavljeno, da je bila izjava dana na „splošen in nekonkretiziran način“ in da se „obdolženec ni skliceval na kakršno koli dokumentacijo“, 5.) dejstvo zaničevanja ob izrečeni besedi bi moralo biti navzven vidno z načinom izreka, mimiko, dodatnim komentiranjem ali drugo navzven izrazno okoliščino, česar dokazni postopek ni izkazal, 6.) neupoštevno je razlagati namen zaničevanja s tem, kaj naj bi si obdolženec mislil o zasebnem tožilcu takrat, ko je izrekel obravnavane besede, ker stališča zasebnega tožilca, ki jih obdolženec vnaša v svoja publicistična dela ter misli, ki naj bi jih imel ob izrekanju spornih besed, še ne dokazujejo, da je v obravnavanem primeru ravnal z izključnim zaničevalnim namenom.

14Pritožba navaja, da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih dejstev, ki kažejo na to, da je obdolženec imel negativen oziroma zaničevalen odnos do zasebnega tožilca, in sicer kot npr. negativen odnos v knjigi „ ... “. Poudariti je, da pritožba govori le o izrazito negativnem opisu zasebnega tožilca, ne pa tudi o žaljivem pisanju. Negativen odnos in negativno opisovanje samo po sebi še ni zaničevanje, če ni napisano v žalilnem, zaničevalnem tonu. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve postopka, ko se do teh okoliščin ni opredelilo, saj po presoji pritožbenega sodišča le-te ne predstavljajo odločilnih okoliščin za odločitev v obravnavani zadevi.

15Večji del pritožbe se tudi sicer spušča v dokazovanje, da je imel obdolženec negativno mnenje o zasebnem tožilcu, iz česar naj bi izhajalo, da ima izrečena izjava izključno žaljivi namen. Po presoji sodišča druge stopnje je povsem nepomembno dokazovanje, kakšno mnenje je obdolženec imel o zasebnem tožilcu, ker so predmet presoje le izrečene besede, ki so navedene v zasebni tožbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da so ne glede na obdolženčev pozitivni ali negativni odnos do zasebnega tožilca, sporne besede lahko izrečene z žaljivim namenom ali pa na povsem nevtralen način. In ker izključni namen zaničevanja v tem kazenskem postopku ni bil dokazan, je ob upoštevanju načela v dvomu v korist obdolženca, potrebno šteti, da so bile v zasebni tožbi navedene besede izrečene na povsem nevtralen način, to je brez zaničevalnega namena, v tonu običajne, nevtralne diskusije.

16Po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi zato tudi ni pomembno, kaj si je obdolženec mislil ob tem, ko je izrekel sporne besede. Jasno namreč je, da je pri kaznivem dejanju razžalitve (kot tudi pri katerem koli drugem kaznivem dejanju) pomembno le tisto, kar oseba izrazi navzven in ne tudi tisto, kaj si ob tem misli. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da je obdolženec sam potrdil in priznal, da je imel ob izrečenih besedah, ki so predmet zasebne tožbe, pred očmi dogodek v zvezi z E. E.

17Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku izpodbijane sodbe, da je v obravnavanem primeru izključena protipravnost in zato kaznivo dejanje razžalitve ni podano. Slednje je vse obširno pojasnjeno tudi v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, predvsem pa teh zaključkov obravnavana pritožba ne izpodbija uspešno, ker ne navede nobenih dejstev, ki bi utemeljevala izključni zaničevalni, žalilni namen izrečenih besed.

18Glede na to, da je pritožbeno sodišče zaključilo, da kaznivo dejanje razžalitve ni podano, se nadalje ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, glede vprašanja, kakšen krog ljudi naj bi se seznanil s sporno izjavo.

19Obširne pritožbene navedbe, ki se spuščajo v dokazovanje resničnosti glede navezovanja besede „rabelj“, na vsebino knjige, arhivov, domnevno usmrtitev E. E. in paralizacij, so povsem brezpredmetne, ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje razžalitve, kjer ni dokazovanja resničnosti dejstev, zato se pritožbeno sodišče do njih podrobneje tudi ni opredeljevalo.

20Ker izpodbijana sodba nima napak, ki jih zatrjuje pritožba in ker tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, zato je po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 360,00 EUR.

¹ Podobno tudi: sodba VSRS I Ips 33250/2011 z dne 18. 2. 2016, sodba VSRS I Ips 34935/2012 z dne 19. 5. 2016
² Podobno tudi: sodba VSRS I Kp 7102/2009 z dne 22. 5. 2012
³ Tako tudi: Ustavno sodišče v odločbi U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 in Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.
⁴ Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.
⁵ Prim. sodbe ESČP v zadevah Mamere proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Lešnik proti Slovaški z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z.o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013.