VSL Sodba VII Kp 4863/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se

obdolženega A. A., sina B. B. in C. C., rojene D., rojenega ... v ..., EMŠO ...,

na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti

obtožbe, da naj bi zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto ter ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega oziroma svojega premoženja kaj storil, ko je dne 3. 3. 2011 v ... E. E. zagotovil, da je lastnik gozdnih parcel št. ..., ... in ..., vse k. o. ..., ki jih je kupil od F. F. in bo uredil vse potrebno za vknjižbo lastninske pravice ter mu v podkrepitev svojih navedb pokazal odločbe o odobritvi poseka lesa ter podpisal potrdilo o prejemu are, s čimer ga je zavedel, da je E. E. verjel, da bo A. A. uredil vse potrebno za pridobitev lastninske pravice in mu je zato izročil 3. 3. 2011 5.000,00 EUR in 18. 3. 2011 še 20.000,00 EUR, A. A. pa nato nikoli ni poskrbel, da bi prišlo do vknjižbe lastninske pravice, saj tega namena niti ni imel, ampak je te parcele kasneje zastavil za svoj dolg G. G., s čimer si je na škodo E. E. pridobil najmanj 2.933,00 EUR, za kar mu je od vsega začetka tudi šlo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

II. Oškodovanca E. E. se na podlagi 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženca, ki se nanaša na ta del kazenskega postopka, bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

IV. Obdolžencu se zaradi dejanja pod točko I izreče kazen

5 (pet) mesecev zapora.

V. V preostanku se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

1Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 4863/2012 z dne 18. 4. 2017 obdolženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje pod točko I. (kaznivo dejanje storjeno na škodo X., z.o.o.) določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. (na škodo E. E.) pa kazen treh mesecev zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora in obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da mora obdolženec X., z.o.o. plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje v 15 dneh, s preostankom pa je oškodovanca napotilo na pravdo ter da mora obdolženec plačati E. E. 2.933,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 do plačila, medtem ko je s preostankom premoženjskopravnega zahtevka tudi tega oškodovanca napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obdolženca zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obeh obravnavanih kaznivih dejanj oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sedaj izrečeno kazen sedem mesecev zapora spremeni v t.i. vikend zapor, torej da se zaporna kazen izvrši tako, da bi obdolženec med prestajanjem kazni še naprej delal in prebival doma, razen ob vikendih in dela prostih dnevih, ko bi bil v zaporu.

3Pritožba obdolženčevega zagovornika je delno utemeljena.

4Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da izpoved priče H. H. ni dovolj zanesljiva in izpostavlja, da se ni mogla spomniti, ali je obdolženec kdaj govoril o prenosu obveznosti dobave lesa na E. E. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razloge glede kaznivega dejanja goljufije, ki se obdolžencu očita na škodo X., z.o.o., prepričljivo in tehtno obrazložilo, tem argumentom pa se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se namreč ni oprlo zgolj le na prepričljivo izpoved direktorice X., z.o.o. H. H., pač pa tudi na druge dokaze, ki njeno izpoved potrdijo. Višje sodišče se strinja, da je bila H. H. v svoji izpovedi skladna, kar je sodišče prve stopnje zaključilo po opravljeni primerjavi njenih navedb podanih v ovadbi, ki jo je vložila zoper obdolženca, kot tudi obeh izpovedih tekom glavne obravnave, njeno izpoved pa je ocenilo tudi kot prepričljivo. Povsem logično je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da sprejema njeno izpoved v ponovljenem sojenju, ki je bila glede na potek časa manj podrobna, kar je tudi življenjsko in izkustveno logično. Je pa sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njeni izpovedi, da je obdolženec z X., z.o.o., ki jo je takrat kot direktorica zastopala, dne 3. 3. 2011 sklenil pogodbo o izplačilu akontacije za les in prejel znesek 5.000,00 EUR, česar nenazadnje tudi sam obdolženec ne zanika. Njegovo trditev, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, češ da je bilo dogovorjeno, da bo te parcele prodal in da bo obveznost vrniti vrednost akontacije v obliki lesa do 30. 5. 2011 prenesel na novega lastnika, kar naj bi prenesel tudi E. E., pa ovržejo na glavni obravnavi izvedeni dokazi. Zato sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru tudi utemeljeno ni sledilo, saj ga izpodbijeta tako izpoved H. H. kot tudi E. E. H. H. ob prvem sojenju ni potrdila, da bi obdolženec njeno družbo seznanil z namenom prodaje gozdnih parcel in s tem, da bi pogodbo izpolnil bodoči lastnik le-teh. Tega se sicer res v ponovljenem postopku ni mogla več natančno spomniti, vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zaslišalo tudi E. E., ki je izpovedal, da takšne zaveze od obdolženca ni nikoli sprejel, ugotovilo pa je tudi, da takšna zaveza tudi ne izhaja iz nobene listinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da obdolženec tega, da bo obveznost do X., z.o.o. prenesel na tretjo osebo, ni zatrjeval in je s svojim ravnanjem, ko je istega dne, ko je sklenil pogodbo z X., z.o.o., sklenil tudi dogovor z E. E., da slednji parcele od njega odkupi za kupnino v višini 25.000,00 EUR, uresničil vse znake kaznivega dejanja goljufije, saj svoje obveznosti do X., z.o.o. ni izpolnil in akontacije 5.000,00 EUR ni nikoli vrnil, to pa je bil njegov namen že ob sklenitvi posla z H. H.

5Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, storjenega na škodo X., z.o.o. in o tem navedlo tudi tehtne in prepričljive razloge, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika v tem delu (točka I. izreka sodbe) zavrnilo kot neutemeljeno.

6Utemeljena pa je pritožba zagovornika obdolženca v delu, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijane sodbe, to je kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 na škodo E. E. Res je sodišče prve stopnje z vso gotovostjo ugotovilo, da se je obdolženec dne 3. 3. 2011 z E. E. dogovoril, da mu te parcele proda, četudi tedaj še ni bil vpisan kot lastnik gozdnih parcel št. ..., ... in .... vse k.o. ... in tudi da mu je E. E. izročil kupnino 25.000,00 EUR in sicer 3. 3. 2011 5.000,00 EUR in 18. 3. 2011 še 20.000,00 EUR. Je pa pritožba utemeljeno opozorila, da opis tega kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po določbi prvega odstavka 211. člena KZ-1 namreč to kaznivo dejanje stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Ravnanje storilca je torej pri tem posebej motivirano in sicer s tem, da doseže okoriščanje na način, da pri oškodovancu ustvari zmotno predstavo oziroma mu prikrije dejanske okoliščine. V opisu, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je sicer opisan in konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla med obdolžencem in oškodovancem. Iz konkretnega opisa obdolženčevega ravnanja izhaja, da mu je zagotovil, da je lastnik gozdnih parcel, ki jih je kupil od F. F. in bo uredil vse potrebno za vknjižbo lastninske pravice, da mu je pokazal odločbe o odobritvi poseka lesa ter podpisal potrdilo o prejemu are, s čimer ga je zavedel, da je E. E. verjel, da bo A. A. uredil vse potrebno za pridobitev lastninske pravice in mu je zato izročil 25.000,00 EUR kupnine, nato pa te parcele zastavil za svoj dolg G. G. Po presoji pritožbenega sodišča iz takšnega opisa ne izhajajo znaki kaznivega dejanja goljufije, saj je E. E. ob sklepanju posla z obdolžencem vedel, da je formalna lastnica gozdnih parcel F. F., zaradi česar glede zemljiškoknjižnega in torej edino relevantnega lastništva treh gozdnih parcel v k.o. ... ni bil zaveden. Prav tako okoliščina, da je obdolženec te parcele kasneje, torej po sklenitvi posla z E. E., zastavil za svoj dolg G. G., niso tista okoliščina, ki bi kazala na preslepitveni namen obdolženca, saj, kot to pravilno zaključuje tudi pritožnik, vknjižba hipoteke ne preprečuje prepisa lastništva nepremičnine.

7Ker torej na podlagi dejanskega opisa v izreku izpodbijane sodbe obdolžencu ni mogoče očitati, da je oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in ga zapeljal, da je ravnal v škodo svojega premoženja (glede tega pritožba izpostavlja tudi, da je E. E. na glavni obravnavi zaslišan kot priča navajal, da je denar za kupnino, ki jo je izročil obdolžencu, dobil od I. I., ki naj bi postal lastnik teh parcel), pritožbeno sodišče zaključuje, da iz opisa ne izhajajo znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in torej dejanje, kot se očita obdolžencu, po zakonu ni kaznivo dejanje.

8Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega A. A. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije na škodo E. E. Posledično temu je oškodovanca E. E. s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženca, ki se nanaša na ta del kazenskega postopka, bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

9Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja goljufije na škodo X., z.o.o. glede na to, da je obdolženca za eno kaznivo dejanje goljufije oprostilo, zaradi česar ni več podlage za izrek enotne kazni. Obdolžencu je zato namesto določene kazni za dejanje pod točko I., izreklo petmesečno zaporno kazen. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi, ki jo s pritožbo izpodbija zagovornik obdolženca, tehtno utemeljilo tudi razloge, da je obdolžencu določilo (oziroma sedaj izreklo) kazen pet mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, to je 5.000,00 EUR, kot tudi vztrajnost obdolženca in njegovo pestro predkaznovanost, saj je iz kazenskega lista razvidno, da je obdolženec doslej večino kaznivih dejanj storil zoper premoženje. Pritožbena trditev, da bi obdolženec v primeru, če bi nastopil kazen zapora, zagotovo izgubil sedanjo redno službo, pri izbiri kazenske sankcije ne more imeti odločujoče teže, zato ji sodišče druge stopnje ni sledilo. Sodišče prve stopnje je glede sankcije ustrezno upoštevalo tudi olajševalne okoliščine in sicer obdolženčevo zaposlenost in prepoznano prizadevanje za težnjo k urejenemu življenju. Se pa tudi sodišče druge stopnje povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za zaključek o obstoju pozitivne prognoze pri obdolžencu ni nikakršne podlage, zato je na mestu edino prostostna kazen.

10Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo tako potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije na škodo X., z.o.o. Ob delno utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka in ker preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je nato v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11Ker je bilo odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).