VSRS Sklep I R 127/2018

Predlog se zavrne.

1Okrajno sodišče na Jesenicah je stvarno in krajevno pristojno za vodenje zapuščinskega postopka po umrli B. B. V predlogu za delegacijo pristojnosti navaja, da je iz smrtovnice razvidno, da je ena od dedinj, A. A., kot sodna zapisnikarica zaposlena na tem sodišču. Zaradi zagotovitve videza nepristranskosti zato predlaga, da se za odločanje o zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče.

2Predlog ni utemeljen.

3Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Okoliščina, da je ena od strank postopka zaposlena na sodišču, ki zadevo obravnava, je v določenih primerih lahko „drug tehten razlog“ za prenos pristojnosti, a sama po sebi ugoditve predlogu ne narekuje. Odločitev o njem je odvisna od vseh okoliščin primera. Predvsem so pomembna vprašanja, kakšno delo opravlja ta oseba, kako veliko je sodišče, kakšna je narava spora in tudi kakšna je narava postopka. V obravnavani zadevi gre za zapuščinski postopek. To je nepravdni postopek, v katerem dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica strank, praviloma niso sporna. Njegovi posebnosti sta, da je v samem zakonu izražena težnja, da naj se postopek opravi pri sodišču z zakonom določene krajevne pristojnosti¹ ter da zapuščinsko sodišče v številnih primerih stranke napoti na pravdo. Zato dejstvo, da je eden od dedičev zaposlen na sodišču, ki vodi zapuščinski postopek, samo po sebi ne zadošča za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.² Drugih okoliščin, ki bi takšno odločitev utemeljevale, pa predlagatelj ne navaja.

4Vrhovno sodišče je zato predlog za delegacijo zavrnilo.

¹ Glej 178. člen ZD, ki določa, da stranke ne morejo sporazumno spremeniti stvarne in krajevne pristojnosti sodišča.
² Tako tudi VSRS npr. v sklepih I R 69/2008, I R 126/2007.