VSL Sodba II Cp 1493/2018

I. Pritožbi se zavrneta se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 215,52 EUR in v tem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60246/2017, z dne 3.7.2017. V točki II izreka je odločilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 569,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2016 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 29,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.7.2017 dalje do plačila. V točki III izreka je navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 215,52 EUR od 2.12.2016 dalje do plačila in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki IV izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 135,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2Zoper sodbo v ugodilnem delu (točki II in IV izreka) se je pritožila tožena stranka, zoper odločitev o stroških izvršilnega postopka (točka II izreka) pa tožeča stranka.

3Tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodba obremenjena z več bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič S. P., T. Z. in T. M., s katerimi bi se dokazala dejstva o odstopu od pogodb in ustni dogovori, sklenjeni med tožečo in toženo stranko o prenehanju obveznosti tožene stranke. Sodišče pavšalno zaključi, da ta dejstva niso odločilna, navedeno pa v ničemer ne drži. V 12. točki obrazložitve sodbe tako sodišče podaja pavšalno sklepanje, da iz dejstva, da je tožena stranka dne 18.11.2015 podala tožeči stranki pisno izjavo o odstopu od pogodbe, izhaja, da predhodno nista ustno dosegli soglasja o razvezi pogodb, saj sicer nadaljnji odstop tožene stranke ne bi bil potreben. Takšen zaključek sodišča je popolnoma neživljenjski ter neutemeljen na kakršnikoli trditveni podlagi pravdnih strank. Je protispisen, svoje zaključke pa bi moralo sodišče ustrezno preveriti skozi prizmo predlaganih dokazov. Sodišče večkrat prekorači trditveno podlago tožene stranke. Napačno je sodišče uporabilo določbo 454. člena ZPP ter odločitev v predmetni zadevi podalo brez oprave naroka. Dejansko stanje je bilo za pravdni stranki sporno in zadeve ni mogoče razrešiti le na podlagi predloženih pisnih dokazov. Odpoved toženca je skladna z določili, veljavnimi med pravdnima strankama, zato je sodišče napačno uporabilo določbo 3. odstavka 946. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Nepravilen je zaključek, da naj bi tožena stranka prekmalu poskušala odstopiti od pogodbe. Tožeči stranki ni jasno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče pravno veljavno zaključilo, da sta bili pogodbeni razmerji med tožečo in toženo stranko razveljavljeni šele 1.11.2016, saj sodišče v ničemer ni pravno veljavno ocenilo nasprotnih dokazov tožene stranke. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da je priča S. P. kontaktirala tožečo stranko, da bi le še formalno uredila sklenjen ustni dogovor o stornaciji prejetih položnic tožene stranke s strani tožeče stranke ter pripravi odpisa terjatev, do česar se sodišče ne opredeli. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

4Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

5Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da tožeči stranki prizna 94,90 EUR izvršilnih stroškov ter jih dodatno naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa odločitev o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da ne drži, da tožeča stranka v predlogu za izvršbo ni priglasila drugega kot zgolj 40,00 EUR materialnih stroškov. Iz predloga za izvršbo na strani 1/2 spodaj jasno izhaja, da je tožeča stranka zahtevala vračilo odvetniških stroškov, označila, da je odvetnik zavezanec za DDV ter zahtevala vračilo takse za predlog in sklep. Na podlagi navedenih priglašenih stroškov je bilo v sklepu o izvršbi priznanih 130,00 EUR stroškov, ki zajemajo odvetniške stroške in stroške sodne takse. Ker znaša 73% od zneska 130,00 EUR znesek 94,90 EUR, bi ji sodišče moralo priznati ta znesek namesto zgolj 29,20 EUR. Tožena stranka glede višine izvršilnim stroškom ni ugovarjala.

6Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

7Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

8V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

9Med pravdnima strankama je bilo sporno vprašanje veljavnosti odpovedi zavarovalnih pogodb za nezgodno zavarovanje, ki jih je tožena stranka podala s pisno izjavo z dne 18.11.2015. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odpovedjo pogodb pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 946. člena OZ, v skladu s katero sme pri zavarovalnih pogodbah, v katerih je zavarovanje sklenjeno za več kot tri leta, po preteku tega časa vsaka stranka odstopiti od pogodbe z odpovednim rokom šestih mesecev s tem, da to pisno sporoči drugi stranki. Pravilno je štelo, da za toženkin odstop od pogodbe niti dne 18.11.2015 niti pred tem datumom ni bil izpolnjen pogoj, da bi od sklenitve zavarovalnih pogodb že pretekla tri leta, zato pogodbeni razmerji nista prenehali zaradi odstopa tožene stranke od pogodb. V zvezi s tem vprašanjem je pravilno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje prič S. P., T. Z. in T. M., s katerimi bi se dokazala dejstva o odstopu od pogodb in ustni dogovori, sklenjeni med tožečo in toženo stranko o prenehanju obveznosti tožene stranke. Pravilno je pojasnilo, da iz dejstva, da je tožena stranka dne 18.11.2015 podala tožeči stranki pisno izjavo o odstopu od pogodbe, izhaja, da stranki predhodno nista ustno dosegli soglasja o razvezi pogodbe, saj sicer nadaljnji odstop tožene stranke niti ne bi bil potreben. Tožena stranka sama je v pripravljalni vlogi z dne 17.10.2017 pojasnila, da je obvestila in izjave v zvezi z zavarovalnima pogodbama, sklenjenima s tožečo stranko, tožeči stranki podajala pisno, ustne pa so bile izključno urgence tožene stranke in ga. S. P., tožeča stranka pa z navajanjem, da naj bi tožena stranka odstop od pogodbe urejala ustno, le izkrivlja navedbe tožene stranke. Glede na navedeno je pravilna zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič (podanih v ugovoru zoper sklep o izvršbi), ki naj bi potrdile ustni dogovor o odpovedi pogodb in odpisu terjatev, saj je takšen dokazni predlog v nasprotju s kasnejšimi navedbami tožene stranke same. Tudi sicer pa mora biti odstop od pogodbe (enako velja za vse morebitne sporazumne dogovore strank v zvezi z razvezo pogodbe) po določbi 3. odstavka 946. člena OZ pisen (skladno zakonski določbi enako določbo vsebujejo tudi Splošni pogoji nezgodnega zavarovanja ... 2008 in ... 2013 v 25. členu). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da ker ni nastopilo prenehanje pogodbenih razmerij na podlagi pisnega odstopa tožene stranke od pogodb (kar je bilo dogovorjeno kot predpostavka za odpis terjatev), tudi ni prišlo do odpisa terjatev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih (tudi o zatrjevanem odpisu terjatev), ki so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh navedb tožene stranke, prav tako ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke (pri čemer tožena stranka v pritožbi niti ne pove, v čem je bila prekoračitev). Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 454. člena ZPP. Nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Glede na že navedeno, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Pritožnik tako neutemeljeno očita sodišču napačno uporabo določbe 454. člena ZPP.

11Sodišče prve stopnje je v sodbi v točki 16 obrazložilo, kdaj je prišlo do razdrtja pogodbe in na kakšni podlagi je sodišče prišlo do takšnega zaključka, zato ne drži nasprotna pritožbena navedba tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ne navede, katerega od dokazov tožene stranke sodišče ni ocenilo oziroma katere trditve tožene stranke naj bi sodišče spregledalo, zato podrobneje na njeno pritožbeno navedbo s tem v zvezi ni mogoče odgovoriti. Glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki II in IV sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

12Iz predloga za izvršbo je razvidno, da je tožeča stranka priglasila stroške v znesku 40,00 EUR in sicer za poizvedbe, prejem sklepa, obvestilo stranki in telefonske stroške. Navedeno je tudi, da zahteva tudi vračilo odvetniških stroškov ter vračilo takse za predlog in sklep. Sodišče pravilno ni priznalo tožeči stranki tudi odvetniških stroškov v zvezi s predlogom za izvršbo, saj tožeča stranka niti v predlogu za izvršbo niti kasneje ni opredeljeno navedla, koliko odvetniških točk in za katera opravljena dejanja v izvršilnem postopku jih zahteva (2. odst. 163. člena ZPP in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na Občni seji dne 24.6.1991). Sodišče pa je tožeči stranki priznalo znesek sodne takse za postopek, pri čemer tožeča stranka v zvezi s tem v pritožbi ne navede, da bi ji iz tega naslova priznalo premalo. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu - odločitvi o stroških izvršilnega postopka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).