VSK sodba I Cp 484/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da z dnem 28.8.2002 preneha pravica do prejemanja preživnine dosojena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 29.6.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru. Tožniku zato z 28.8.2002 preneha dolžnost plačevanja preživnine po tej odločbi. Odločilo je, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo na ukinitev preživnine28.8.2002. Zahtevek je utemeljeval na dejstvu, da je toženki ponudil zaposlitev, s katero bi si zagotovila sredstva za preživljanje, ki pa je ni sprejela. Ker pa se je v dokaznem postopku izkazalo, da je tožnik fiktivno toženki ponujal zaposlitev, je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Ugotovilo pa je, da je tožnik utemeljeno predlagal ukinitev preživnine, ker toženka že od 8.11.2001 prejema pokojnino. V tem delu zahtevku tožnika ni sledilo v delu, kjer je zahteval prenehanje preživnine od toženkine pridobitve pravice do pokojnine, to je od 11.2001, ugotovilo pa je, da je toženkina pravica prenehala z dnem vložitve tožbe.

Zoper sodbo je vložila pritožbo toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Ker je tožnik zahtevek za ukinitev preživnine zaradi prejemanja lastnega dohodka toženka postavil šele tekom te pravde 28.10.2005, meni, da bi lahko sodišče ukinilo preživnino samo od tega datuma dalje, nikakor pa ne že od vložitve prve tožbe. Tožnik je spremenil tožbo, saj je spremenil dejansko podlago tožbe, zato toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe v tem smislu, da se kot datum ukinitve pravice do prejemanja preživnine določi 28.10.2005 in v pritožbi uveljavlja tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da je tožnik predlagal najprej ukinitev preživnine iz razloga, ker toženka ni sprejela ponujeno zaposlitev, v sodbi pa se je sodišče prve stopnje do tega razloga za prenehanje preživnine izreklo negativno, so točne. Držijo tudi pritožbene navedbe, da je tožnik šele tekom tega postopka začel uveljavljati tudi drugo okoliščino za ukinitev preživnine, ko je zvedel, da je toženka pridobila pravico do pokojnine. S temi navedbami je zahtevek za prenehanje plačevanja preživnine utemeljil 28.10.2005, ko je predlagal poizvedbe pri ZPIZ, ali ima toženka starostno pokojnino in kdaj jo je pridobila. Iz obvestila ZPIZ z dne 10.11.2005 je sodišče ugotovilo, da toženka prejema starostno pokojnino že od 8.11.2001 (list. št. 52 spisa).

Ob takšnem dejanskem stanju pritožba toženke ni utemeljena. Na podlagi 83. člena ZZZDR preneha pravica do preživnine, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti. V konkretni zadevi je tožnik že od vložitve tožbe dalje uveljavljal prvi razlog za prenehanje preživninske obveznosti, to je gmotno stanje toženke. Sprva je oprl navedbe o gmotnem stanju toženke, ki naj bi utemeljevale zahtevek na prenehanje plačevanja preživnine, na možnost toženkine zaposlitve, kasneje pa še na pridobljeno starostno pokojnino, tožbeni predlog pa je bil ves čas postopka isti. Po 184. členu ZPP pride do spremembe tožbe, če se spremeni istovetnost zahtevka. V primeru, ko tožnik med pravdo spremeni in dopolni pomembne dejanske okoliščine ali celo dejansko stanje, kot je storil v tej zadevi, se pogosto zastavlja vprašanje, ali je prišlo do spremembe tožbe ali ne, oziroma ali je podana istovetnost zahtevka. V mejnih primerih je vodilo za to presojo procesna teorija, ki gleda pri ocenjevanju istovetnosti zahtevka predvsem na vprašanje, ali je tožbeni predlog spremenjen (tako Lojze Ude, Civilni pravdni postopek, stran 175, enako Jože Juhart, Civilno procesno pravo, str. 276). V konkretni zadevi je tožnik med postopkom uveljavljal še nove okoliščine, s katerimi je utemeljeval prenehanje preživnine, zato ni šlo za spremembo tožbe v smislu, kot ga skuša prikazati pritožba. Tožbeni predlog je bil ves čas postopka nespremenjen, saj je tožnik ves čas zahteval, naj se ugotovi prenehanje njegove preživninske obveznosti zaradi gmotnega stanja toženke. Zahtevek je ves čas izvajal iz določbe 83. člena ZZZDR. Do končanja pravde na tej podlagi ne bi mogel vložiti nove tožbe z istim zahtevkom (na prenehanje pravice do preživnine po 83. členu ZZZDR). Tudi če je med pravdo poleg navedb o možnosti zaposlitve in s tem pridobitve dohodka, zahtevek oprl še na pridobitev starostne pokojnine, zato ni spremenil tožbe. Sodišče, ki je ugotovilo, da je zahtevek na prenehanje preživnine utemeljen, ker je toženka že devet mesecev pred vložitvijo tožbe pridobila pravico do starostne pokojnine, tudi ni materialnopravno zmotno odločilo, ko je odločilo, da preneha njena pravica do preživnine že od vložitve tožbe. Toženka je, čeprav je bilo ves čas postopka očitno, da tožnik uveljavlja prenehanje preživninske obveznosti iz razlogov, ki so se nanašali na njeno gmotno stanje, prikrivala, da je pridobila starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje je na zahtevo tožnika pridobilo o tem podatke od ZPIZ, zato se tudi čutu pravičnosti upira, da bi se ugotovilo prenehanje preživnine šele od takrat, ko je tožnik med pravdo zvedel, da je toženka pridobila pokojnino. Ker pravica do preživnine ne preneha na podlagi sodne odločbe, ampak z nastopom dejstev, ki jih predpisuje zakon v 83. členu ZZZDR, ta dejstva pa so v konkretni zadevi nastopila že pred vložitvijo tožbe, sodišče prve stopnje tudi ni zmotno odločilo, ko je ugotovilo prenehanje pravice do preživnine od vložitve tožbe. Kot povedano pa niti zatrjevane bistvene kršitve postopka v zvezi s 184. členom ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).