VSL Sodba II Cpg 95/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109407/2016 z dne 26. 10. 2016 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter toženi stranki naložilo v plačilo 20,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v 8 dneh z obrestno posledico.

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo računa, s katerim je tožeča stranka toženi stranki prefakturirala porabo plina za mesec marec 2013 na naslovu ...

7Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, na katero je višje sodišče v pritožbenem postopku vezano,¹ izhaja, da je na podlagi računa družbe A. d. d. z dne 18. 5. 2013 tožeča stranka toženi stranki prefakturirala porabo plina (z vtoževanim računom 25. 11. 2015), nadalje, da je bilo med strankama dogovorjeno, da tožena stranka za porabljeni plin plačuje tožeči stranki (tožena stranka je plačala tudi že račun za februar 2013), da je tožena stranka v mesecu marcu edina porabljala plin na zgornjem naslovu in da ji tega, da je plin po vtoževanem računu že plačala, ni uspelo izkazati.

8Pritožnica napada materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke še ni zastarala. Sklicuje se na dejstvo, da je terjatev zapadla po začetku stečaja nad tožečo stranko in trdi, da se določilo 249. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) uporablja le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki ob začetku stečajnega postopka že obstojijo, sicer pa ne. Pri tem opozarja na sistematiko zakona (da omenjena zakonska določba spada v okvir oddelka, kjer so urejena splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečaja), zaradi česar ta predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala.

9V zvezi s tem gre ugotoviti, da zakon znotraj oddelka 5.3. o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka loči splošna pravila (o katerih govori pododdelek 5.3.1.) in druga, posebna pravila (pododdelki 5.3.2. do 5.3.7.). V okviru splošnih pravil 249. člen govori o zadržanju zastaranja terjatev stečajnega dolžnika in določa, da to ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. V posebnem pododdelku 5.3.2. pa so urejene pravne posledice začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov. In zgolj za slednje je določeno, da pravne posledice začetka stečajnega postopka (urejene v tem poddodelku!), nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka. Ker torej zakon terjatev stečajnega dolžnika ne omejuje izrecno na tiste, nastale pred začetkom stečajnega postopka (temveč govori zgolj o zadržanju zastaranja), s sistematično (še manj pa jezikovno) razlago ni mogoče zaključiti, da zastaranje ne teče zgolj za tiste terjatve stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka.

10Gotovo je namen določbe 249. člena ZFPPIPP v tem, da se stečajnemu upravitelju omogoči, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev, na kar se sklicuje pritožnica. Vendar ji pri tem ni mogoče pritrditi, da je ta namen zgolj v seznanitvi s terjatvami stečajnega dolžnika, nastalimi do začetka stečajnega postopka, temveč z vsemi terjatvami stečajnega dolžnika. Cilj stečajnega postopka je namreč tudi čim bolj povečati vrednost premoženja stečajnega dolžnika, kar bo omogočilo zagotoviti najugodnejše pogoje glede višine plačila terjatev upnikov (prim. 47. člen ZFPPIPP).

11Stališču pritožnice, da se določba 249. člena ZFPPIPP o zadržanju zastaranja nanaša le na terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka, zato višje sodišče ne pritrjuje. Da določba velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika, in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika, se je v sodni praksi sodišče izrecno opredelilo odločbah I Cp 394/2017 z dne 24. 5. 2017 in I Cpg 247/2016 z dne 28. 7. 2016, v katerih nastanek terjatve neizogibno sega v čas po začetku stečajnega postopka. Na tem mestu zato višje sodišče še dodaja, da sklicevanje pritožnice na odločbo Cpg 176/2016 z dne 9. 9. 2016 še ne more predstavljati ustaljene sodne prakse, ki bi (z močjo uporabljene argumentacije) narekovala odločanje v podobnih primerih.

12Ker za uporabo določbe o pretrganju zastaranja v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka zadostuje zgolj, da gre za terjatev stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in posledično pravilno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Tudi, če gre pritrditi razlogovanju pritožnice, da je vtoževana terjatev zapadla takrat, ko je zapadla za samo tožnico (18. 5. 2013), in uporabiti 349. člen Obligacijskega zakonika (OZ) o triletnem zastaralnem roku za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, je bila tožba (konkretneje predlog za izvršbo) v tej zadevi vložena pravočasno. Če namreč zastaranje terjatve na dan začetka stečaja (13. 3. 2013) še ni začelo teči zaradi zadržanja, je začelo teči z iztekom enoletnega roka² (14. 3. 2014), kar pomeni, da bi zastaralni rok iztekel 15. 3. 2017.

13Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Niti smiselno, za kar se zavzema pritožnica, namreč dejanskih ugotovitev v tej zadevi ni mogoče subsumirati pod terjatev upravnika večstanovanjske hiše za storitve upravljanja. Tožeča stranka namreč ni upravnik, ne gre za stanovanjske prostore, med strankama pa je bil sklenjen dogovor o prefakturiranju, in sicer porabe plina, ne pa storitev upravljanja. Posledično je zato neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso (in odločbo VS RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014) glede terjatev za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je upravnik založil za etažnega lastnika.

14Pritožnica sodišču prve stopnje nazadnje očita še absolutni bistveni kršitvi pravil ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena.

15Prva je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar izpodbijana sodba vsebuje vse bistvene sestavine, da jo je višje sodišče lahko preizkusilo, zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

16Drugo kršitev pritožnica sodišču prve stopnje očita v zvezi z listinami, iz katerih jasno izhaja, da je tožeča stranka šele s 27. 3. 2013 postala odjemalec plina na odjemnem mestu, kar naj bi bilo v nasprotju z zaključkom, da je listini treba razumeti tako, da iz njiju ne izhaja, da je tožena stranka plin začela dejansko uporabljati šele 27. 3. 2013. Pritožnica torej ne trdi, da bi sodišče storilo napako pri povzemanju vsebine listin, ampak očitek dejansko meri na oceno sodišča prve stopnje zvezi z dejstvom, da je tožena dejansko porabljala plin še preden je formalno postala odjemalec v odnosu do A. d. d. Gre torej za izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki v tem postopku ni dovoljeno. Ker torej tudi ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

17Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenih dejstev, ki bi prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

¹ Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
² Tako tudi prvi odstavek 361. člena OZ in dr. Nina Plavšak v: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana 2008, stran 187.