VSL Sodba II Cp 548/2018

Pritožbi se ugodi in se izrek sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke:

„Tožena stranka A. A. je dolžna plačati tožeči stranki Republiki Sloveniji 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek 2.500,00 EUR od 16. 8. 2011 dalje do plačila in od zneska 2.500,00 EUR od 28. 10. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni od izdaje prvostopenjske sodbe ter je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila,“

zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek v višini 2.500,00 EUR od 16. 8. 2011 dalje do plačila in od zneska od 2.500,00 EUR od 28. 10. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 561,81 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek skupaj s stroški tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Sodišče je napačno ugotovilo dejstvo, da toženec ni izpolnil pogodbenih obveznosti do 30. 9. 2013. Nesporno je, da niti v razpisnih pogojih, objavljenih v Uradnem listu RS, št. 4/11 niti v pogodbi ni bila natančno opredeljena tipologija niti sistem, po katerem se obravnava „znanstveni članek“, in je do podrobnejše opredelitve prišlo šele z dopisom Univerze z dne 11. 10. 2013, torej po končanem roku za izpolnitev obveznosti. Z naslednjimi dopisi je Univerza spreminjala zahteve in interpretacije tipologije, dodalo se je „2.01 - znanstveno monografijo“. Sodišče se je napačno opredelilo do razlage s strani pravobranilke, da je znanstvena monografija enakovredna znanstvenemu članku. Znanstvena monografija je lahko izdana tudi v samozaložbi, recenzenti se lahko poljubno izberejo s strani avtorja in tudi organizirana ni nujno po shemi IMRAD. Sodišče se je napačno opredelilo do dokaza B1, razpisne dokumentacije za leto 2011, kjer se na več mestih označuje tipologija 1.01 in 1.08 kot izvirni znanstveni članek, ker naj bi šlo za kasnejši razpis. Ta dokaz je bil dodan z namenom, da se prikaže najmanj nejasnosti pri označevanju in klasifikaciji „znanstvenega članka“ in kakšna je bila praksa obravnave in označevanja člankov v uradnih dokumentih s strani Univerze. Ključen je tudi s strani ocenjevalca in predstavnika Univerze, prof. B. B., podpisan dokaz Merila za ocenjevanje vlog iz 3.A točke javnega razpisa, kjer se v razdelku 1.5 nahaja besedilo: „Ima objavljen izvirni znanstveni članek (1.01, 1.08)...“ Tudi v razdelku merila za ocenjevanje vlog iz 3.B točke javnega razpisa se nahaja enako besedilo. V obeh primerih gre za relevanten javni razpis generacije 2010 Univerze, objavljen v Uradnem listu. Sodišče bi moralo ravnati v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Nesporno dejstvo je, da je bil članek s tipologijo 1.08 v znanstveno cenzuriranem zborniku X z naslovom "..." objavljen v roku in je imel predpisano zgradbo, predstavil je nove relevantne znanstvene dosežke, držati bi se bilo treba 82. člena OZ in iskati skupen namen pogodbenikov. Sodišče se je napačno opredelilo, da meril za izbor prijaviteljev ni mogoče enačiti z zahtevami (kazalci), ki jih mora upravičenec izpolniti po pogodbi o sofinanciranju. Označba in klasifikacija pojma „znanstveni članek“ se mora nanašati na isto stvar, ne glede na to, v katerem razdelku razpisne dokumentacije stoji. Sodišče je napačno presodilo, da je bilo tožencu poznano, kako se članki vrednotijo. Na prejšnji študijski poti mu ni bilo treba objavljati člankov in jih ni, prav tako ni študiral na programih bibliotekarstva oziroma sorodnih. Sodišče je dalo večjo težo zapisom na spletni stranki Cobiss o tipologiji dokumentov za vodenje bibliografij, ki se lahko in se tudi je večkrat spreminjala, kot pa zapisom v uradnih listinah. Sodišče je napačno dodalo, da je bil prispevek toženca objavljen že leta 2012, eno leto in pol pred iztekom pogodbenega roka, in bi lahko toženec preveril, ali je izpolnil zahtevane pogoje. Spregledalo je, da je bilo s strani mentorja in rednega profesorja C. C. dano pozitivno mnenje o opravljenih obveznostih. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bi bila ravnanja in dejanja, ki bi vsebinsko ustrezala kazalcem iz drugega odstavka 4. člena Pogodbe o sofinanciranju, opravljena po 30. 9. 2013, in drugi znanstveni članki ter zagovor doktorske dokumentacije, prav tako pa prošnje za podaljšanje statusa in obstoj višje sile opravljeni prej in ne prepozno, če ne bi prišlo do dokazanih nejasnosti v razpisni dokumentaciji in v Pogodbi o sofinanciranju. Tožeča stranka (tožnica) je le abstraktno navedla, da ji je oziroma ji bo nastala škoda v višini tožbenega zahtevka. V primeru vračila sredstev bi prišlo do neupravičene obogatitve. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženec v primerjavi s tožnico v veliko šibkejšem položaju.

3Pritožba je utemeljena.

4Toženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo le dokaze z listinami v spisu, je bilo sodišče druge stopnje v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, zato je imelo pooblastilo za spremembo dejanskega stanja sodbe brez oprave pritožbene obravnave.

5Za odločitev o tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 5.000,00 EUR s pripadki iz naslova vračila sredstev, je sodišče prve stopnje presojalo, ali je toženec izpolnil pogodbene obveznosti do 30. 9. 2013 v skladu s Pogodbo o sofinanciranju doktorskega študija 87/2011 (v nadaljevanju Pogodba priloga A5). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med drugim ni sporno, da bi na podlagi (prvega odstavka) 5. člena Pogodbe toženec moral izpolniti vsaj enega izmed kazalcev, določenih z drugim odstavkom 4. člena Pogodbe do 30. 9. 2013, pri čemer je bil ta rok določen kot bistvena sestavina pogodbe. Zaključilo je, da toženec obveznosti ni izpolnil in zato tožnica od njega utemeljeno zahteva vračilo sredstev, ki jih je prejel po Pogodbi, skupaj z obrestmi, pri čemer je podlaga podana v 24. členu Pogodbe.

6Sodišče je ugotovilo, da se toženec neutemeljeno sklicuje na ravnanja in dejanja, ki bi vsebinsko ustrezala kazalcem iz drugega odstavka 4. člena Pogodbe, so bila pa izvedena oziroma opravljena po 30. 9. 2013. S temi zaključki soglaša tudi sodišče druge stopnje, pri čemer jih tudi toženec v pritožbi posebej ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec tudi z objavo članka tipologije 1.08, objavljenega v zborniku X z naslovom "..." v letu 2012, to je še v pogodbenem roku, ni izpolnil pogodbene obveznosti. Ta zaključek sodišča prve stopnje toženec po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno izpodbija.

7Toženec utemeljeno opozarja, da niti v Pogodbi niti v razpisnih pogojih ni bila natančno opredeljena tipologija, niti sistem, po katerem se obravnava znanstveni članek (ki bo sprejet v objavo oziroma objavljen), ki je tudi eden izmed kazalcev za uspešno realizacijo Pogodbe v skladu z drugim odstavkom 4. člena. Utemeljeno opozarja, da je Univerza šele z dopisom z dne 11. 10. 2013, to je po poteku roka za izpolnitev obveznosti, v dopisu tožencu navedla, kaj predstavlja ustrezno objavo oziroma znanstveni članek, tj. izvirni znanstveni članek 1.01, pregledni znanstveni članek 1.02 ali znanstveno monografijo 2.01. V dopisu z dne 23. 7. 2014 je dodan še kratki znanstveni prispevek (1.03). Toženec nadalje utemeljeno navaja, da se je sodišče napačno opredelilo do dokaza B1, tj. razpisne dokumentacije. Navedlo je namreč, da te ni mogoče upoštevati, ker gre za kasnejši razpis, medtem ko je toženec Pogodbo sklenil na podlagi razpisa za generacijo 2010 (in ne 2011) in je relevantna vsebina tega razpisa in vsebina Pogodbe. Nadalje je navedlo, da so v delu razpisa, na katerega se sklicuje toženec, opredeljena merila za izbor prijaviteljev in način izbire, ki niso nujno enaki oziroma je celo pričakovano, da ne bodo enaki kot zahteve v okviru sofinanciranja doktorskega študija. Sodišče druge stopnje sledi tožencu, ki navaja, da je navedeni razpis priložil kot primer oziroma dokaz, da je sama tožnica oziroma Univerza izvirni znanstveni članek označila z 1.01 in 1.08, kar kaže na nejasnosti pri označevanju in klasifikaciji znanstvenega članka. Enaka določila so bila navedena tudi v razpisu za leto 2010, kar izhaja iz vloge toženca na javni razpis (A19), ki jo je toženec vložil v letu 2010. Tudi v tej je v merilih za ocenjevanje vlog iz 3.A in 3.B točke javnega razpisa izvirni znanstveni članek označen z oznakami 1.01 in 1.08. Glede na takšne označbe s strani same tožnice v razpisnih pogojih, je utemeljena pritožbena navedba, da gre za nejasnost pri označevanju. Upoštevaje zgoraj navedene dokaze ter dejstvo, da v Pogodbi ni bila opredeljena tipologija in sistem, po katerem se obravnava znanstveni članek, je zato neutemeljen očitek sodišča tožencu, ki je izpolnil obrazce iz priloge A19, da je bil seznanjen, da se upošteva tipologija dokumentov oziroma del za vodenje bibliografij v sistemu Cobiss in da se je toženec lahko seznanil, katere objave sodijo v oznako 1.08. Ravno v prilogi A19 je namreč sama tožnica pri izvirnem znanstvenem članku navedla tipologijo 1.01 in 1.08. Nesporno pa je, da že navedeni članek, ki ga je toženec objavil pred 30. 9. 2013, tipologiji 1.08 ustreza. Končno pa toženec utemeljeno opozarja tudi, da je sodišče spregledalo, da je bilo s strani mentorja in rednega profesorja dr. C C. podano pozitivno mnenje o opravljenih obveznostih (priloga A6).

8Glede na zgoraj navedene ugotovitve, ko je torej sama tožnica kot izviren znanstveni članek označila tudi članek s tipologijo 1.08, v Pogodbi pa ustrezne konkretizacije oziroma opredelitve pojma „znanstveni članek“ ni bilo, tožnik utemeljeno navaja, da gre za nejasno določilo, ki ga je v skladu s 83. členom OZ treba razlagati v korist toženca. Glede na predhodno ravnanje tožnice, je toženec s člankom tipologije 1.08, objavljenem v znanstveno cenzuriranem zborniku X z naslovom "...", objavil ustrezen znanstveni članek v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pogodbe in to v roku, določenem v prvem odstavku 5. člena Pogodbe. S tem je toženec tudi sporno pogodbeno obveznost izpolnil do 30. 9. 2013, zato je zahtevek tožnice, ki ga utemeljuje na 24. členu Pogodbe, ki določa vračilo že izplačanih sredstev v primeru, da pogoji iz drugega odstavka 4. člena Pogodbe niso izpolnjeni do 30. 9. 2013 (torej zahtevek na vračilo zneska, ki ga je prejel toženec po Pogodbi, tj. 5.000,00 EUR (s pripadki)), neutemeljen.

9Sodišče druge stopnje je ob povedanem in ker ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Odločitev temelji na 2. točki 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).