VSK Sklep II Kp 17231/2017

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo v znesku 100,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke pravne osebe C. in partnerji d.o.o. z dne 14.4.2017, podano po pooblaščenki, zoper obdolženega D. P. in pravno osebo R. d.o.o., ker naj bi obdolženi D. P. storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, pravna oseba R. d.o.o. pa naj bi bila kazensko odgovorna skladno z določbo 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrade njunih zagovornikov obremenjujejo oškodovanko kot tožilko, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom.

2Zoper sklep je vložila pritožbo pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklene, da se zoper obdolženo družbo R. d.o.o. in D. P. uvede postopek preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 oz. po potrebi samo opravi zaslišanje priče R. S. D. in nato sprejme sklep o uvedbi preiskave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, pravilna in ker je tudi argumentirano in prepričljivo obrazložena, razlogom izpodbijanega sklepa ni kaj bistvenega dodati. Pravilno je sodišče prve stopnje, opirajoč se na najnovejšo sodna prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017) presodilo, da opis dejanja, kot izhaja iz tenorja zahteve za preiskavo, ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, iz opisa dejanja pa prav tako ni mogoče razbrati obdolženčevega preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije. Navedbe v opisu dejanja, da se je obdolženec „dogovoril za sodelovanje oz. posel“ in da je "večkrat obljubljal izplačilo odstotkov provizije ter honorarja in izplačilo odstotkov zaradi tehnološkega transferja“, ob kasnejši neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa dejanja sicer navedeno, da je obdolženec preslepil zakonitega zastopnika podjetja C. in partnerji d.o.o., da bodo obveznosti izpolnjene. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obdolženčevih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine. V opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za sodelovanje oz. posel in obljubljal izplačilo odstotkov provizije ter honorarja in izplačilo odstotkov zaradi tehnološkega transferja, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom. Ravnanja, ki se očitajo obdolžencu, so po stališču pritožbenega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih (opisov) ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjski presoji, da opisano dejanje predstavlja le elemente (navadnega) civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije. Tega pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v pritožbi ne izpodbija; pritožbene navedbe se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in so, glede na navedeno presojo, pravno nerelevantne. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

5Pooblaščenka s pritožbo ni uspela, zato je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso, nastalo v pritožbenem postopku, v znesku 100,00 EUR (Tarifna št. 7409 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).