VSK Sodba II Kp 43849/2016

I. Pritožba zagovornice obdolženega J. K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo obdolženega J. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu po 57. ter 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanega V. O. s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa je še, sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, skupaj s sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje obdolženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovorila okrajna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v N. G. A. Ž. in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z obdolženčevo zagovornico se ni moč strinjati, ko meni, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primer so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče tako glede objektivnih kot subjektivnih zakonskih znakov prepričljivo obrazložilo zaradi česar sodbi ni moč očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je sodišče pojasnilo čemu sprejema izpovedbo oškodovanca in obeh prič, pa je istočasno podalo tudi razloge zaradi katerih ne sprejema nasprotnega zagovora obdolženca in zato ne drži, da sodba o tem nima razlogov. Enako velja tudi glede resnosti očitanih groženj, saj so razlogi v sodbi podani v 8. točki, kot bo še podrobneje obrazloženo. Zato izpodbijana sodba zatrjevanih procesnih kršitev ne vsebuje.

6Z zagovornico se ni moč strinjati, ko opozarja, da grožnja, katero naj bi obdolženec izrekel oškodovancu, ni bila resna. Res je, da mora biti ta resna in objektivno zmožna povzročiti občutek ogrožanja varnosti pri oškodovancu, in da je verbalna grožnja lahko resna le takrat, ko jo je storilec glede na konkretne okoliščine objektivno zmožen uresničiti. Ta pogoj pa v konkretnem primeru po mnenju pritožbe ni podan, in sicer, ne le zato, ker obdolžencu ni dokazano, da je grožnje izrekel temveč tudi, ker je oškodovanec najprej odgovoril, da se ni čutil ogroženega in šele na sugestibilno vprašanje svojega pooblaščenca je to navedbo spremenil.

7Z povzetimi navedbami sodišča druge stopnje ne soglaša. Pri presoji resnosti tako imenovanih verbalnih groženj namreč ni moč vedno izhajati le iz vsebine teh groženj in pri vprašanju, ali je storilec grožnje zmožen takoj uresničiti, je potrebno izhajati iz širšega konteksta dogodka, v katerem so bile grožnje izrečene. Obdolžencu se očita, da je oškodovancu zagrozil češ: „naj izbere med šibrami in kroglami“ in dvoma ni, da mu je s tem dal vedeti, da ga bo ustrelil. Kako so bile te besede mišljene s strani obdolženca in razumljene pri oškodovancu, pa je seveda stvar odnosev med obema (npr. med prijateljema bi v šali izrečene grožnje imele povsem drug pomen). Dejstvo pa je, da sta bila tako oškodovanec kot obdolženec v resnem sporu zaradi meje in da obdolženec v nastali konfliktni situaciji ni ostal zgolj pri besedah, temveč je napram oškodovancu, čeprav v blagi obliki, tudi pokazal fizično agresijo, kot ga je ob navedenih besedah poškropil z vodo. Povsem logično in razumsko je zato sprejemljiv oškodovančev strah, da bi obdolženec lahko posegel tudi po orožju, še sploh, ker naj bi bil očitno obremenjen z vojno glede na to, da je oškodovanca opozarjal, da ga njegova ograja spominja na tisto iz S.. Seveda je res, da vrtne cevi za zalivanje ni moč primerjati s strelnim orožjem in strelivom, vendar tega sodišče prve stopnje tudi ni storilo, kot zmotno navaja pritožba. Dejstvo, da je obdolženec oškodovanca poškropil z vodo je namreč sodba v točki 13 obrazložila v smeri obdolženčevega namena, da oškodovanca ustrahuje in ga vznemiri oz. kot okoliščino, ki le utrjuje resnost izrečene grožnje. Spričo obrazloženega je zato stališče prvostopenjskega sodišča povsem na mestu in zato nasprotna pritožbena izvajanja, češ, da grožnje niso bile resne oz., da sodišče ustrahovalnega naklepa ni ugotovilo, niti ugotavljalo, niso utemeljena.

8Neprepričljive so dalje pritožbene navedbe, da obdolženec očitanega mu kaznivega dejanja ni storil in da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo izpovedbo oškodovanca in njegove žene, ki sta imela interes lažno obremeniti obdolženca tudi zaradi postopkov, ki se v zvezi s postavitvijo ograje, vodijo zoper njega. Očitek o nepravilnosti sodbe pritožba opira predvsem na dejstvo, da obdolženca ob kritičnem dogodku ni bilo doma in da policisti z njimi tudi niso opravili razgovora; da so bili mokri madeži na oblačilih oškodovanca in na leseni ograji ter drugod posledica tega, da je tedaj deževalo; da je oškodovanec odšel k zdravniku šele 3 dni po dogodku, čeprav je poškodba (nateg vratnih mišic) tedaj že izzvenela ter da izpovedbi obremenilnih prič K. O. in B. P. nista identični. Čeprav pritožba te ugotovitve podrobno izpostavlja, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da podaja zgolj enostransko oceno posameznih dejstev v cilju prikazati predmetni postopek kot konstrukt oškodovanca.

9Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na nobena dokazna pravila niti ni z njimi omejeno. Pazljivo mora pretehtati tako tiste dokaze in dejstva, ki obdolženca bremenijo kot tiste, ki so mu v korist. Kadar so personalni dokazi že po svoji naravi takšni, da niso nepristranski (npr. sorodniki, znanci kot priče) potem mora biti njihova dokazna ocena še toliko bolj kritična in vsestranska. Seveda pa na drugi strani takšni dokazi zgolj zaradi svojih osebnih lastnosti še niso neupoštevni, kot je to razumeti iz pritožbe, ko oporeka verodostojnost oškodovanca in njegove žene ter priče P., ki naj bi bila tudi nenaklonjena obdolžencu. Dejstvo namreč je, da sta obe priči K. O. in B. P., ki dogodka res nista neposredno videli, skladno potrdili dvoje dejstev, in sicer, da je bil oškodovanec, ko je prišel do njiju, moker po oblačilih in da je ob tem pojasnil, da mu je obdolženec grozil s streljanjem. Drži, da sta obe priči o izrečenih grožnjah izpovedovali nekoliko drugače, in sicer je K. O. dobesedno ponovila oškodovančeve besede medtem, ko je B. P. navedla, da je obdolženec grozil, da gre po pištolo, vendar pa je vsebina teh navedb enaka, in sicer zajema grožnjo s streljanjem. Razhajanje v izpovedbi priče P. je povsem razumljivo in le potrjuje, da je priča izpovedala to, kar si je sama o dogodku zapomnila.

10Dalje ne gre prezreti, da se oškodovančeva izpovedba ujema tudi z ugotovitvami policije ob prihodu na kraj dogodka, kot je to navedeno v točki 10 sodbe. Pritožbena razlaga, da je mokrota na objektih in oblačilih oškodovanca posledica dežja, oz. plohe, ni prepričljiva, saj je iz uradnega zaznamka policije z dne 4.6.2016 razvidno, da je oškodovanec policistom že ob telefonski naznanitvi kaznivega dejanja povedal, da mu je obdolženec grozil in ga ob tem poškropil z vodo, ob prihodu pa so tudi sami videli, da je bil oškodovanec moker po oblačilih. Namigovanje pritožbe češ, da naj bi oškodovanec dežno ploho lahko izkoristil za prihod policistov, zato upoštevajoč ostale dokaze, ni realno in pravilnosti sodbe tudi ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na mokra tla na dvorišču, niso mogla omajati. Enako velja tudi za trditev, da policisti z obdolžencem takoj po dogodku niso opravili razgovora in da je oškodovanec odšel k zdravniku šele 3 dni po dogodku. Okoliščina, da obdolženca ob prihodu policistov ni bilo doma namreč ne pomeni, da ga tam tudi ob samem dogodku ni bilo, medtem ko poškodba vratnih mišic nima takšne dokazne vrednosti, da bi na njeni podlagi lahko bilo moč odločilno sklepati o obstoju oz. neobstoju kaznivega dejanja. Trditev oškodovanca, da si je vrat poškodoval, ko je sunkovito odskočil ob tem, ko ga je obdolženec poškropil z vodo, je že izkustveno gledano prepričljiva, to, da je odšel k zdravniku šele tri dni po dogodku pa tudi ne potrjuje domneve pritožbe, da si je celotni dogodek enostavno izmislil. Zato s temi pritožbenimi očitki zagovornica ne more uspeti, kar velja tudi za ostale pritožbene navedbe o tem, kaj je oškodovanec dejansko počel ob ograji in da policija ni preverila, ali je imel obdolženec nameščeno vrtno cev za zalivanje. Glede na minornost dogodka namreč ni bilo moč pričakovati, da bi policija morala opraviti podroben ogled kraja kaznivega dejanja. Ker je bilo že zgoraj obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi prepričljivo obrazložilo obstoj subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja pa tudi ne drži nadaljnji pritožbeni očitek, da sodba ni ugotavljala direktnega ustrahovalnega naklepa. Izkaže se zato, da zatrjevani pritožbeni razlogi v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niso utemeljeni.

11Zagovornica izpodbijano sodbo izpodbija tudi v odločbi o kazenski sankciji, in sicer navaja, da sodišče obdolžencu ni izreklo najnižje možne sankcije, kot je to zavajajoče navedlo v sodbi. Vendar je taka trditev protispisna, saj tega sodišče v sodbi sploh ni navedlo temveč je le naštelo olajševalne okoliščine, na podlagi katerih se je odločilo za kazen enega meseca zapora ob preizkusni dobi enega leta. Glede na težo kaznivega dejanja in vse okoliščine, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, tudi drugostopenjsko sodišče ne vidi razlogov za morebitno znižanje kazenske sankcije. Ker tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo nepravilnosti, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo obdolženčeve zagovornice na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvi odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in jih bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče.