VSC Sodba Cp 182/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa prvo in drugotoženi stranki nerazdelno plačati njune pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 327,71 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

1S sodbo P 33/2015 z dne 6. 7. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem naj bi: ″I. Tožene stranke V. J., Č. d.o.o. in V. d.o.o. bile nerazdelno dolžne v roku 15 dni plačati tožniku M. K. znesek 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od dne 18. 6. 2014 do dneva plačila ter mu v istem roku povrniti vse njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dneva po poteku paricijskega roka do dneva plačila vse na fiduciarni račun tožnikove pooblaščenke odvetnice S. P. pri banki ... d.d. pod izvršbo se zavrne.″ Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da prvi toženec v članku z dne 3. 4. 2012 ni objavil neresničnih dejstev in prvotoženec ter drugo in tretje toženca z objavo članka niso nedopustno posegli v tožnikovo čas in dobro ime, zato je njegov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložil prvotoženec in s katerimi je razpolagal, ko je pisal članek izhaja, da je toženec lahko utemeljeno verjel v njihovo vsebino, prav tako se je prvi toženec skliceval na D., to je objave v tem časopisu, k članku pa spada tudi faksimile prve strani pogodbe o leasingu nepremičnin št. 83/98. Res je sicer, da toženec pred sestavo članka ni preveril gibanja cen nepremičnin v času nakupa in prodaje stanovanja in da prvotoženec v članku ni upošteval investicij, ki jih je v času lastništva stanovanja opravil tožnik, ker pa se tožnik ni oglasil na klice prvotoženca, tako prvotoženec ni mogel razpolagati s temi podatki. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ne drži navedba tožnika, da je davčni organ začel postopek zaradi članka prvotožnika, pač pa so bile povod za to ugotovitev v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri K. d.o.o. v stečaju, kjer so bila ugotovljena dejstva, ki bi lahko vplivala na višino odmerjene dohodnine tožnika. V zapisu glede nove službe za tožnika v G., sodišče ni našlo žaljivih navedb, teh tožnik tudi ni konkretno opredelil. Glede kriminalistične preiskave pa je toženec v članku zapisal, da opisane posle s stanovanjem in vlogo tožnika, po njegovih (njihovih) informacijah preiskujejo kriminalisti. Tudi v tej zvezi je želel tožnika povprašati. Sodišče je pri ocenjevanju ali je bilo s spornim člankom nedopustno poseženo v tožnikovo čast in dobro ime, presojalo članek kot celota in ne le z vidika posameznih navedb. Sodišče se je pri odločanju oprlo na stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime potrebno razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri objavi dejstev je pomembno ali so ta resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objave, to je resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Ker pa je prvotoženec v članku navedel resnična dejstva, katera vsa izhajajo iz pogodb, v katere je vpogledalo sodišče, sodišče prve stopnje v trditvah tožeče stranke glede protipravnosti ravnanja tožene stranke ni našlo elementa protipravnosti. Prvotoženec je res pri opisovanju verige prodaje stanovanja navedel, da je tožnik stanovanje prodal za skoraj 200.000,00 EUR več, kot je zanj odštel sam, vendar pa je na takšen zaključek toženec lahko utemeljeno sklepal, glede na pogodbe s katerimi je v tistem času razpolagal, zato v takšni trditvi sodišče ni našlo protipravnosti. Sodišče se je opredelilo tudi do odločbe DURS-a. Tudi v zapisu glede nove službe za tožnika v G., sodišče ni našlo žaljivih navedb, teh tožnik tudi ni konkretno opredelil. Upoštevaje vrsto, vsebino in domet spornega članka, sploh ob upoštevanju, da je bila javnost s posli v zvezi s stanovanjem precej podrobno seznanjena že iz prej objavljenih člankov, je sodišče zaključilo, da s spornim člankom toženci niso posegli v čast in dobro ime tožnika in tako tudi ni bila presežena meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja, kot jo vzpostavlja Ustava RS. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev ustavnih pravic tožnika in kršitev EKČP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, kaj konkretno bi moral tožnik še predočiti sodišču in je takšna trditev sodišča presplošna in tako abstraktna, da je ni mogoče argumentirano grajati in je ni mogoče preizkusiti. Enako velja za očitek izpodbijane sodbe, da tožnik sodišču ni konkretno opredelil žaljivih navedb glede nove službe tožnika v G. Navedene trditve pa so tudi protispisne (obstaja nasprotje med tem, kar sodišču očita tožniku, da ni označil in predočil in medtem kar izhaja iz vsebine listin in zapisnikov iz katerih izhaja, da je tožnik neresnične, tendenciozne, žaljive in škodoželjne navedbe označil in predočil sodišču), kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikova trditvena podlaga je namreč zadostna. Tožnik je v tožbi označil in predočil sodišču katere navedbe članka so neresnične, tendenciozne, žaljive in škodoželjne in zakaj. Opozoriti je npr. na tretji odstavek na četrti strani tožbe, v katerem tožnik izrecno navaja, da so trditve in špekulacije o domnevnih povezavah in izkoriščanju le-teh neresnične. Te trditve so za tožnika objektivno neresnične, kot je vse pokazal dokazni postopek. Nadalje je tožnik podrobno opisal in navedel neresnične trditve v članku, da je tožnik zavarovalnici d.d. plačal le 110.000,00 EUR leasinga, zato ker osebno pozna šefa zavarovalnice D. C. Pri tem je posebej navedel, da je za stanovanje plačal več, kot se v članku navaja in ni izkoristil nobenih osebnih povezav z D. C., da bi pridobil posebne premoženjske koristi. Tožnik je navedel, da so neresnične trditve, da je zaslužil na račun podjetja, ki je nato povsem izpraznjeno in obremenjeno zašlo stečajev, da je tudi on jemal iz malhe, iz katere so jemali vsi. Enako velja za navedbe glede službe v G. V nasprotju z navedbami v izpodbijani sodbi je ugotoviti, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi jasno navedel, da ima predmetni članek del, ki izraža zgražanje, da se kljub postopkom, ki tečejo zoper njega v zvezi s predmetnim stanovanjem, tožniku obeta odgovorna služba v upravi G. Tudi tukaj se je izkazalo in je dokazni postopek pokazal, da je trditev prvega toženca v tem, da tečejo postopki zoper tožnika v zvezi s predmetnim stanovanjem, za neresnično, kakor je tožnik v svojih pisnih vlogah in v svoji izpovedbi zatrjeval in konkretno predočil sodišču. Te trditve so objektivno neresnične. Trdi, da so v članku zapisana neresnična dejstva, to je objektivno neresnična dejstva kar pomeni kršitev ustavne pravice obveščenosti javnosti in objektivne obveščenosti in kršitev ustavnih pravic tožnika glede časti in dobrega imena. Nadalje navaja, da je v sodbi zmoten dejanski zaključek, da je prvi toženec v članku navedel resnična dejstva, da pa ponekod niso bila popolna oziroma so bila pomanjkljiva. Te trditve sta si sami s sabo v nasprotju, zato je poleg zmotnega dejanskega stanja v njih podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj dejstvo, da tožnik osebno pozna šefa zavarovalnice D. C., še ne pove nič žaljivega, nobene žaljive obdolžitve na račun tožnika. Pač pa je to dejstvo žaljivo, obremenjujoče v povezavi z ostalimi dejstvi, ki jih je prvi toženec v članku zapisal in so neresnična ter z ostalimi dejstvi, ki jih je prvi toženec zamolčal, žaljiva. Žaljiva obdolžitev pomeni nadaljnja navedba v članku, ki pa je neresnična, da je tožnik to osebno znanstvo dobro izkoristil, da je dobro izkoristil ponujeno priložnost zato, da je pridobil premoženjsko korist zase. Nadalje navaja, da je neresnično dejstvo, da je tožnik nepremičnino prodal za skoraj 200.000,00 več kot je zanjo odštel sam. Tako je sodišče prve stopnje presojalo posamezne vsebine članka ne pa članka kot celoto. Če je takšen zaključek sodišča, da je dejstvo, da je tožnik nepremičnino prodal za skoraj 200.000,00 več kot je zanjo odštel sam, neresnično, vendar je imel prvi toženec utemeljen razlog, da je vanj verjel, potem je takšen zaključek nelogičen in očitno zmoten zato, ker prvi toženec v času pisanja članka ni razpolagal s prodajno pogodbo med tožnikom kot prodajalcem in P. d.o.o. kot kupcem z dne 14. 11. 2007, saj je sam povedal, da je očitek, da je bila kupnina za stanovanje po tej pogodbi 300.000,00 EUR, povzel po drugem mediju - D. Toženec je prav tako lahko sklepal, da je tožnik prodal večjo kvadraturo stanovanj kot ga je kupil, tega toženec ni preverjal, ni raziskal, kako je do povečane kvadrature in površine stanovanja prišlo. Nadalje je prvi toženec zanesljivo razpolagal zgolj s pogodbo o leasingu nepremičnine št. 83/98 z dne 18. 11. 1998 in pogodbami, pri katerih tožnik ni sodeloval in o katerih ni vedel in nanje ni mogel vplivati. Iz teh pogodb, s katerimi je toženec razpolagal, pa ni mogel sklepati na resničnost ključne navedbe v članku, da je tožnik z izkoriščanjem osebnim povezav zaslužil 200.000,00. Ni res, kar navaja izpodbijana sodba v točki 21. obrazložitve, da je iz 3. člena prodajne pogodbe z dne 31. 12. 2009 razvidno, da je stanovanje bilo s predhodno pogodbo prodano za kupnino v višini 300.000,00 EUR. Iz te pogodbe nikjer ne izhaja, da je bilo stanovanje s predhodno pogodbo prodano za 300.000,00 EUR, zato tega prvi toženec v članku na osnovi te pogodbe ni mogel zanesljivo zatrjevati. Prvi toženec bi moral poklicati vsaj zavarovalnico, D. C. in tožnika in preveriti ali je leasing pogodba, s katero je razpolagal, edina listina, na podlagi katere je tožnik postal lastnik stanovanja oziroma so obstajali še kakšni drugi posli oziroma listine, ki so s to pogodbo povezane. Zavarovalnica d.d. je namreč istega dne, ko je sklenila leasing pogodbo s tožnikom, sklenila tudi aneks k pogodbi o leasingu nepremičnine z družbo M. d.o.o. Iz potrdila o plačilu z dne 18. 12. 1998 pa izhaja, da je tožnik izpolnil svojo pogodbeno obveznost do M. d.o.o. in plačal še dodatnih 28.308,75 EUR. Glede na obrazloženo je zaključek sodišča iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zmoten. Nadalje navaja, da je v sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, ko sodišče zaključi, da navedba v članku za tožnika niso žaljive. Iz vsebine članka namreč izhaja, da je tožnik z izkoriščanjem povezav in svojega položaja pridobil premoženjsko korist. Nadalje navaja, da prvostopno sodišče tožniku ne verjame tistih njegovih navedb, ki jih je dokazoval še z drugimi dokazi, glede katerih je bilo na njem dokazno breme in ki jih je pojmovno sploh lahko dokazoval. Na drugi strani pa verjame prvemu tožencu le na besedo, torej le na podlagi njegovih navedb. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravico do poštenega sojenja. Novinar je namreč dolžan informacijo preveriti pred objavljanjem informacij. Prvi toženec je bil dolžan dokazati, da je to svojo obveznost izpolnil. Tožnik sicer ne more dokazati svoje trditve, da ga prvi toženec ni poklical, niti na kakšen drugačen način poskušal kontaktirati, ker gre za negativno dejstvo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje prekoračilo trditve tožene stranke glede načina kako je toženec skušal stopiti v kontakt z tožnikom. Toženec je na obravnavi dne 6. 6. 2017 kot novoto trdil, da je tožniku tudi poslal SMS. Ni jasno zakaj v konkretnem primeru toženec zatrjevanega klica in SMS ni shranil na elektronske nosilce, na drugi strani pa izpodbijana sodba molči o tem, zakaj šteje tožnika za manj prepričljivega. Vse njegove navedbe so namreč potrjene z izvedenimi dokazi. Toženec tudi ni hotel popraviti napake glede navedb v zvezi z odločbo Davčnega urada ... . O tem manjkajo razlogi v odločilnih dejstvih. Nadalje navaja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati od kod, to je iz katerega dokaza izhaja zaključek, da je prvi toženec pridobil informacije o tem, da poteka kriminalistična preiskava v zvezi s prodajo stanovanja tožnika. V svoji izpovedbi prvi toženec niti z besedo ni omenil, da je takšne informacije sploh pridobil in od koga jih je pridobil. Iz odločbe Davčnega urada ... izhaja, da na podlagi izjav tožnika in po pregledu dokumentacije niso bila ugotovljena takšna dejstva oziroma dokazi, ki bi lahko pripeljali do dodatne odmere dohodnine, zato je stara odločba ostala v veljavi. To nedvomno potrjuje neresničnost dejstev, ki so zapisana v predmetnem članku. Pritožnik nadalje navaja, da ne more mimo nejasnih izvajanj izpodbijane sodbe o podjetjih, ki so bila domnevno poslovno povezana z banko. Tožnik ni vedel za morebitno dejstvo, da so kupčevi nagibi pri nakupu njegovega stanovanja drugačni kot nakup stanovanja po tržni ceni. Glavni očitki tožnika tožencem niso bili, da je zaradi članka bil obnovljen postopek odmere dohodnine, ampak, da so v članku neresnična dejstva, ki so žaljiva zato, ker vsebujejo očitke o nezakonitih in nemoralnih ravnanjih tožnika. Obnova postopka odmere dohodnine je bila namreč sanirana, stara odločba je ostala v veljavi. Pritožnik tudi ne more mimo nelogične navedbe izpodbijane sodbe. V točki 13. obrazložitve pa tožnik ni zanikal navedbe glede obeta službe v G. Ravno na tem obetu službe, ki se zaradi članka kasneje ni uresničil, je tožnik tudi utemeljeval svoj zahtevek. Nadalje navaja, da morajo biti novinarji v dobri veri in ravnati v skladu z novinarsko etiko, da bi lahko javnosti posredovali točne in zanesljive informacije. Pritožnik pri tem opozarja še na judikat VSM in vmesno sodbo I Cp 624/2012, ker je ta zadeva primerljiva. Enako velja tudi za judikat sklep Up-01/02, ki izraža stališče najvišjega sodišča v RS, da je zahtevani standard utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov izpolnjen le, če novinar pridobljene informacije pred objavo poskuša preveriti še pri nasprotni stranki in skozi morebitne objektivne okvire. Nato v pritožbi še navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zoper prvega toženca izdati zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi procesni materialnopravni pogoji za izdajo takšne zamudne sodbe. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša še pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam in prvo in drugo toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo.

4Po mnenju teh toženih strank pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožeča stranka ni označila navedb članka, ki jih šteje za neresnične, tendenciozne, žaljive in škodoželjne. Tožeča stranka je namreč v tožbi res navedla zgolj, da so take navedbe v članku. Do posameznih izpostavljenih navedb tožeče stranke pa se je sodišče opredelilo. Zatrjevano protispisnost tožeča stranka pritožbeno ne konkretizira. Zatrjevanje domnevnih namigovanj v članku, ki so ponovno opisana v pritožbi, ne predstavlja dejanskih navedb v članku (namigovanja, kot jo razume tožeča stranka in navedbe članka niso eno in isto). V nasprotju pa si prihaja sama tožeča stranka, ko na eni strani trdi, da dovolj konkretizira neresničnost, škodoželjnost, žaljivost in tendencioznost posameznega članka, po drugi strani pa da posamezne navedbe v članku ne pomenijo nič obremenjujočega za tožnika. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodne odločbe izhaja, da so odločilna naslednja dejstva: da sodišče v zapisu glede nove službe tožnika ni našlo žaljivih navedb, prvotoženec v članku ni objavil neresničnih dejstev, ampak resnična dejstva, ki izhajajo iz pogodb, da so nekatera dejstva bila kvečjemu pomanjkljiva, da je na zaključek o kupnini za stanovanje toženec lahko utemeljeno sklepal glede na pogodbe s katerimi je razpolagal, da je sodišče presojalo članek v celoti in ne le z vidika posameznih navedb, da je upoštevalo tudi dejstvo, da je javnost bila s poslom, načinom kot je bil povzet v članku, že pred objavo članka seznanjena. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da je kontradiktorna navedba sodišča prve stopnje, da je presojalo članek kot celoto ter navedbo, da so dejstva navedena v članku resnična. Same kontradiktornosti vsebine tožeča stranka ne pojasni, ampak v utemeljitev svojih navedb podaja novo trditveno podlago, da so navedena dejstva v članku žaljiva v povezavi z dejstvi, ki jih je prvi toženec zamolčal, kar pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Zaključek sodišča, da je tožnik stanovanje prodal za 200.000,00 EUR več kot je zanj odštel sam, je povsem jasen in obrazložen. Sodišče je zapisalo, da je toženec lahko na zaslužek utemeljeno sklepal glede na pogodbe, s katerimi je v tistem času razpolagal. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami, niti sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje ne drži navedba tožeče stranke, da so vse navedbe v članku objektivne in resnične, saj je dokazni postopek pokazal, da so predvsem resnične. Bistveno pa je, da tožena stranka ni razpolagala s kompletno dokumentacijo in z izjavo tožeče stranke, kar pa je vse, kot je bilo dokazano, tožena stranka skušala pridobiti. To posredno prizna tudi pritožba. Pravi, da je prvi toženec zamolčal dejstvo, da tožnik D. C. v času sklenitve leasing pogodbe z zavarovalnico še sploh ni osebno poznal in torej tedaj tožnik ni mogel izkoristiti osebnega znanstva. Da je pa toženec tako navedeno dejstvo v času pisanja članka tudi poznal in ga namerno zamolčal, tožeča stranka ni ne trdila niti dokazala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik navedel resnična dejstva in dejstva, za katere lahko utemeljeno sklepa o njihovi resničnosti. Za nepopolnost dejstev pa tožena stranka ne more odgovarjati, saj je razumno skušala pridobiti tudi izjavo tožeče stranke, vendar neuspešno. Zato ni zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi toženec v članku navedel resnična dejstva, ki pa ponekod niso bila popolna oziroma so bila pomanjkljiva. Tožeča stranka nadalje navaja razloge, iz katerih naj bi bil nelogičen in očitno zmoten zaključek sodišča, da je lahko toženec utemeljeno verjel v to, da je tožnik nepremičnino prodal za skoraj 200.000,00 EUR več, kot je zanjo odštel. V razlogih ni domnevno zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, v tem delu pa tožeča stranka podaja nove trditve, ki jih ni podala do konca prvega naroka za glavno obravnavo (člen 286 ZPP), ter je z njimi prekludirana in jih sodišče druge stopnje niti ne sme upoštevati. Prav tako je neutemeljeno stališče tožnika, da bi moral toženec iz dejstva, kako je bilo stanovanje opisano v drugih medijih, sklepati na to, da je tožnik stanovanje izboljšal in povečal. Iz opisov medijev, ki jih vseh pritožbeno tožnik niti nedoločno ne povzema niti ne konkretizira, kje so bili objavljeni, pa tudi ni jasno razvidno, da bi tožnik stanovanje povečal ali opravil izboljšave ter iz navedenega razloga stanovanje prodal po toliko višji ceni. Kaj takega od toženca ne bi bilo razumno pričakovati. Na navedeno bi se toženec lahko skliceval zgolj, v kolikor bi mu to pojasnil tožnik. Kot navedeno pa gre v tem delu tudi za nedopustno pritožbeno novoto, ki je niti ni mogoče upoštevati. Tožnik trditev, da iz pogodb izhajajo različna kvadratura stanovanja, ni podal do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Nasprotno tožnik je trdil, da bi toženec lahko to dejstvo zlahka preveril pri tožniku, ki bi svoje trditve dokazno podkrepil z gradbenim dovoljenjem za gradbene posege. Nadalje so prepozne navedbe tožnika, da naj bi toženec ne bi mogel utemeljeno misliti, da je stanovanje tožnika prodal za 300.000,00 EUR. Med drugim namreč to dejstvo izhaja, iz kupoprodajne pogodbe med tožnikom in P. d.o.o., ki jo je priložil sam tožnik. Zato zgolj morebitno nasprotje navedbe sodišča v zvezi s pogodbo z dne 31. 12. 2009, ne vplivajo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje o odločilnem dejstvu, da je tožnik res prejel kupnino za stanovanje v znesku 300.000,00 EUR in je toženec tako dejstvo pravilno povzel. Tožnik je nadalje z vsemi navedbami o tem, kaj vse bi toženec moral napraviti, da bi poklical tožnika, predstavljajo pritožbeno novoto. Toženec ni vedel, da v konkretnem primeru obstoji še ena pogodba o leasingu, toženec je klical tožnika, vendar se mu ta ni javljal, nato je poklical še na banko ..., kje so mu zatrdili, da se tožnik nahaja v tujini. Izpoved toženca, da je telefonsko številko pridobil od M. S., v konkretnem primeru ni nadomestila trditvene podlage, ampak jo je zgolj dokazala. Po mnenju toženih strank je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil informacijo o poteku kriminalistične preiskave, saj je sodišče jasno zapisalo, da je bila navedba v tem delu spremenjena z dostavkom ″po naših informacijah″. Toženec ni bil dolžan razkriti vira informacij. Glede davčnih odločb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da namen davčnih odločb ni bil ugotavljanje neresničnih očitkov v članku, ampak je davčni organ davčne postopke obnovil glede na nove dokaze, ugotovljene v postopku inšpiciranja preko pravne osebe P. d.o.o. Sodišče prve stopnje je zavrnilo očitke tožeče stranke, da je davčni organ uvedel davčni postopek ravno zaradi spornega članka. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni podan. Glede pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa je tožena stranka mnenja, da tožnik zmotne uporabe materialnega prava sodišču ni očital. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodno odločbo VSM I Cp 624/2012, saj za ta primer ni primerljiva. Iz citirane sodne odločbe kot pravnorelevantno izhaja zgolj potreba po presoji celotnega članka kot celote, ne le po posameznih zapisih. Celovito presojo pa je sodišče prve stopnje nedvomno opravilo, saj je v četrtem odstavku 23. točke obrazložitve zapisalo, da se sporni članek nanaša na posel v zvezi z nakupom in prodajo stanovanja, ki je iz rok podjetja, ki je bilo poslovno povezano z banko ... prešlo v last tožnika kot fizične osebe. Le-ta pa je prodal stanovanje pravni osebi, ki si je denar za kupnino pridobila prav tako od poslovnega partnerja banke ... . Sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključuje, da je prvotoženec v teh poslih navajal zgolj dejstva, ki so mu bila na podlagi pridobljenih pogodb dostopna. Celovita presoja sodišča pa nadalje izhaja iz upoštevanja vrste, vsebine in dometa spornega članka, in dejstva, da je bila javnost s posli v zvezi s stanovanjem precej dobro seznanjena že iz prej objavljenih člankov, s skoraj enako vsebino. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 91/02 pa izhaja, da ni protipravno, če informacija, ko jo zapiše novinar in ki posega v čast in dobro ime ni resnična, če se izkaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Sodišče prve stopnje je to odločbo uporabilo v delu kjer je ugotovilo, da je prvotoženec res navedel, da je tožnik stanovanje prodal za 200.000,00 EUR več, kot je zanj odštel sam, vendar je na takšen zaključek lahko utemeljeno sklepal glede na pogodbe, s katerimi je razpolagal. Ni dvoma niti spora o tem, da je toženec pogodbe, s katerimi je razpolagal, v članku pravilno in resnično povzel. Listine, s katerimi je toženec razpolagal, so nedvomno predstavljale objektivne vire. Sodišče je tako materialno pravo pravilno uporabilo. Po mnenju tožene stranke pritožba neutemeljeno zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti zamudno sodbo glede prvotoženca. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Ob reševanju pritožbe tožeče stranke se sodišče druge stopnje v celoti materialnopravno strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, obrazloženem v točki 23. obrazložitve sodbe, da je prvotoženec pri pisanju članka objavljenem dne 3. 4. 2012, na podlagi dokumentov s katerim je takrat razpolagal, ko je članek pisal, lahko zaključil, da je v članku navedel resnična dejstva, katera vsa izhajajo iz pogodb, katere je tožnik tudi navedel v članku, določene navedbe pa niso žaljive. Po zaključku sodišča prve stopnje je toženec napisal, da tožnik osebno pozna šefa zavarovalnice D. C., kar je potrdil tudi sam tožnik. Slednji tudi ni zanikal navedb glede obeta službe v G. Prvotoženec je res pri opisovanju verige prodaje stanovanja navedel, da je tožnik stanovanje prodal za 200.000,00 EUR več, kot je zanj odštel sam, vendar pa je na takšen zaključek toženec lahko utemeljeno sklepal glede na pogodbe, s katerimi je v tistem času razpolagal, zato v takšnih trditvah sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno, ni našlo protipravnosti v ravnanju prvotoženca. Tudi navedba, da kriminalisti preiskujejo posle v zvezi s prodajo stanovanja po oceni sodišča, glede na vse ugotovljene okoliščine ni protipravna, prvotoženec je o tem pridobil informacije (kot je v članku zapisano), katerim je povsem utemeljeno, glede na okoliščine prodaje in na sklenjene pogodbe lahko zaupal in verjel. Navedbe o sodelovanju podjetja PR. z banko ..., pa tožnik niti ni zanikal. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pokaže, da prvotoženec v članku ni objavljal neresničnih dejstev, kvečjemu navedena dejstva ponekod niso bila popolna, ali pa so bila pomanjkljiva (tako glede vrednosti stanovanja po kateri ga je kupil tožnik). Upravičeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da prvotoženec ter drugo in tretje toženca z objavo članka glede na to, kar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, niso nedopustno posegli v tožnikovo čast in dobro ime, zato je njegov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Zato ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tistih navedb v tožbi, ki bi pomenile, da je toženec navedel neresnične, tenziozne, žaljive in škodoželjne navedbe. Sodišče prve stopnje se je do vseh navedb v tožbi, katere predstavljajo dejanski substrat za to, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke, do njih pravilno opredelilo v točki 16. obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje povzelo glavne očitke tožnika tožencem glede njihovega protipravnega ravnanja in sicer, da je neposredno po objavi članka in prav zaradi tega Davčni urad tožniku obnovil postopek odmere dohodnine za leto 2007, pri čemer je bil glavni razlog obnove sum, da je tožnik prejel presežno kupnino za stanovanje, da so po mnenju tožnika navedbe v članku neresnične, tendeciozne, žaljive in škodoželjne, prvi toženec pa informacij pred objavo ni preveril, tožnika pred objavo ni poklical in preveril, da je prvi toženec neresnično navedel, da je tožnik z mesečnimi obroki za 118 m2 veliko stanovanje plačal 110.000,00 EUR leasinga, tožnik je namreč ob sklenitvi leasinga vstopil v obstoječe leasing razmerje in je prejšnjemu leasingojemalcu izplačal dotedanje plačane obroke, kar je bistveno povečalo ceno stanovanja, tožnik je nadalje očital, da prvotoženec ni opravil primerjave cen nepremičnin v času nakupa in prodaje stanovanja, poleg tega pa je tožnik na stanovanju, pred prodajo opravil več investicij, o čemer pa prvotoženec ni pisal, prav tako pa je po oceni tožnika zlonamerno in označeno pisal o možni tožnikovi novi službi v G. Zaradi teh navedb v članku naj bi prvotoženec in posledično tudi drugo in tretjetoženca ravnala nedopustno in s tem protipravno. Sodišče prve stopnje se je v celoti opredelilo do vseh teh tožbenih trditev, kot bo nadalje obrazloženo in zato bi morala tožeča stranka v pritožbi grajati, da sodišče prve stopnje ni uporabilo instituta materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP), da bi pozvalo tožečo stranko, da še eventuelno dopolni trditveno podlago glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, glede na pritožbeno zatrjevanje, da ga sodišče ni pozvalo, kaj konkretno bi tožnik še moral predočiti sodišču. Ker tega tožeča stranka ni storila - opozorila z grajanjem storitve ABK tekom postopka na prvi stopnji in tudi ni na drugi stopnji, zato sodišče druge stopnje zaključuje, da se je sodišče prve stopnje konkretno in obrazloženo opredelilo do vseh, v tožbi očitanih protipravnih ravnanj prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik iz listinskih dokazov z označbo B lahko sklepal, da je iz teh listinskih dokazov razvidno, da je prvotoženec, ko je pisal članek razpolagal z nekaterimi listinskimi dokumenti in jih je tudi predložil v spis in sicer pogodbo o leasingu nepremičnin št. 83 z dne 18. 11. 1998, pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 14. 11. 2007, notarski zapis Kupoprodajne pogodbe SV 74/10 z dne 29. 1. 2010, pogodbo o prodaji in nakupu poslovnega deleža z dne 28. 12. 2009 ter prodajno pogodbo z dne 31. 12. 2009. Iz spornega članka je razvidno, da se je prvi toženec skliceval tudi na D., k članku pa spadajo tudi faksimile prve strani pogodbe o leasingu nepremičnin št. 83/98. Iz pogodbe o leasingu nepremičnin št. 83 z dne 18. 11. 1998, ki sta jo sklenila zavarovalnica ... d.d. in tožnik kot leasingojemalec, je po zaključku sodišča prve stopnje razvidno, da je predmet najema stanovanje na naslovu S. in da je cena najema v protivrednosti 110.000,00 EUR, za obdobje najema 104 mesece. Pravilno pritožba sicer opozarja in v tej zvezi očita storitev kršitve ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz člena 3. pogodbe z dne 31. 12. 2009 takšen znesek 300.000,00 EUR ne izhaja in ne izhaja, da je bilo stanovanje s predhodno pogodbo podano za to kupnino. Po določbi 354. člena ZPP lahko takšno kršitev ob reševanju pritožbe odpravi s sodbo sodišče druge stopnje, in sodišče druge stopnje odpravlja to kršitev z naslednjimi navedbami: iz prodajne pogodbe z dne 31. 12. 2009, ki sta jo sklenila P. d.o.o. in PR. d.o.o. iz 3. člena ni razvidno, da je stanovanje bilo s prehodno pogodbo prodano za kupnino v višini 300.000,00 EUR. Iz člena III. izhaja le-to, da sta stranki te slednje pogodbe dogovorili kupnino v višini 220.000,00 EUR. Toženec je v članku navedel, da je tožnik 14. novembra 2007 sklenil kupčijo z mariborsko firmo P., sicer komitentom banke ... in ji je nepremičnino prodal za 300.000,00 EUR, torej za skoraj 200 tisočakov več, kot je zanjo odštel sam. V razpredelnici iz članka je prikazal toženec: ″prodal 14. 11. 2007 za 300.000,00 EUR; P. pa proda 31. 12. 2009 za 220.000,00 EUR.″ Prodajna cena 300.000,00 EUR tako izhaja iz pogodbe z dne 14. 11. 2007 in ne iz pogodbe z dne 31. 12. 2009, iz te pogodbe pa izhaja prodajna cena 200.000,00 EUR. Navedeno je prvotoženec v članku dosledno povzel, pri čemer pa je še zapisal, da je tožnik komitentu banke ... prodal svoje stanovanje za 300.000,00 EUR, torej za skoraj 200.000,00 EUR več, kot je zanj odštel sam. Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo, da prvotoženec pri tem res ni navedel, da je tožnik prejšnjemu leasingojemalcu M. d.o.o. plačal 15. 12. 1998 najemnino v višini 18.308,75 EUR, saj očitno ni razpolagal s pogodbo o prenosu pravic in obveznosti iz pogodbe o leasingu št. 57/86, ki jo je v spis vložil tožnik. Da s takšno pogodbo ni mogel razpolagati, pa je toženec pojasnil s tem, da se mu tožnik na njegove klice ni javljal, ko je toženec želel dobiti določena pojasnila s strani tožnika pa le-teh ni uspel dobiti zaradi tega, ker tožnik na klice ni odgovarjal. Poslal mu je tudi SMS sporočilo, na katerega prav tako tožnik ni odgovoril. Tako pritožbene navedbe, da prvotoženec ni razpolagal z pogodbo med tožnikom in PR. d.o.o., ne vplivajo na to, da je toženec na podlagi drugih informacij lahko sklepal, da je tožnik prodal svoje stanovanje za 300.000,00 EUR, torej za skoraj za 200.000,00 EUR več kot je zanj odštel sam. Pri tem je pomembno, da je toženec zapisal besedico ″skoraj″, kar pomeni, da se lahko ta razlika v ceni giblje ″okoli″ tega zneska tudi, če se upošteva tisto, kar je tožnik poravnal glede že plačanih obrokov leasinga. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik lahko utemeljeno verjel glede vrednosti tožnikovega stanovanja ob nakupu in ob njegovi prodaji glede te razlike, katero je toženec opredelil z besedami ″torej za skoraj 200.000,00 EUR več″.

7Nadalje se je sodišče prve stopnje opredelilo do odločbe davčnega organa. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne drži navedba tožnika, da je davčni organ začel postopek zaradi člankov prvotožnika. Tudi iz odločbe DT 4210-3445/2012 (09-130-03) z dne 22. 4. 2013 ni razvidno, da bi bil članek podlaga za izdajo sklepa o obnovi, pač pa so bile to ugotovitve v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri K. d.o.o. - v stečaju, kjer so bila ugotovljena dejstva, ki bi lahko vplivala na višino odmerjene dohodnine tožnika. Ta vsebina tudi ni vsebovana v spornem članku.

8Glede očitkov v pritožbi, da se toženec ni prepričal pred objavo spornega članka o resničnosti navedb in ni pridobil odziva tožnika, s čemer naj bi kršil Kodeks novinarske etike, je nižje sodišče po zaslišanju strank ocenilo za bolj prepričljivo trditev prvotoženca, ki je trdil, da je tožnika poklical, vendar se mu ta ni javil. Sodišče prve stopnje je štelo, da je prvotoženec precej verodostojno sodišču pojasnil, da je številko tožnika pridobil od M. S., ki mu je zatrdil, da je številka živa, ker pa se mu tožnik ni oglasil, je pri viru banke ... preveril in mu je bilo rečeno, da se tožnik nahaja v tujini. Nenazadnje pa je prvotoženec tudi v članku zapisal, da je od tožnika želel pridobiti njegovo plat zgodbe, vendar na njegove klice ni odgovarjal. V tej zvezi so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, da je tožnik širil trditveno podlago iz odgovora na tožbo. Tožnik je zaslišan kot stranka le pojasnil te navedbe, zato sodišče prve stopnje ni storilo očitano bistveno kršitev določb ZPP o prekoračitvi odgovornih navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi metodološkega napotka iz člena 8 ZPP pravilno dokazno ocenilo izpoved tožnika in izpoved toženca in je na podlagi napravljene dokazne ocene štelo, da je bolj verjetna izjava in trditev toženca, da je pred objavo članka od tožnika želel pridobiti njegovo plat zgodbe, vendar tožnik na njegove klice ni odgovarjal. Ker je sodišče prve stopnje takšen materialnopravni in dejanski zaključek o dejstvu poskusa kontaktiranja s tožnikom sprejelo na podlagi proste presoje dokazov in je zaključilo, da je izpoved toženca verodostojna, zato ta pritožbeni razlog ni podan. Glede kvadrature stanovanja in njegove prodajne ter nakupne cene je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prvotoženec v članku z dne 3. 4. 2012 na podlagi dokumenta, s katerimi je razpolagal, ko je članek pisal, mogoče zaključiti, da je prvotoženec v članku navedel resnična dejstva, katera vsa izhajajo iz navedenih pogodb, katere je sodišče prve stopnje navedlo v tretjem odstavku točke 22. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je toženec res pri opisovanju verige prodaje stanovanja navedel, da je tožnik stanovanje prodal za skoraj 200.000,00 EUR več, kot je zanj odštel zanj, vendar pa je na takšen zaključek toženec lahko utemeljeno sklepal glede na pogodbe, s katerimi je v tistem času razpolagal, zato v takšni trditvi nižje sodišče ni našlo protipravnosti. Sodišče prve stopnje je tudi štelo, da navedba, da kriminalisti preiskujejo posle v zvezi s prodajo stanovanja, po oceni sodišča glede na vse ugotovljene okoliščine ni protipravna, prvotoženec je namreč o tem pridobil informacijo (kot je v članku zapisano), v katero je povsem utemeljeno, glede na okoliščine prodaje in pogodb lahko zaupal in verjel. Glede kriminalistične preiskave je prvotoženec v članku zapisal, da opisane posle s stanovanjem in vlogo tožnika, po njegovih informacijah preiskujejo kriminalisti. Tožnik je zaslišan kot stranka pojasnil, da je takšno informacijo prejel od vira informacij, katerega vira ne more izdati. Ker je tako toženec pojasnil, da je v članku zapisal, da po njegovih informacijah preiskujejo zadevo kriminalisti in je za to imel informacije, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpoved toženca, da je torej utemeljeno verjel v takšno navedbo, kot jo je objavil v članku. Tudi v zvezi s tem je želel tožnika povprašati, kot pa je že obrazloženo zgoraj, tožnik ni bil dosegljiv za dajanje informacij tožencu. Na resničnost zatrjevanih dejstev glede stroškov iz leasinga in razlike v ceni, je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi pogodbe o leasingu nepremičnin št. 83 z dne 18. 11. 1998, ki sta jo sklenila zavarovalnica ... d.d. in tožnik kot leasingojemalec in kjer je razvidno, da je cena iz leasing pogodbe protivrednost v EUR 110.000,00 EUR za obdobje najema 104. mesecev. To je toženec v članku dosledno povzel, saj je zapisal, da je tožnik komitentu banke ... prodal svoje stanovanje za 300.000,00 EUR, torej za skoraj 200.000,00 EUR več, kot je zanj odštel sam. Pri tem pa sodišče prve stopnje še zaključi, da toženec ni razpolagal s pogodbo s prejšnjim leasingojemalcem M. d.o.o., po kateri je tožnik temu povrnil do 15. 12. 1998 plačane najemnine v skupni višini 18.308,75 EUR. To pogodbo je šele v spis vložil tožnik, kot pa že pojasnjeno, tožnik za pojasnila ni bil za toženca dosegljiv. V nadaljevanju članka pa je prvotoženec prikazoval pogodbena razmerja med P. d.o.o. in K. ter končnim kupcem stanovanja PR. d.o.o. Pri tem se je po oceni sodišča prve stopnje toženec dosledno skliceval na pogodbe, s katerimi je v času ob pisanju članka razpolagal in opisana navedena razmerja s strani tožnika niti niso bila prerekana. Sodišče prve stopnje pa je navedbe tožnika v tožbi, da je prvotoženec v članku res napačno sklepal, da je tožnik prodal stanovanje skoraj za 200.000,00 EUR več kot je zanj odštel ter, da ni preveril gibanje cen nepremičnin v času nakupa in prodaje stanovanja in da v članku ni upoštevanih investicij, ki jih je v času lastništva za stanovanje uporabil tožnik, ocenilo kot takšne, da jih prvotoženec v članku ni opisal kot neresnične, tendenciozne, žaljive in škodoželjne navedbe. Tožnik bi moral te navedbe, ki so zanj neresnične, konkretno označiti, opisati kot takšne (neresnične, tendenciozne, ...) in jih predočiti sodišču. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilen, saj je v tožbenih navedbah navedeno to, česa toženec ni storil pred objavo članka in kar se nanaša na to, da bi lahko toženec zanesljivo ugotovil in zaključil, da je bila cena predmetnega stanovanja v času, ko ga je tožnik prodal večja kot ob nakupu, da je tožnik povečal skupno bruto površino na 186 m2.. Tožnik tem navedbam v tožbi, po zaključku sodišča prve in druge stopnje, ni dal negativne konotacije, temveč je samo navedel, da bi prvi toženec vse to zlahka preveril pri tožniku, ki bi svoje trditve dokazno podkrepil z listinami, to je z gradbenim dovoljenjem za opisane gradbene posege ter z drugo gradbeno dokumentacijo.

9Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do trditev v tožbi glede špekulacij o domnevnih povezavah in izkoriščanjih le-teh, da so neresnične in da pomenijo žaljive obdolžitve storjene na škodo tožnika. Sodišče prve stopnje je to pojasnilo v točki 23. obrazložitve, kjer je zapisalo, da je toženec še napisal, da tožnik osebno pozna šefa zavarovalnice ... D. C., kar je potrdil tudi sam tožnik. Slednji tudi ni zanikal navedb glede obeta službe v G. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec še napisal: ″Tožnik osebno pozna šefa zavarovalnice ... D. C.″, kar je potrdil tudi sam tožnik. Iz same vsebine članka izhaja le-to, da je K. osebno poznal šefa zavarovalnice ... D. C. in da je banka ... večinski lastnik zavarovalnice ... . Sodba sodišča prve stopnje tako ni namenoma prezrla omenjenega ali je tožnik osebno poznal D. C. v času sklenitve leasing pogodbe, o čemer je tožnik sodišču tudi izpovedal. Ker iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje tako ni razvidno, da bi prvotoženec tožniku direktno očital, da je izkoristil poznanstvo z direktorjem zavarovalnice ... D. C., tega sodišče prve stopnje ni ocenilo kot žaljivo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

10Glede pritožbenih navedb, da je tožnik zatrjeval, da je imel dogovorjeno službo v G. in je hotel sodišču to dokazati oziroma, da sodišče to dejstvo šteje kot dokazano pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da v zapisu glede nove službe za tožnika v G., sodišče prve stopnje ni našlo žaljivih navedb in teh tožnik tudi ni konkretno opredelil. Tako tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

11Pritožnik v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da zoper prvega toženca ni mogoče izdati zamudne sodbe skladno z določbami člena 318 ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč v sklepu z dne 15. avgusta 2016 št. Cp 290/2016 materialnopravno zaključilo, da ni pogojev za izdajo zamudne sodbe, kajti prvemu tožencu ni bila pravilno vročena tožba v odgovor in zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, in sicer pogoji iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.¹ Zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

12Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki je eden od kumulativnih pogojev za odločitev o krivdni odgovornosti prvo tožene stranke po določbi 131. člena OZ. Glede odgovornosti druge in tretje tožene stranke, pa sodišče prve stopnje zato pravilno, ni našlo podlago za odgovornost po prvem odstavku 147. člena OZ (odgovornost delodajalcev). Sodišče prve stopnje se je pri odločanju tudi pravilno sklicevalo na dosedanjo že sprejeto sodno prakso, sprejeto v odločbah sodišč druge stopnje in VS RS, da protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost.² Ostale navedbe v članku, pa sodišče prve stopnje pravilno ni ocenilo kot žaljive.

13Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do dejstva, da je tožnik relativno javna osebnost in da v takšnem primeru prevlada interes do obveščenosti javnosti nad interesom do omejitve glede pravice do toženčevega svobodnega izražanja. Po pritožbenih navedbah poseg vanjo v obliki izpodbijane odločitve ne bi bil nujen v smislu drugega odstavka 9. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker pa ne gre za protipravnost ravnanja prvotoženca ker iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja sporočilo o neomejenosti svobode objavljanja. Sodišče se je tako pravilno opredelilo do protipravnosti oziroma nedopustnosti toženčevega ravnanja, kot enega izmed kumulativnih zahtevanih elementov za obstoj njegove odškodninske odgovornosti in da ta ni izpolnjen (131. člen OZ).

14Sodišče prve stopnje tudi ni storilo ostalih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer v delu kjer pritožba očita nepravilno ugotovitev protipravnosti. Ni podana pritožbena zatrjevana protispisnost. Pritožnik si pojem protispisnosti zmotno razlaga. Zanjo gre namreč v primeru napačnega povzemanja podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, ne pa v primeru, ko se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanašajo na sodnikovo sklepanje. V tem primeru gre za izpodbijanje dokazne ocene.³ Pri teh pritožbenih navajanjih gre torej za pritožbeno neutemeljeno izpodbijanje dokazne ocene, kar vse je pojasnilo sodišče druge stopnje zgoraj, v zvezi s pravilno metodološko dokazno oceno sodišča prve stopnje (člen 8 ZPP).

15Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni podan element protipravnosti v ravnanju tožencev in zato niso podani pogoji za toženčevo krivdno odškodninsko odgovornost iz člena 131 OZ in tudi ne za drugo in tretje toženo iz prvega odstavka člena 147 OZ (odgovornost delodajalca). Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodba je pravilno materialno pravno obrazložena, zato niso podane očitane kršitve 6. člena EKČP (varovane pa so pravice po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah) in tudi ne ustavno zagotovljene pravice tožnika do nepristranega sojenja, varovana pa je tudi pravica do svobode izražanja⁴.

16Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa toženima strankama povrniti nerazdelno njune pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, kot sta jih je le-ti priglasili v stroškovniku za odgovor na pritožbo in sicer kot nagrado za odgovor na pritožbo po Odvetniški tarifi 18 v zvezi s 21/1 750 točk in materialne stroške po 11. členu OT 2 %, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 327,71 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki na način, kot je to odločeno v izreku sklepa sodišča druge stopnje o pravdnih stroških, nastalih na drugi stopnji (člen 154/I v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Glej izrek sklepa VSC Cp 290/2016 z dne 18. 8. 2016.
² Primer iz sodbe VS RS II Ips 195/2010 z dne 26. 9. 2011; sodba VS RS II Ips 133/2015 z dne 18. 2. 2016 in številne druge.
³ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018 in ostale glede protispisnosti.
⁴ O omejevanju svobode izražanja se je opredelilo tudi US RS v odločbi Up-614/15 z dne 21. 5. 2018.