VSM Sodba II Kp 7531/2013

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu I.K. za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 7531/2013 z dne 30. 3. 2018 obdolženega I.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 58. členu v zvezi s 57. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let in naložilo posebni pogoj, da družbi KZ H. v roku dveh let povrne znesek 124.672,62 EUR, sicer bo kazen izrečena. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila strokov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan družbi KZ H. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 124.672,62 EUR v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, oškodovana družba F.H. pa se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 677.245,24 EUR napoti na pravdo.

2Proti tej sodbi se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen dve leti in dva meseca zapora.

3Na pritožbo sta podala obdolženec in njegov zagovornik, odvetnik S.G., odgovora. V njih predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba državna tožilke, s katero predlaga izrek zaporne kazni, utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo teže obravnavanega kaznivega dejanja in vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, ter da je dalo prevelik poudarek ugotovljeni olajševalni okoliščini, in sicer, da obdolženi še ni bil kaznovan, kakor tudi okoliščini, da bo z izrekom sankcije opominjevalne narave obdolžencu omogočeno, da KZ H.povrne škodo, katere povračilo mu je bilo naloženo s posebnim pogojem. Pritožba pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo predvsem teže storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v višini protipravne premoženjske koristi, ki jo je obdolženec pridobil v znesku 235.800,00 EUR, kar za več kot štirikrat presega znesek 50.000,00 EUR, ki predstavlja mejo, na podlagi katere temeljna oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zaradi višine pridobljene premoženjske koristi ali povzročene škode preide v kvalificirano obliko, kakor tudi, da je oškodovani KZ H.nastala premoženjska škoda v višini 124.672,62 EUR. Navedena višina pridobljene protipravne premoženjske koristi, kakor tudi višina nastale škode, sta tako visoki, da tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujeta izrek kazni zapora in ne utemeljujeta izreka pogojne obsodbe, ki je kazenska sankcija zgolj opozorilne narave in jo je mogoče izreči storilcem lažjih kaznivih dejanj. Pritrditi je pritožbi, da na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija odstopa od kazenskih sankcij izrečenih storilcem tovrstnih kaznivih dejanj in je od njih bistveno blažja, kar pritožba ponazarja s sodbama Višjega sodišča v Mariboru, ki ju navaja v pritožbi¹.

6Obdolženec in njegov zagovornik v odgovorih na pritožbo zatrjujeta, da si je obdolženec po več letih uspel najti zaposlitev, s pomočjo katere bi lahko izpolnil s sodbo sodišča prve stopnje v okviru pogojne obsodbe naložen posebni pogoj, da oškodovanki povrne nastalo škodo. Zatrjujeta tudi, da je obdolženec to že pričel izpolnjevati. Za take trditve pa ne prilagata nobenih dokazil. Zato teh njunih trditev ni mogoče upoštevati. Razen tega so navedbe obdolženca, da je uspel dobiti redno službo že pred dvema letoma in da vodi poslovno enoto ter da odgovarja za promet, zaposlene in stranke, v nasprotju s podatki v sodbi, ki temeljijo na tem, kar je povedal v postopku pred sodiščem prve stopnje do izreka sodbe. Takrat je navajal, da je nezaposlen in da je brez dohodkov. Enako velja tudi za njegovo navedbo v odgovoru na pritožbo, da je v posledici kaznivega dejanja izgubil sina in ženo. Pred sodiščem prve stopnje je namreč povedal, da je poročen, v odgovoru na pritožbo pa ne navaja, da je do razveze zakonske zveze prišlo po izreku prvostopne sodbe. Zaradi tega pritožbeno sodišče tudi teh navedb v odgovoru na pritožbo ni moglo upoštevati.

7Pri izreku kazni zapora je pritožbeno sodišče upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže tako v višini protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 235.800,00 EUR, kakor tudi v višini s kaznivim dejanjem povzročene premoženjske škode KZ H.v znesku 124.672,62 EUR. Oboje znatno presega zakonski znak velike premoženjske koristi oz. velike premoženjske škode (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), ter je zato obdolžencu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, torej nižjo od v pritožbi predlagane kazni zapora. Prepričano je, da je izrečena kazen pravična in da ustreza vsem okoliščinam za izbiro in odmero kazni (člen 49. KZ-1).

8Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Sodbi Višjega sodišča v Mariboru III Kp 7062/2012 in IV Kp 50980/2013