UPRS Sodba I U 1279/2017-10

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4291-18499/2016-12 z dne 10. 2. 2017 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek davčne zavezanke - tožnice v tem upravnem sporu, za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2016. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da tožnica trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 20. 9. 2016 podala vlogo za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 v višini 58,53 EUR. Dne 14. 10. 2016 je bila izdana odločba, s katero je bil zahtevek tožnice za odpis oziroma delni odpis navedenega davčnega dolga zavrnjen. Tožnica se je zoper navedeno odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbi ugodil, odločbo odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjskemu organu je podal napotke, da naj v ponovnem postopku dopolni dejansko stanje na način, da bo jasno razvidno, ali tožnica sploh razpolaga z nepremičninami, ki bi jih bilo mogoče odplačno odsvojiti v poplačilo davčnih obveznosti ali pa z nepremičninami ne more razpolagati, ker so že obremenjene z zastavno pravico v zvezi s poplačilom druge terjatve. Davčni organ se sklicuje na 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), iz katerih izhaja kdaj lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka. Iz navedenih določb izhaja, da se pri tem upoštevajo mesečni dohodki na družinskega člana ter premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica solastnica naslednjih nepremičnin: - parcele št. 612/21, k. o. ..., gozdno zemljišče, vrednost po GURS 394,00 EUR, z lastniškim deležem 1/2, vrednost tožničinega deleža 197,00 EUR; - parc. št. 1228/3, k. o. ..., gozdno zemljišče, vrednost po GURS 4.058,00 EUR, z lastniškim deležem 1/2, vrednost tožničinega deleža 2.029,00 EUR. Davčni organ je na podlagi podatkov iz zemljiške knjige ugotovil, da navedeni parceli nista obremenjeni s hipoteko. Davčni organ je tako v ponovljenem postopku ugotovil, da tožnica poseduje nepremično premoženje, iz katerega je mogoče v celoti poplačati davčni dolg. Iz navedenega razloga davčni oran ni ugotavljal višine mesečnih dohodkov na družinskega člana, saj morata biti po 37. členu Pravilnika za odpis oz. delni odpis izpolnjena oba pogoja kumulativno. Zato je tožničin zahtevek za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 zavrnil.

3Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnilo.

4Tožnica navedeno odločitev izpodbija. Navaja, da je od leta 1985 invalidska upokojenka, poškodbo je dobila od strele, kasneje pa imela še prometno nesrečo. Živi sama. Kmetovala ni nikoli, zaradi česar je njena sestra prevzela celo posest. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj se je dogajalo z navedeno posestjo. Iz parc. št. 611, k. o. ..., sta nastali parc. št. 611/2, k. o. ... - novi lastnik je A.A. in parc. št. 611/1, k. o. .... Sklicuje se na sklep o dedovanju in sodbo, ki nikoli nista bila izvršena. Po sklepu o dedovanju hiša, ki stoji na parc. št. 607, k. o. ..., pripada sestri, dostop pa je preko parc. št. 612/3, k. o. ... Motorno vozilo, katerega podatke navaja, je last vnuka, ki ga ji je posodil in je sedaj na dražbi. Med drugim navaja, da od zemljišča nima nobenega dohodka, ker nikoli ni kmetovala. Vse njeno premoženje je pod izvršbo (In 38/2013 pri Okrajnem sodišču v Grosupljem). Hiša št. 612/55 se podira, kašča se je zrušila, tudi kozolec je vihar delno zrušil. Studio A. je odobrila oziroma nakazala 333,33 EUR Karitasu za plačilo položnic v njenem imenu, kar pa je bilo že v mesecu marcu izčrpano. Za mesec april si je morala sposoditi 100,00 EUR. Navaja še, da je v preteklosti imela občasno stranke (najemnike), ki pa ji niso plačevali, ter je morala preko sodišča urejati, da so se izselili. Za njimi je morala plačevati še obratovalne stroške. Navaja, da so jo napadli, okradli in uničili stanovanje. Sklepno predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje zakonitosti odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožničino prošnjo za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 v višini 58,53 EUR zavrnil.

8Odpis in delni odpis plačila davka ureja ZDavP-2 v določbah 101. člena. Po določbah navedenega člena lahko davčni organ med drugim dovoli odpis ali delni odpis davka, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis ali delni odpis davka ureja Pravilnik v svojem 37. členu in 36. členu. Po določbah 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. členom in 31. členom Pravilnika, ne presegajo 1,5 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno-varstvene prejemke oziroma lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. členom in 31. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

9Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku zaključil, da tožnica razpolaga s premoženjem, iz katerega je mogoče v celoti plačati davčno obveznost, ki je predmet navedenega postopka (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 v višini 58,53 EUR), zaradi česar je tožničino vlogo zavrnil. Pri tem je izhajal iz že citirane določbe 37. člena Pravilnika, po katerem morata biti za odpis in delni odpis zapadle davčne obveznosti izpolnjena tako pogoj, ki se nanaša na višino mesečnih dohodkov na družinskega člana, kot tudi pogoj, da obveznosti ni mogoče v celoti plačati iz premoženja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Ker gre za dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno, davčni organ po ugotovitvi, da tožnica razpolaga s premoženjem, iz katerega je mogoče v celoti plačati omenjeno davčno obveznost, ni ugotavljal tudi tožničinih mesečnih dohodkov.

10Tožnica v tožbi ne oporeka dejstvu, da je solastnica dveh zemljišč, to je parc. št. 612/21 k. o. ..., glede katere je po podatkih GURS ugotovljena vrednost tožničinega deleža v višini 197,00 EUR in parc. št. 1228/3, k. o. ..., glede katere je po podatkih GURS ugotovljena vrednost tožničinega deleža v višini 2.029,00 EUR. Vendar pa se sklicuje na svojo težko situacijo, v kateri se nahaja. Navaja, da je od leta 1985 invalidska upokojenka, poškodovana je od strele in kasneje tudi od prometne nesreče. Iz obvestil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki jih prilaga (za mesece julij, avgust in september 2017) izhaja, da je prejela pokojnino v višini 91,00 EUR. Je vdova in živi sama, od zemljišč nima nobenega dohodka. Vse njeno premoženje je predmet izvršbe (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem In 38/2013). Tožnica še navaja, da se hiša št. 612/55 podira, kašča se je zrušila, tudi kozolec je vihar delno zrušil. Studio A. je odobrila oziroma nakazala 333,33 EUR Karitasu za plačilo položnic v njenem imenu, za mesec april si je morala sposoditi 100,00 EUR. Oddala je vlogo na Center za socialno delo Grosuplje.

11Ob upoštevanju omenjenih tožničin navedb pa bi po presoji sodišča v obravnavani zadevi prvostopenjski organ pri odločanju o tožničini prošnji (za odpis dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 58,53 EUR) moral upoštevati tudi določbe 38. člena Pravilnika. Slednji določa, da lahko v primerih naravnih in drugih nesreč, smrti davčnega zavezanca ali drugih družinskih članov, daljše bolezni oziroma poškodbe davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnosti, davčni organ, ne glede na merila, določena v 36. členu in 37. členu Pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oziroma dovoli odlog ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Prav slednje namreč po presoji sodišča izhaja iz tožničinih navedb. Iz tretjega odstavka 38. člena Pravilnika pa izhaja, da okoliščine iz prvega odstavka tega člena davčni zavezanec dokazuje z odločbo ali potrdilom državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, ki potrjuje obstoj okoliščin iz prvega odstavka, kot na primer odločba o dodelitvi izredne denarne socialne pomoči davčnemu zavezancu, poročilo centra za socialno delo o težki družinski situaciji davčnega zavezanca, odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po presoji sodišča se je tožnica v postopku na okoliščine iz 38. člena Pravilnika sklicevala (ima pokojnino v višini zgolj 91,00 EUR, nima drugih dohodkov, je stara in bolna, njeno nepremično premoženje je predmet izvršilnih postopkov, dobila je denarno pomoč, itd). Dolžnost organa bi zato bila, da bi ji kot neuki stranki v predmetni zadevi omogočil, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) v zvezi z odpisom konkretnega davčnega dolga. Ker pri izpodbijani odločitvi vse omenjeno ni bilo upoštevano, izpodbijana odločitev ni pravilna in zakonita.

12Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.