UPRS Sodba I U 1207/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2013 tožniku naložila v plačilo razliko DDV v višini 363.577,97 EUR in obresti v višini 3.501,78 EUR, kot sledi iz točke I izreka. V točki II izreka je ugotovila, da je tožnik v obračunih DDV za obdobja od 1. 1. do 31. 12. 2013 nepravilno izkazal vrednost določenih pridobitev blaga dobaviteljev iz Unije v skupnem znesku 1.609.405,13 EUR ter v tej povezavi obračunanega DDV po stopnji 20% v skupnem znesku 178.163,89 EUR in 22% v skupnem znesku 158.088,64 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal tudi kot odbitek DDV in vrednost določenih oproščenih dobav kupcem znotraj in izven Unije v skupnem znesku 2.111.022,42 EUR. Tožnik mora obveznosti v skupnem znesku 367.079,75 EUR, navedene pod točko I izreka te odločbe plačati v roku 30 dni po vročitvi te odločbe na račun, ki ga navaja. Po poteku tega roka se bodo zaračunala zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka). Zahtevo tožnika za vračilo stroškov postopka v skupni višini 6.031,25 EUR in DDV, ki jih navaja, je zavrnila. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka V izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2013 opravljal dejavnost trgovine na debelo s športno obutvijo. Izkazoval je z DDV oproščeno dobavo blaga znotraj Unije, predvsem raznim italijanskim kupcem ter izven Unije, zlasti prodajo blaga dvema kupcema v Turčijo. V zvezi z nabavo blaga je izkazoval tako pridobitve blaga znotraj Unije, v glavnem od italijanske družbe A. s.r.l., na naslovu ....., Italija, od družbe B. d.o.o., Trzin ter od drugih dobaviteljev in uvoz blaga od dobavitelja C. iz Cipra. Glede skladiščenja blaga je davčnemu organu predložil pogodbo z družbo D. d.o.o. iz Kranja in z italijansko družbo E. s.r.l. za skladiščne prostore na naslovu ..., Italija. Tožnik je opravil dobave blaga v skladišče, najeto v Italiji in šele nato opravil sukcesivno dobavo raznim kupcem. Tožnik teh dobav ni izkazoval kot prenos lastnih sredstev na ozemlje Italije, ampak kot dobave različnim družbam, največ italijanskim, za kar pa ni predložil ustreznih dokazov. Vsa plačila, tako za nabavo blaga, kot tudi za prodajo blaga, so bila izvedena avansno, pri čemer tožnik ne izkazuje nobenih avansnih računov, razen za december 2013. Tožnik razpolaga le z zelo pomanjkljivo poslovno dokumentacijo, nima dokumentov o prevozu blaga ali pa so ti zelo pomanjkljivi. Direktor tožnika je davčnemu organu pojasnil, da določeno blago ni bilo nikoli prepeljano na ozemlje Slovenije in da so se nadaljnje dobave blaga izvajale iz ozemlja Italije. Tovorni list - CMR (v nadaljevanju CMR) vsebujejo le navedbo teže in /ali kartonov in/ali palet, brez natančne navedbe vrste blaga. CMR so vezane na prejete račune z navedbo vrste blaga, količine in cene blaga. Tako ni bilo mogoče ugotoviti v zvezi s katerimi prejetimi računi so bili določene CMR izdane. Tožnik med poslovno dokumentacijo izkazuje tudi račune nekaterih dobaviteljev blaga za z DDV obdavčljive dobave, vendar ni predložil listin, ki bi dokazovale dobavo blaga na ozemlje Slovenije (stran 34 do 37 obrazložitve).

3Skupna vrednost pridobitev blaga brez DDV s strani raznih dobaviteljev iz Unije je znašala po podatkih iz knjig prejetih računov 2.719.416,00 EUR, od tega 1.193.671,00 EUR s strani dobavitelja A. s.r.l., Italija v preostalem znesku pa od dobaviteljev: F. z.o.o., Poljska, G. s.p.a., Italija, H., Belgija I. s.r.l., J. n.v., K, z.o.o., Poljska, L. s.r.l., M. d.o.o., Hrvaška, N. d.o.o., Hrvaška in O. s.r.l., Romunija. Glede teh dobaviteljev tožnik ni predložil prevoznih listin za večino dobav. Za nekatere je predložil zelo pomanjkljive prevozne listine. Določeno blago ni bilo skladiščeno v Sloveniji v skladišču družbe D. d.o.o., Kranj, s katero ima tožnik sklenjeno pogodbo, marveč je bilo takoj odposlano v Italijo, večinoma v skladišče družbe E. s.r.l., s katero ima tožnik sklenjeno pogodbo o skladiščenju blaga v Italiji. Iz transportnih dokumentov - CMR je razvidno, da je mesto razkladanja blaga v Italiji - skladišče družbe E. s.r.l., Altavilla Vincentina. Vsebina posameznih CMR izhaja iz preglednic na straneh 6 do 7 obrazložitve, računi po dobaviteljih pa iz preglednic na straneh 7 in 8 obrazložitve. Navedbe pomanjkljivosti v zvezi s pridobitvijo blaga po posameznih dobaviteljih so razvidne na straneh 8 do 13 obrazložitve. Analiza domače nabave blaga od dobavitelja B. d.o.o. in P. d.o.o. je razvidna na straneh 13 do 19 obrazložitve. Prikaz uvoza blaga in nadaljnje dobave blaga je razviden na straneh 19 do 21. Pripombe tožnika in odgovori davčnega organa nanje so razvidni na straneh 22 do 30 obrazložitve. Obračun DDV in obresti iz točke I izreka je razviden na straneh 30 do 34 obrazložitve. Obračun DDV po računih drugih dobaviteljev, za katere tožnik ni predložil listin, ki bi dokazovale dobavo blaga na ozemlje Slovenije, je razviden na straneh 34 do 40 obrazložitve. V zvezi s prodajo tega blaga pa davčni organ ugotavlja, da ni dokazov, da bi bila dobava opravljena iz ozemlja Slovenije. Blago je bilo dobavljeno iz Italije s krajem razkladanja Altavilla Vincentina, skladišče družbe E. s.r.l. Analiza računov, izdanih družbama iz Turčije: R. iz Istambula in S. iz Istambula je razvidna na straneh 40 do 42 obrazložitve. Podlaga za odločitev davčnega organa so bile določbe 9. člena, 20. člena in prve točke 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), 79. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV-1) ter prvi odstavek 68. člena, prvi odstavek 77. člena in 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

4Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik v postopku ni predložil listin, ki bi omogočale preizkus, da je bilo blago, navedeno v predmetnih računih, odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico Skupnosti oziroma izvoženo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik prenesel blago (lastna sredstva) na ozemlje Italije v posamezna skladišča v Italiji in od tam to blago dobavljal različnim kupcem. Zaradi pomanjkljivosti CMR preizkus, da je bilo blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico Skupnosti, ni bil mogoč, saj so obstajale neskladnosti med datumi dobav iz CMR in računi, v CMR ni bil naveden podroben opis blaga, navedeno je bilo le število tovorkov in teža, ni bilo mogoče povezati vrste in količine blaga po posameznih računih s transportnimi listinami - CMR, po katerih se je blago prevažalo. Na nekaterih CMR ni podpisa prejema blaga, ni podpisa kupca blaga, marveč le družbe, ki je lastnica logističnega skladišča, ki je navedena kot prejemnik blaga. Kupci blaga, navedeni na računih, niso navedeni kot prejemniki blaga na pripadajočih CMR, marveč logistično skladišče v Italiji.

5Pritožbeni organ je zavrnil tožnikov ugovor, da je tožnik blago večkrat prepeljal z enim prevoznim sredstvom, ga med potjo razdelil na več manjših pošiljk in jih dostavil raznim kupcem, kar pa ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, saj tožnik ni vodil ustreznih evidenc o blagu in prevzemnih dokumentov. Tožniku očita neskrbno ravnanje. Na podlagi 9. člena ZDDV-1 prenos blaga ne zajema vedno tudi prenosa lastništva, da se transakcija obravnava kot obdavčljiva. Zadostuje, da je blago dejansko prenešeno iz ene države v drugo državo članico, ne glede na lastništvo. Če pa so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, se lahko prizna davčna oprostitev. Neskladnosti izhajajo tudi iz primerjave med prejetimi računi in izdanimi računi (glede vrste blaga, količinske, časovne). Tožnik izkazuje pridobitve blaga v Slovenijo in dobave blaga iz Slovenije, pri čemer nima dokaza, da je blago sploh prispelo v Slovenijo. V določenih primerih je tožnik izdajal račune s slovensko ID številko za DDV in jih ni evidentiral v obračunih DDV-O. Tožnik v letu 2013 ni bil identificiran za DDV v Italiji, kar utemeljuje sum o zlorabi ID številke za DDV. Glede tožnikovega ugovora, da so bili vsi predmetni računi plačani, pritožbeni organ navaja, da je šlo za avansna plačila, ki so bila šele naknadno evidentirana.

6Prvostopenjski organ ugotavlja, da so CMR pomanjkljivo izpolnjene in jih ni možno povezati z ustreznimi računi. Kot prejemnik v polju 24 ni navedena ustrezna družba, ni žiga in podpisa pošiljatelja blaga, v polju 22 ni žiga in podpisa prejemnika blaga, datumi na CMR in na pripadajočih računih so različni, v polju 4 ni naveden predviden datum razkladanja, v polju 24 ni naveden datum prevzema blaga oziroma se datum ne ujema z računom, ni podatkov kdo naj bi plačal prevoznino. Na podlagi Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR), ki je bil sklenjen v Ženevi 19. 5. 1956, dopolnjen s Protokolom 1978, ki ga je Slovenija ratificirala, mora biti tovorni list izdan v 3 izvirnikih, ki jih podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Prvi izvod prejme pošiljatelj, drugi spremlja tovor, tretjega obdrži prejemnik. Tovorni list - CMR je namenjen pošiljatelju kot dokaz o prejemu blaga s strani druge osebe. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik razpolagati z popolno izpolnjenim CMR ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega bi jasno in nedvoumno izhajalo, da se nanaša na prevoz blaga po predmetnih računih. S takšnimi dokumenti pa tožnik ne razpolaga. Na podlagi citiranega Sporazuma mora CMR vsebovati naslednje podatke: dan in kraj izstavitve; ime in naslov pošiljatelja; ime in naslov prevoznika; kraj in dan prevzema blaga in kraj, določen za izročitev; kraj in naslov prejemnika; običajen opis vrste blaga; število tovorkov in njihovo posebno označbo in številko; kosmato težo blaga in drugače izraženo količino; stroške v zvezi s prevozom; potrebna navodila za carinske in druge postopke; izjavo, da veljajo za prevoz določbe tega sporazuma, ne glede na kakršnekoli drugačne predpise. CMR morajo biti popolno izpolnjeni. Navaja sodbe SEU C-285/09 v zadevi R z dne 7. 12. 2010, tč. (46) in Upravnega sodišča RS I U 1492/2015 z dne 5. 7. 2016 ter I U 1237/2015 z dne 23. 8. 2016. Na podlagi 76. člena ZDavP-2 je dokazno breme na strani davčnega zavezanca. Tožnik je k pripombam na zapisnik predložil izjave kupcev (v angleškem jeziku), vse datirane na 13. 7. 2014, s katerimi kupci potrjujejo prejem blaga po izdanih računih. Tudi te izjave so vsebinsko pomanjkljive, saj ne vsebujejo podatkov o prevoznem sredstvu, s katerim je bilo blago odposlano ali prepeljano v drugo državo članico in tudi ne številke prometnega dovoljenja, kot to določa tretji odstavek 79. člena PZDDV-1. Davčni organ teh izjav ni priznal, saj jih je podpisal prevzemnik blaga, pri čemer je prevoze oziroma odpošiljanje blaga organiziral tožnik kot dobavitelj in ne kupec. Tudi po mnenju pritožbenega organa po predmetnih računih ni mogoče priznati oprostitve plačila DDV, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 9. člena v povezavi s 46. členom ZDDV-1.

7Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja davčne obveznosti, ki so mu bile naložene z izpodbijano odločbo. Tožnik je pravna oseba slovenskega prava in opravlja dejavnost trgovine na debelo in na drobno končnim kupcem. Tožnik je blago nabavljal in ga nato prodajal preko najetega skladišča v Italiji končnim kupcem. Pri vseh obravnavanih dobavah je tožnik blago iz Slovenije odposlal v Italijo, kjer je imel najeto skladišče. Tu je blago prepakiral in ga prodal končnim kupcem. Blago je tožnik kupoval v Italiji, Belgiji, Romuniji, na Poljskem ter na Hrvaškem. Blago je prispelo v Slovenijo v skladišče družbe D. d.o.o., Kranj, s katero je tožnik sklenil pogodbo. Blago je bilo nato odpremljeno v Italijo v skladišče družbe E. s.r.l., s katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o skladiščenju blaga. Navaja določbo 9. člena ZDDV-1, ki opredeljuje pojem dobave blaga. Tožnik meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in sicer določba 9. člena ZDDV-1. V danem primeru gre za izjemo opredeljeno v točki a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1. Tožnik je blago, ki ga je nabavil pri različnih dobaviteljih, odposlal v skladišče v Italijo, kjer se je prevoz končal, blago pa je nato prodal končnim kupcem.

8Toženka je zmotno ugotovila dejansko stanje glede pridobitve blaga s strani družbe H. iz Belgije. Zmotno je tudi razlagala pojasnila avtoprevoznika T. d.o.o., kot da blago nikoli ni prispelo v Koper in da je bilo direktno poslano v Italijo zaradi sprememb namembnega kraja med samim prevozom. Tudi sicer, če bi bilo to resnično, je takšno dejansko stanje možno subsumirati pod izjemo, navedeno v točki a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1. Tožnik je dobave opravil končnim kupcem iz skladišča v Italiji. Dobave v to skladišče pa ni mogoče pojmovati kot dobave, ki bi lahko bila obdavčena. Glede pridobitve blaga s strani družbe F. z.o.o. je toženka ugotovila, da je blago najprej prispelo v skladišče v Kranj, nato je bilo odpremljeno v skladišče družbe E. s.r.l. v Italijo, s katero ima tožnik sklenjeno skladiščno pogodbo. Ta družba je prejem blaga podpisala na CMR. Blago je prispelo v Italijo in ga je tožnik nato prodal končnim kupcem. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik najprej dobavil blago samemu sebi. Prenosa blaga iz skladišča v Kranju v skladišče v Italiji ni mogoče pojmovati kot dobavo. Ta prenos je bil opravljen z namenom prodaje končnim kupcem, Gre za izjemo iz točke a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1. V nadaljevanju citira določbo prve točke 46. člena ZDDV-1 glede plačila DDV oproščenih dobav. Tožnik je blago iz skladišča v Sloveniji odposlal v svoje skladišče v Italiji, od tam pa končnim kupcem. Gre za situacijo, kot da je bilo blago prodano končnemu kupcu iz ozemlja Slovenije. V tem je smisel določbe a) točke drugega odstavka 9. člena ZDDV-1. Tolmačenje, ki ga je podala toženka, pa ima za posledico dvojno obdavčenje, kar vsekakor ni namen ZDDV-1, kar pojasni.

9Toženka očita, da iz predmetnih CMR ni razviden opis blaga in da tožnik ne razpolaga s takim dokumentom, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa, zato tožniku na tej podlagi ni mogoče priznati pravice do oprostitve plačila DDV. V zvezi s tem tožnik ugovarja bistveno kršitev določb postopka, ker so razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe sami s seboj v nasprotju. Po eni strani toženka na podlagi odgovora družbe D. d.o.o. ugotavlja, da je blago prispelo v Slovenijo in je bilo nato odpremljeno iz Slovenije v Italijo, po drugi strani pa tožniku ne prizna oprostitve plačila DDV, ker CMR ne vsebuje vseh potrebnih podatkov in ga ni možno povezati z računom. V nadaljevanju navaja vsebino 79. člena PZDDV-1. Toženka je razpolagala z drugim dokumentom, to je z odgovorom družbe D. d.o.o., da je bilo blago v celoti odpremljeno v Italijo in je tako zapustilo ozemlje Slovenije. Iz tega dokumenta izhaja, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico.

10V zvezi s pridobitvijo blaga s strani družbe U. toženka tožniku ni priznala oprostitve plačila DDV, ker ne razpolaga s takšnim dokumentom, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj je tožnik predložil pojasnila družbe D. d.o.o., iz katerih izhaja, da je dejansko bilo blago v celoti odposlano v Italijo, zato sklicevanje toženke na 79. člen PZDDV-1 ni utemeljeno. Glede pridobitve blaga s strani družbe A. s.r.l. toženka zmotno ugotavlja, da tožnik ni predložil dokumentov, iz katerih bi nesporno izhajalo, da je bilo blago odpeljano v Italijo družbi V. s.r.l. Tožnik je davčnemu organu posredoval izjavo družbe V. s.r.l. z dne 13. 7. 2014, iz katere izhaja, da je prejel blago, ki je predmet računov tožnika 2013-13 z dne 1. 3. 2013 in 2013-23 z dne 10. 5. 2013. Tega toženka ni upoštevala, čeprav gre za dokument iz 79. člena PZDDV-1, ki dokazuje, da je bila dobava opravljena. Ker se toženka do te listine ni opredelila, je podana bistvena kršitev določb postopka. Glede pridobitve blaga s strani družbe N. d.o.o., je tožnik prav tako predložil izjavo družbe Z. s.r.l. z dne 13. 7. 2014, iz katere je razvidno, da je družba blago prejela po tožnikovih računih 8, 25, 26, 32, 37, 62, 65, 66, 67, 79 in 89. Izjava predstavlja dokument po 79. členu ZDDV-1, ki ga toženka ni upoštevala in se do njega ni opredelila ter s tem bistveno kršila določbe postopka.

11Glede pridobitve blaga s strani družbe M. d.o.o. tožnik v tožbi ugovarja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je toženka dobavo zmotno upoštevala v decembru 2013. Blago je bilo iz Slovenije odposlano 31. 12. 2013, kar izhaja iz CMR. Tako je logično, da je prispelo do končnega kupca, družbe L. s.r.l. v letu 2014. Blago je kupec najprej zavrnil, nato pa je bil v letu 2014 izdan račun. Glede blaga dobavitelja, družbe B. d.o.o. po računih 13-300-000050 in 000053 tožnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 15 izhaja, da je bilo blago dejansko dobavljeno iz Slovenije v Italijo končnemu kupcu Z. s.r.l. Za to dobavo je tožnik izdal račun 2013-25 z dne 10. 5. 2013, ki se ujema s CMR, ki je bil izdan v aprilu 2013. Račun je bil izdan kasneje (naslednji mesec), ko je kupec že prejel blago, kar pa ni neobičajno. Toženka tudi ni upoštevala izjave družbe Z. s.r.l., iz katere izhaja, da je prejela blago, ki je predmet računa 2013-25. Tega dokumenta, ki je izdan v skladu z 79. členom PZDDV-1, toženka ni upoštevala in se do njega tudi ni opredelila, ter je s tem bistveno kršila določbe postopka. Tudi v zvezi z dobavo blaga po računih družbe B. d.o.o. 13-300-0000152, 153 in 155 toženka ni upoštevala pisnih izjav družb Z. s.r.l. in V. s.r.l., iz katerih izhaja, da sta po računih tožnika 2013-66 in 2013-71 prejeli celotno blago. Glede blaga družbe B. d.o.o. po računu 13-2013-154 z dne 30. 9. 2013 tožnik navaja, da je bilo blago dobavljeno končnemu kupcu iz skladišča v Italiji. Pri prenosu blaga iz Slovenije v Italijo pa gre za izjemo po točki a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1. Dobava izpolnjuje pogoje iz 46. člena ZDDV-1 za DDV oproščeno dobavo. Kupec Č. je s pisno izjavo potrdil, da je blago po računu, ki ga je izdal tožnik, tudi prejel. V zvezi z blagom družbe B. d.o.o. 156, 157, 158, 159 in 176 veljajo enaki razlogi, kot pri družbi F. z.o.o. Tožnik se v tožbi glede blaga dobavitelja P. d.o.o. sklicuje na svoje ugovore v zvezi z družbo F. z.o.o.

12Sklepno tožnik navaja, da toženka ni priznala pravice do oprostitve plačila DDV, ker iz CMR naj ne bi jasno izhajalo, da gre za blago, ki je bilo prepeljano iz Slovenije v drugo članico in da se nanašajo na blago, ki je bilo predmet računov tožnika končnim kupcem. Povsem običajno je, da na CMR ni natančnega podatka o blagu, ki se prevaža. CMR je tovorna listina, ki spremlja prevoz in na njem ni mogoče natančno navesti vseh podatkov opisa blaga. Blago je zapakirano v škatlah in je logično, da zaradi embalaže prevoznik blaga niti ne more preveriti. Zato se na CMR navede količina in teža blaga, kar je preverljiv podatek. CMR spremlja račun, obe listini skupaj pa sta dokumenta, ki navajata podatke o blagu. Toženka bi morala preveriti podatke v računih, ki jih je tožnik izdal kupcem in v računih dobaviteljev, izdanih tožniku, kar pa ni storila in je tako zmotno uporabila materialno pravo. Dejstvo, da so nekateri CMR pomanjkljivi, ne more bremeniti tožnika. Tožnik je tudi že prejel plačilo za izdane račune, kar kaže na dejstvo, da je bilo blago dobavljeno. Že toženka je ugotovila, da tožnik nima svojih prostorov v Sloveniji in je tako logično, da blaga v Sloveniji ne more hraniti in tudi ne skladiščiti. Tudi iz odgovora italijanskih organov za družbo Š. izhaja, da je ta družba blago dejansko imela, kar kaže na dejstvo, da izjave kupcev o tem, da so blago prejeli, niso neverodostojne. Glede družbe V. s.r.l. tožnik navaja, da navedena družba obstaja, kar se lahko toženka prepriča z vpogledom v italijanski sodni register in za kar predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Predlaga tudi zaslišanje zakonitih zastopnikov kupcev, katerih imena bo naknadno posredoval o tem, da so navedene družbe blago dejansko prejele. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožnik v postopku ni predložil listin, ki bi omogočile preizkus, da je bilo blago, navedeno v listinah, dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico Skupnosti. CMR so bili bistveno pomanjkljivo izpolnjeni. Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

14Tožba ni utemeljena.

15Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

16V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali davčni organ tožniku pravilno in zakonito ni priznal pravice do oprostitve plačila DDV za dobave znotraj Skupnosti in mu je za leto 2013 z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo DDV. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga povzema tudi tožnik v tožbi izhaja, da je tožnik nabavljal predmetno blago v Italiji, Belgiji, Romuniji, na Poljskem ter na Hrvaškem in ga nato prodajal preko najetega skladišča v Italiji končnim kupcem. Blago je v večini primerov prispelo v Slovenijo v skladišče družbe D. d.o.o., Kranj, s katero je tožnik sklenil pogodbo o skladiščenju blaga in bilo nato odpeljano v Italijo, v skladišče družbe E. s.r.l., s katero je imel tožnik prav tako sklenjeno pogodbo o skladiščenju blaga. Iz tega skladišča je nato predmetno blago tožnik sukcesivno prodajal končnim kupcem, pretežno v Italiji in tudi v druge države članice Skupnosti.

17V zadevi je prvenstveno sporno izpolnjevanje pogojev iz 9. člena ZDDV-1, ki opredeljuje dobavo blaga. V predmetni zadevi tudi po mnenju sodišča ne gre za izjemo po točki a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1, kot to v tožbi ugovarja tožnik. Tožnik se sklicuje na točko a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1 in da gre v predmetni zadevi za prenos blaga iz Slovenije v Italijo, ki je bil opravljen za namene dobave tega blaga, ki jo je opravil davčni zavezanec na ozemlju države članice, v kateri se pošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 20. člena ZDDV-1 in se ne šteje za prenos blaga. Po presoji sodišča je neutemeljen očitek tožnika, da je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno (točka a) drugega odstavka 9. člena ZDDV-1). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni opravil dobav iz Slovenije kupcem v Italiji direktno, marveč je blago najprej poslal v skladišče družbe E. s.r.l. v Italijo, s katero je sklenil skladiščno pogodbo in od tu pod slovensko ID številko za DDV dobavil italijanskim kupcem, pri čemer v Italiji ni bil identificiran za DDV. Tožnik tudi ni vodil nobenih materialnih evidenc o blagu in teh dobav tudi ni izkazoval kot prenos lastnih sredstev na ozemlje Italije, marveč kot dobave različnim družbam, pretežno v Italijo ter tudi v druge države Skupnosti.

18Na podlagi prve točke 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Navedeno davčni zavezanec dokazuje z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga. Citirana določba je skladna s členom 138 (1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11. 12. 2006 s spremembami, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112). Glede navedenih oprostitev dobave blaga znotraj EU je sodna praksa SEU jasna in iz nje izhaja obveznost prodajalca (dobavitelja), da dokaže, da je blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Gre za ustaljeno sodno prakso SEU, po kateri se oprostitev blaga zunaj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na tem blagu prenesena na kupca in če je prodajalec dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je po odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave (glej npr. sodbe SEU: Teleos in drugi, C-409/04, točka 42; v zadevi Mecsek-Gabona Kft, C-273/11, točka 31, v zadevi Twoh International, C-184/05, točka 23). To pomeni, da je na dobavitelju dolžnost, da verodostojno dokaže, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev pod pogoji, ki jih določa država članica.

19Iz sodne prakse SEU tudi izhaja, da ker v Direktivi 2006/112 ni konkretne določbe glede dokazov, ki jih mora davčni zavezanec predložiti, da bi bil upravičen do oprostitve DDV, je v skladu s členom 131 te direktive (ki določa: „Oprostitve iz poglavij 2 do 9 se uporabljajo brez vpliva na druge določbe Skupnosti in pod pogoji, ki jih določajo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe teh predpisov in preprečevanja vsakršnih možnih davčnih utaj, izogibanja in zlorab“) naloga držav članic, da določijo pogoje, pod katerimi so dobave znotraj Skupnosti oproščene davka tako, da bi zagotovile pravilno in preprosto uporabo navedenih oprostitev in preprečile vsakršno utajo, izogibanje in zlorabe, pri čemer morajo pri izvrševanju pooblastila spoštovati splošna načela prava EU, med katerimi sta zlasti načelo pravne varnosti in načelo sorazmernosti.

20Slovenija je v 79. členu PZDDV-1 določila, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1 dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katere mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (prvi odstavek). Če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (drugi odstavek). V izjavi o prevozu morajo biti naveden naslednji podatki: ime in naslov dobavitelja; številka in datum računa za dobavljeno blago; ime, naslov in identifikacijska številka za DDV kupca; prevozno sredstvo, s katerim bo blago odpeljano, s številko prometnega dovoljenja; namembni kraj v drugi državi članici in navedba, da je kupec pripravljen slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršnekoli informacije glede namembnega kraja tega blaga (tretji odstavek).

21Na strani tožnika pa je, da mora dokazati, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico z računom in prevozno listino (CMR) ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega pa mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Zatrjevanje tožnika, da je predložil vse potrebne dokumente, je protispisno. Davčni organ je podrobno pojasnil razloge, zaradi katerih ugotavlja, da tožnik ni predložil vsebinskih dokazil o opravljenih dobavah blaga znotraj Skupnosti. Oba davčna organa sta pojasnila, da predloženi CMR niso popolni. Na podlagi 6. člena Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti mora mednarodni tovorni list (CMR) vsebovati naslednje podatke: a) dan in kraj izstavitve; b) ime in naslov pošiljatelja; c) ime in naslov prevoznika; d) kraj in dan prevzema tovora ter kraj določen za izročitev; e) kraj in naslov prejemnika; f) običajni opis vrste tovora in pakiranja ter za nevarni tovor njegov splošno priznani opis; g) število tovorkov in njihove posebne označbe in številke; h) kosmato težo tovora in drugače izraženo količino; i) stroške v zvezi s prevozom (voznino, stranske pristojbine, carino in druge stroške od sklenitve pogodbe do izročitve); j) potrebna navodila za carinske in druge postopke; k) izjavo, da veljajo za prevoz določbe te konvencije, ne glede na kakršnekoli drugačne predpise. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena ZDDV-1 bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV z računom in prevozno listino (CMR, ki bi bil pravilno izpolnjen) dokazati, da je bilo predmetno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico. Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa glede očitanih pomanjkljivosti posameznih CMR, ki jih je davčni organ tudi argumentirano navedel. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da gre zgolj za formalizem. Ne gre za pomanjkanje zgolj formalnih dokazil, kot meni tožnik, ampak gre za vsebinsko pomanjkljivost predloženih mednarodnih tovornih listov (CMR), s katerimi tožnik dokazuje, da je bilo obravnavano blago dobavljeno v drugo državo članico Skupnosti. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da CMR v zvezi z obravnavanimi dobavami iz Slovenije v Italijo oziroma v druge države članice Skupnosti, ne vsebujejo vseh obveznih podatkov in da so pomanjkljivi do takšne mere, da tudi po presoji sodišča ne omogočajo preizkusa.

22V obravnavani zadevi gre tudi po presoji sodišča za utemeljen zaključek, da tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj Skupnosti, saj ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano oz. odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev plačila DDV. Po presoji sodišča v predmetni zadevi tudi ne gre za prekoračitev načela sorazmernosti. Prodajalec blaga oz. dobavitelj pa je tisti, ki mora dokazati, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV v državi članici odhoda blaga. Pogoji, ki jih je Slovenija določila v 79. členu PZDDV-1, so nedvoumni in jasno določeni. Dokaz o tem, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico (v danem primeru pretežno v Italijo), je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do oprostitve plačila DDV, kar izhaja tudi iz sodne prakse SEU (glej sodbi SEU v že omenjeni zadevi Collée ter Teleos plc. in drugi). S sodbami SEU razlaga pravo EU, med drugim tudi Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347 s spremembami, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112), ki je v skladu s členoma 411 in 413 razveljavila in nadomestila zakonodajo Unije, ki je veljala za področje DDV ter tudi Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem DDV: enotna osnova za odmero (77/388/EGS, v nadaljevanju: Šesta direktiva).

23Ob vseh navedenih ugotovitvah se v obravnavani zadevi tudi sodišče strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da tožnik v postopku ni dokazal, da bi bilo predmetno blago dobavljeno iz Slovenije pretežno v Italijo oziroma v druge države članice Skupnosti davčnemu zavezancu in da so s tem podani pogoji za oprostitev plačila DDV iz prve točke 46. člena ZDDV-1. Pri tem je kot ključni razlog davčni organ pravilno upošteval, da tožnik ni predložil pravilno in popolno izpolnjenih prevoznih listin (CMR) ali drugega ustreznega dokumenta, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da se nanaša prav na prevoz spornega blaga. Takšno stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU. Iz sodbe SEU v zadevi Teleos plc in drugi, C-409/04 npr. izhaja, da je treba glede na izraz „odpošlje“, člena 28a(3), prvi pododstavek, in 28c(A), prvi pododstavek Šeste direktive razlagati tako, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena in se oprostitev dobave znotraj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj dokazal, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje države članice dobave.

24Tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel dokazati, da je bilo obravnavano blago dejansko poslano pretežno v Italijo oziroma v druge države članice Skupnosti in ni dokazano, da bi to blago zapustilo območja Slovenije. S tem pa tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila DDV po prvi točki 46. člena ZDDV-1 v povezavi s prvim odstavkom 79. členom PZDDV-1, zaradi česar mu je z izpodbijano odločbo naloženo plačilo DDV v višini 363.577,97 EUR.

25V primeru, če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njen račun, kot navaja tožnik, da je šlo v obravnavanem primeru, pa lahko dobavitelj poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka 79. člena PZDDV-1, kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, predloži pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga. Tožnik je v postopku predložil izjave posameznih prevzemnikov blaga v angleškem jeziku, vse datirane na 13. 7. 2014 (npr. V. s.r.l., Z. s.r.l.). Kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, pa tudi po presoji sodišča ni mogoče upoštevati predloženih pisnih izjav, podpisanih s strani prevzemnikov blaga, kot to določa tretji odstavek 79. člena PZDDV-1, o čemer se je že pravilno opredelil pritožbeni organ. Predložene izjave so tudi po mnenju sodišča pomanjkljive in ne vsebujejo vseh obveznih podatkov, navedenih v tretjem odstavku 79. člena PZDDV-1, zlasti podatka o prevoznem sredstvu, s katerim je bilo blago odposlano in tudi ne številke prometnega dovoljenja. Navedenih pogojev pa tudi ne izpolnjuje dokument, pojasnilo družbe D. d.o.o., na katerega se tudi sklicuje tožnik. Obstaja pa tudi dvom v verodostojnost teh izjav. Poleg navedenega pa je prevoze oziroma odpošiljanje predmetnega blaga organiziral tožnik, kot dobavitelj in ne kupec kot prejemnik blaga. Po presoji sodišča so tožnikovi očitki bistvene kršitve določb postopka, neutemeljeni.

26Po povedanem niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je dokazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz ozemlja Slovenije v Italijo oziroma v drugo članico Skupnosti. Dokazno breme pa je v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani tožnika.

27Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi med drugim sklicuje tudi na informacijo, prejeto v okviru mednarodne izmenjave informacij s strani italijanskih pristojnih organov. Vendar pa ob neobstoju ustreznih dokazil, ki bi izkazovali predmetne dobave blaga iz ozemlja Slovenije na ozemlje drugih članic Skupnosti, sklicevanje tudi na informacije, pridobljene s strani italijanskih pristojnih organov, ni odločujoče. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi moral o tem tožnika seznaniti. Gre le za dodatne okoliščine, na katere se pri svojih ugotovitvah sklicuje davčni organ, ki pa za zadevo niso odločilnega pomena.

28Glede tožnikovega ugovora, da so bili vsi računi, ki jih je za predmetne dobave blaga izdal tožnik, tudi plačani, pa je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, da so bila vsa plačila, razen v decembru 2013, avansna plačila, pri čemer pa tožnik ne izkazuje avansnih računov. Glede tožnikovega ugovora v zvezi s pridobitvijo blaga s strani družbe M. s.r.l., pa se sodišče strinja z navajanjem davčnega organa.

29Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče ni našlo očitanih kršitev in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30Tožnik neupravičeno davčnemu organu očita, da ni izvedel dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal. Vsebino dokazil v obravnavanem primeru določata ZDDV-1 in PZZDV-1, ki natančno določata, na kakšen način se dokazuje, da je blago v primeru, ko gre za dobavo znotraj EU, odposlano ali odpeljano v drugo državo članico. Na podlagi prve točke 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato je davčni zavezanec oproščen plačila DDV le, če dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano iz Slovenije v drugo državo članico Skupnosti. Navedeno pa se lahko dokazuje le z predpisanimi listinami. Pravilno izpolnjenih predpisanih listin (račun in CMR) oziroma popolnih pisnih izjav, kot jih določa tretji odstavek 79. člen PZDDV-1, pa zaslišanje prič ne more nadomestiti.

31Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, pri čemer ni konkretno navedel relevantnih dejstev, o katerih naj bi bili zaslišan in je tako tožnikov dokazni predlog nesubstanciran. Tožnik je predlagal tudi, da naj sodišče zasliši zakonite zastopnike kupcev glede dejstva, da jim je bilo obravnavano blago dejansko dobavljeno, pri čemer bo imena in naslove tožnik naknadno predlagal. Vendar tožnik imen in naslovov vse do dneva odločanja sodišču ni predlagal in tako sodišče tudi temu dokaznemu predlogu ni sledilo.

32Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.