VSL Sodba in sklep IV Cp 1267/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 2. do 7. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo med pravdnima strankama sklenjeno zakonsko zvezo (1.), mladoletnega otroka A. je zaupala v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici (2.), tožencu je od 10. 6. 2016 dalje naložilo plačilo preživnine v višini 408,00 EUR mesečno, do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec na račun tožnice (3.), odločilo je, da bodo stiki med očetom in mladoletnim sinom potekali takrat, ko bo željo po stikih z očetom izrazil mladoletni sin (5.). Kar je zahtevala tožnica ali toženec po tožbi oz. nasprotni tožbi drugače ali več, je zavrnilo (6.). Vsaki stranki je naložilo, da krije svoje stroške postopka (7.).

2Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka pritožuje toženec. Navaja, da je prvostopno sodišče že uvodoma v izreku sodbe napačno navedlo datum sklenitev zakonske zveze. Zakonska zveza med pravdnima strankama je bila sklenjena dne 28. ... 2005 in ne dne 28. ... 1995. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da se mladoletnega A. dodeli v vzgojo in oskrbo tožnici, čeprav je istočasno ugotovilo, da mati na mladoletnega sina prenaša lastna nepredelana čustva in da sina seznanja z odraslimi vsebinami, s čimer z otrokom manipulira in ga zlorablja, vse zato, da bi škodovala toženi stranki. Prvostopno sodišče svojo odločitev o dodelitvi otroka utemeljuje z izvedeniškim mnenjem, čeprav tako izvedenec, kot prvostopno sodišče ugotavljata, da tožnica ne kaže niti minimalne pripravljenosti, da bi sodelovala pri intenzivni psihoterapevtski pomoči mladoletnemu sinu pri preseganju njegove stiske, saj je mladoletni A. ponotranjil ustvarjeno resnico o očetu in zato rabi intenziven psihoterapevtski postopek, da bi sčasoma omilil odnos do očeta, in čeprav izvedenec ugotavlja, da se je navezanost mladoletnega A. in tožnice skoraj patološko ojačala v tipičnem simbiotičnem odnosu obeh v skupnem boju proti možu oziroma očetu in da taka zveza ni normalna. Vsa patologija zaznana pri mladoletnem A. je posledica tožničinega odnosa do toženca in zavestnega prenašanja svojih travm na otroka. Sodišče bi moralo upoštevati tudi predlog toženca, da se mladoletnega A. začasno dodeli v rejniško družino, ne pa da popolnoma neutemeljeno verjame, da bo tožnica sledila mnenju dveh strokovnjakov klinične psihologije in ob ustrezni strokovni pomoči pomagala svojemu otroku izničiti obstoječo patologijo ter mu omogočiti, da odraste v zdravo osebnost. Prvostopno sodišče je v celoti zanemarilo dejstvo, da se zoper tožnico na podlagi ovadbe Centra za socialno delo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi kazenski postopek zaradi zanemarjenja otroka (Kpr .../2017). Izrek o določitvi stikov med očetom in mladoletnim A. je neizvršljiv. Izvršitev sodbe je namreč v tem delu odvisna od volje mladoletnega, dvanajst let starega otroka, za katerega so izvedenci ugotovili, da je pretirano odvisen od matere in da mati z njim manipulira. Prvostopno sodišče pri določitvi preživnine ni upoštevalo izkazanih dohodkov tožnice v višini najmanj 50.000,00 EUR.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz izpiska iz matičnega registra dejansko izhaja, da je bila zakonska zveza med pravdnima strankama sklenjena dne 28. ... 2005 in ne dne 28. ...1995, kot je to zmotno navedlo prvo sodišče v 1. točki izreka sodbe. Navedeno očitno pisno napako v izreku sodbe na katero opozarja pritožnik¹ lahko sodišče ves čas popravi s popravnim sklepom.

6Osnovno materialnopravno izhodišče za odločanje, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, potem ko je med njima zakonska skupnost prenehala, so koristi otroka. Pravni standard koristi otroka je vrednostni pojem, ki je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošno izhodišče. Drugi odstavek 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih² določa, da delajo starši v otrokovo korist, če zadovoljuje njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka. Ravnanje starša, ki otroka odtujuje od drugega starša je v nasprotju z otrokovo koristjo. Pri odločanju o dodelitvi otroka ne gre za vprašanje koristi enega ali drugega starša, temveč izključno za korist otroka, tudi na račun pravice staršev.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da se je pravdnima strankama leta 2006 rodil sin A.;

- da se je v začetku decembra 2015 toženec izselil iz skupnega bivališča in da mati kot razlog za razpad družinske skupnosti zatrjuje očetovo nasilje do nje in do otroka, medtem ko toženec navaja, da je tožnico zapustil potem, ko jo je zasačil pri prešuštvu;

- da je tožnica po razpadu družinske skupnosti v zvezi z nasiljem toženca predlagala uvedbo številnih postopkov, ki pa so bili vsi ustavljeni, zavrnjeni ali zavrženi, da nasilja, ki naj bi ga izvajal oče nad otrokom niso zaznali niti v osnovni šoli, ki jo je A. obiskoval, niti tega ni zaznala njegova osebna zdravnica in da je bil v preteklosti oče tisti, ki je „miril situacije“;

- da otrok stike z očetom zavrača, da oče stika z otrokom ni imel že od marca 2016 in da v postopku izdaje začasne odredbe, kljub strokovni pomoči, do vzpostavitve stikov otroka z očetom ni prišlo:

- da si je tudi tekom tega pravdnega postopka tožnica na vse načine prizadevala prikazati toženca kot nasilneža, ki je fizično in psihično nadlegoval tožnico in sina A., pa tudi druge, vendar se njene trditve na podlagi dokaznega postopka niso izkazale za utemeljene.

8Iz povzetka poročila Centra ... izhaja, da je bil mladoletni A. v mesecu aprilu 2016 vključen v njihov program. Že takrat je imel otrok do očeta izrazito negativen odnos. Povedal je, da si očeta ne želi videti, a ni bilo zaznati velikega strahu, bolj utrujenost od situacije in razpetosti. Proti očetu je govoril predvsem v prisotnosti matere.

9Iz mnenja CSD z dne 18. 1. 2017 izhaja, da sta v preteklosti oba starša nudila otroku vzgojne spodbude na področju šolanja, prostočasnih aktivnosti, počitnic in možnosti igre. Mladoletni A. je v trenutni situaciji bolj vpet v mamino okolje. Tožnica v določeni meri na otroka prenaša lastne nepredelane emocije do toženca in ga seznanja z "odraslimi" vsebinami. Če otrok sprejema negativna sporočila o drugem staršu s strani enega starša, lahko oblikuje svoj pogled na enega od staršev kot samo dobrega in drugega kot samo slabega. Otrok je izrazil željo po stikih z očetom. Ker ima otrok še vedno prisotne dobre spomine o skupnem družinskem življenju, je po mnenju CSD otroku v korist, da le-te ohrani in da se vzpostavijo stiki z očetom.

10Iz poročila o poteku zagovorništva z dne 3. 12. 2017 izhaja, da sta zagovornica S. S. in koordinatorka M. G. ob prvem uvodnem srečanju otroku predstavili predviden potek zagovorništva in mu povedali, da sta se o zagovorništvu pogovorili tudi z očetom. Ob omembi očeta pri dečku nista zaznali sprememb, je pa burno odreagirala mama, ki je A. začela miriti, naj se ne boji, rekla mu je, da oče sigurno ne bo prišel. Kljub materinim strahovom je bil deček dobro razpoložen, sproščen in v komunikaciji odprt. Ko sta mati in koordinatorka zapustili prostor, je mati koordinatorko vprašala, če je opazila, kako bled je postal otrok ob omembi očeta. Koordinatorka ji je povedala, da tega ni opazila, mati pa naj bi celo opazila solze v otrokovih očeh.

11Od odgovora na vprašanje, katera je tista oseba, pri kateri bi bile potrebe otroka najbolje zadovoljene, je odvisna odločitev, kateremu od staršev oziroma tretji osebi bo sodišče zaupalo otroka v vzgojo in varstvo. Gre predvsem za vprašanje strokovne narave, za katerega lahko sodišče poišče rešitev le s pomočjo sodnih izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Zaradi usodnosti pomena izvedeniškega mnenja za odločitev v tej zadevi je zato še toliko bolj pomembno, da je izvedeniško mnenje popolno, ter da se vanj ne pojavlja noben dvom.³

12Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca klinične psihologije magistra R. T., na mnenje katerega je prvo sodišče prvenstveno oprlo svojo odločitev, izhaja, da imata starša primerljive osebnostne lastnosti in vzgojne kapacitete ter sposobnosti za nadaljnjo vzgojo skupnega otroka in mu lahko nudita primerljive pogoje za zdrav, uravnotežen in celovit razvoj. Izvedenec pri nobenem od staršev ni ugotovil kakršnekoli oblike čustvenih ali psihičnih motenj oziroma kakršnekoli oblike psihopatologije, ki bi lahko bila resna ovira za opravljanje materinskih ali očetovskih nalog po razpadu družinske skupnosti, saj sta globalno gledano oba dokaj uravnoteženi osebnosti. Aktualni problem, ki ga je izvedenec videl je, da mladoletni otrok v celoti odklanja očeta, zaradi česar po njegovem mnenju dodelitev otroka očetu ne pride v obzir. Izvedenec navaja, da ni moč v celoti izključiti vseh podzavestnih, če ne že zavestnih vplivov matere na sedanje otrokovo doživljanje. Izrazita navezanost tožnice na sina se je po odhodu toženca iz družinske skupnost, skoraj patološko ojačala v tipičnem simbiotičnem odnosu obeh v skupnem boju proti možu in očetu, kot največjem krivcu za razpad družine, ker ju je enostavno zapustil. Patološka simbiotična zveza med materjo in otrokom ni normalna. Otrok tako sovraži svojega očeta, da izvedenec v svoji 43 letni praksi česa takega še ni zaznal, tako da izvedenca skrbi za otrokov nadaljnji razvoj. Otrok nima niti enega lepega spomina na očeta, čeprav se je otrok kasneje večkrat nehote zagovoril in je opisoval očeta tudi v pozitivni luči, vendar se je zopet kontrolirano vrnil, kot da bi pripovedoval po nekih navodilih. Pri negativnem izražanju o očetu je otrok uporabljal iste stavčne besedne in semantične izraze, ki jih uporablja vse od marca 2016, ko jih je oče zapustil. Te besede so se mu z leti povsem vsebinsko ponotranjile. Izvedenec je poudaril, da otrok stike z očetom nujno potrebuje. Če bo otrok negativno sliko o očetu še naprej strukturiral kot edino objektivno resnico, ima lahko kasneje težave v svojem dozorevanju, v odnosih do drugih oseb. Izvedenec je poudaril, da si ne predstavlja, kako bo otrok funkcioniral kot mož oziroma oče. Po njegovem mnenju so stvari zelo resne. Simbiotičen odnos mama-sin se kasneje lahko razvije v neko patologijo. Med materjo in otrokom mora priti do prekinitve psihične popkovnice. Otrok je ponotranjil ustvarjeno resnico o očetu, zato mu je težko zdaj dopovedati nekaj drugega, zato rabi intenziven psihoterapevtski postopek, kar pomeni enkrat do dvakrat na teden, da bi otrok lahko izpovedoval te svoje stiske ter travme, ki naj bi jih imel z očetom. Veliko vlogo ima mati, ki bi morala pri tem sodelovati, v resnici pa ne kaže nobene pripravljenosti za sodelovanje. Otrok materino (ne)pripravljenost za sodelovanje čuti z govorico njenega telesa, njenih oči in načina. Potrebno bi bilo izdelati terapevtski načrt, kjer bi bila oba starša vključena v obravnavo, s tem, da bi bil poudarek na otroku, da ne bi te travme vlekel naprej v puberteto in v adolescentno obdobje. Po mnenju izvedenca bi po približno treh mesecih intenzivne obravnave morala na otrokovi stani biti minimalna pripravljenost za stike z očetom, čez leto dni pa bi se morali ti stiki vzpostaviti kot običajna praksa.

13Končna ugotovitev izvedenca mag. R. T., da je mati mladoletnemu otroku sposobna zagotavljati normalne pogoje za njegov zdrav osebnostni razvoj, je po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z mnenjem istega izvedenca, da bo otrok ob nespremenjeni situaciji imel kasnejše težave v osebnostnem razvoju Mnenje je torej samo s seboj v nasprotju, zato je bilo potrebno že iz tega razloga odločitev prvega sodišča, da se otroka zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek. Ker je bila razveljavljena odločitev o dodelitev otroka materi, je bila posledično razveljavljena tudi odločitev o stikih, ki je že sama po sebi nedoločna in zato neizvršljiva⁴ in preživnini. Stališče pritožbenega sodišča, da okolje v katerem se mladoletni otrok nahaja sedaj, njegove osebnosti pred škodljivimi posegi ne varuje in da mu v trenutni situaciji pri materi niso zagotovljeni normalni pogoji za njegov zdrav osebnostni razvoj, utrjuje tudi mnenje sodnega izvedenca za psihologijo dr. K. R., ki bo povzeto v nadaljevanju. Iz razlogov prvega sodišča tudi ne izhaja da je bila odločitev sprejeta ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera ter vseh možnosti ki jih pri odločitvi o dodelitvi ponuja pravo. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR lahko sodišče po uradni dolžnosti odloči, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi.

14Mnenje sodnega izvedenca za psihologijo dr. K. R., ki je bilo sicer izdelano za potrebe kazenskega postopka, nakazuje, da je bil otrok žrtev čustvene zlorabe matere, ter da lahko v primeru, če se razmere pri otroku ne bodo spremenile, pride do motenj v otrokovem razvoju predvsem iz vidika razvoja osebnostne strukture. Ocenjuje, da se otrokove pripovedi nekredibilne, saj otrok razlaga dogodke na način, ki kaže, da je bilo na njegovo mišljenje in doživljanje vplivano. Otrok ne more videti ene dobre lastnosti pri svojem očetu in navaja skrajno negativna stališča do njega. Poleg tega posamezne dogodke interpretira na način, ki je slabo osnovan na realnosti in kaže že na paranoidno doživljanje. Navajanje tako skrajnih stališč je redko in odraža slabo kritičnost in zmožnost okretnosti mišljenja ter dopuščanja alternativnih interpretacij. Izvedenec meni, da otrok ne laže, ampak je v svoja navajanja prepričan, kljub temu, da so ta najverjetneje izkrivljena. Slednje utemeljuje predvsem s pojavi, ki so značilni za proces odtujevanja. Deček navaja dogodke, pri katerih ni bil prisoten in opisuje spomine, ki niso njemu lastni; povzema stališče in mišljenja druge osebe, v tem primeru svoje matere; svoje doživljanje navaja v dvojini z materjo, kar kaže na simbiotičen odnos z materjo, pri čemer je od nje odvisen in ne loči lastnih doživljanj od njenih. V tem pogledu je visoko sugestibilen in je prevzel mišljenje ter čutenje druge osebe; deček jasno izraža sovraštvo do očeta, ki dosega skrajne vrednosti. Ne zmore ga doživljati kot večplastno osebo in v njem vidi izključno negativne lastnosti. Njegovo doživljanje očeta je diametralno nasprotno doživljanju matere, ki jo idealizira. Obe skrajnosti kažeta na izkrivljeno podobo, ki jo ima deček o svojih starših; deček ne izkazuje ne le negativnih argumentov do očeta, ampak tudi do družine po očetovi strani. Opisuje jih s skrajno negativnimi lastnostmi, pri čemer je razvidno, da te slabo temeljijo na njegovih lastnih doživetjih; svoj odpor do očeta in njegove družine, mestoma tudi slabše argumentira in navaja trivialne lastnosti. Poleg tega je deček informiran le o tem, kako je očetova družina slaba, medtem ko je materina dobra; prisotne so paranoidne interpretacije, kako je oče povezan s pomembnimi osebami in da se proti njima z materjo kroji zarota. Tudi dogodek z očetovim darilom, ki je v svoji osnovi benigen, deček interpretira kot dogodek, da ga je oče želel ubiti preko nenavadne metode (igrače z rezilom, ki je daljinsko vodena preko računalnika); deček svoja negativna stališča navaja spontano, brez veliko spodbude in deluje že v naprej pripravljen, kaj bo povedal slabega o očetu in kaj dobrega o materi; prisotna je nepristna čustvena spremljava ob navajanju travmatskih dogodkov, katerih naj bi bil žrtev. Njegovo pripovedovanje je spontano, dramatično, tudi teatralno, a vsebina pripovedi ni skladna s čustveno spremljavo; deček uporablja izraze, ki presegajo njegovo starost. Uporablja besedne zveze, ki jih ne razume dobro in ki jih je najverjetneje prevzel od odrasle osebe. Izpostavljen je informacijam o sodnih procesih, kar presega razumevanje za njegovo razvojno obdobje. Izvedenec meni, da če bo dana situacija, v kateri se nahaja deček, nespremenjena, lahko pride do motenj v njegovem razvodju, predvsem z vidika razvoja osebnostne strukture.

15Da je imel oče relativno dober odnos z otrokom, po mnenju pritožbenega sodišča kaže tudi neprerekano dejstvo, da je v oktobru 2015 tožnica zaradi užaljenosti, ker ji je sin rekel naj izgine, za mesec dni odšla od doma in je v tem obdobju izključno toženec skrbel za otroka. Šele po odselitvi toženca iz skupnega prebivališča pa so se začele s strani tožnice ovadbe, opozarjanje na fizično in psihično nasilje in s strani otroka izražen negativni odnos do očeta.

16Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je glede na dosedanji potek postopka in odnos tožnice utopično pričakovanje prvega sodišča, da bo mati, brez zunanje vzpodbude (prisile), ob ustrezni strokovni pomoči, pomagala otroku izničiti obstoječo patologijo. Glede na veliko verjetnost, da je odpor otroka do očeta umetno vzbujen s strani matere ter da mati kategorično zavrača vsakršne stike otroka z očetom, tudi ni realno pričakovanje prvega sodišča, da bo otrok brez intenzivne psihoterapevtske obravnave in korenite spremembe odnosa matere do očeta, sam izrazil željo po stikih z očetom. Res je volja otroka, da živi pri materi, vendar pa sodišče takšne volje ne more upoštevati, saj je bila z veliko verjetnostjo izražena pod vplivom matere.

17Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v ponovljenem postopku smiselno, ob aktivnem sodelovanju in angažiranju CSD, z izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti določiti, da se mora otrok z obema staršema udeležiti intenzivne (2-krat tedensko) psihološke obravnave (izvedenec je svetoval Center ...). Če po treh mesecih intenzivne obravnave, otrok zaradi prikritega nesodelovanja matere, svojega odnosa do očeta ne bo spremenil (po mnenju izvedenca naj bi bil otrok načeloma v treh mesecih intenzivne obravnave pripravljen na stik z očetom), oziroma že prej, če bo psihoterapevt zaznal, da mati dejansko ne naredi tistega prvega koraka, ki bi pomenil možnost začetka "zdravljenja otroka", oziroma če mati ne bo prevzela odgovornosti za svoje ravnanje in korenito spremenila svojega odnosa, potem je kakršnokoli nadaljevanje terapije glede na mnenje izvedenca neučinkovito, kar bo seveda sodišču prve stopnje pokazatelj, da bo v nadaljevanju s pomočjo poglobljenega izvedeniškega mnenja potrebno odgovoriti na vprašanje, kakšna škoda bo nastala otroku v kasnejšem obdobju, če se otroka dodeli materi, ki kvarno vpliva na njegov osebnosti razvoj oziroma mu ne nudi normalnega okolja za razvoj osebnosti, v primerjavi s škodo, ki bi otroku nastala če bi ga (začasno) dodelili v rejniško družino oziroma stanovanjsko skupino ali v krizni center, kjer bo otrok deležen intenzivne psihoterapevtske obravnave. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 706/2009 z dne 3. 12. 2009 navedlo, da pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (tako imenovana kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (tako imenovana dolgoročna korist). Ker sedanje razmere predstavljajo resno tveganje za normalen duševni in čustveni razvoj otroka, je potrebno ukrepati hitro in intenzivno, saj se z vsakim dnem zmanjšuje možnost, da se otrok razvije v zdravo osebnost. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče vpogleda tudi v spis Kpr .../2017, ki se vodi pri Okrožnem sodišču, kot je to predlagal pritožnik.

18Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v 2. do 7. točki izreka izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19Odločitev za razveljavitev je terjalo načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pretežen del dokaznega postopka že izvedlo ter ga bo v ponovljenem sojenju le dopolnilo.

¹ Sicer pa iz odgovora na tožbo izhaja zmotna navedba tudi samega pritožnika, da naj bi pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo dne 28. ... 1995,
² v nadaljevanju ZZZDR
³ Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba 2006, stran 503.
⁴ Stiki morajo biti namreč natančno opredeljeni in ne morejo biti odvisni od volje in želje 12-letnega otroka, zlasti ne volje otroka, ki je bila izražena pod vplivom močnih pritiskov oz. manipulacije enega od staršev.