UPRS Sodba I U 1015/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničini vlogi na javnem razpisu delno ugodi in se ji odobrijo sredstva v višini 177.855,54 evrov, del sredstev v višini 88.057,20 evrov pa se zavrne (1. točka izreka). Odločila je tudi o načinu in pogojih črpanja odobrenih sredstev, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve in da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2V obrazložitvi se v zvezi z zavrnjenim delom vloge med drugim sklicuje na 6. točko 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba o izvajanju ukrepa), 33. točko 4.1. poglavja Javnega razpisa za podukrep 4.2 »Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov« za leto 2016 (v nadaljevanju Javni razpis) ter 2. in 4. člen ter Prilogo 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba o posegih). Navaja, da je za postavitev industrijske čistilne naprave, ki je del naložbe Povečanje okoljske učinkovitosti podjetja, tožnica 19. 12. 2016 predložila sklep Agencije RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) z dne 15. 12. 2016, da za ta poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Ker je tožnica navedeni sklep pridobila po datumu za oddajo vlog na javni razpis, toženka meni, da predpisani pogoj za ta del naložbe ni izpolnjen, in se zato s tem povezani stroški ne priznajo. V nadaljevanju pojasnjuje vpliv navedenih neodobrenih stroškov na končni izračun odobrenih nepovratnih sredstev.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bila njena vloga popolna že ob vložitvi, saj v tem primeru ne gre za poseg v okolje. Trdi, da predlagana investicija ne spada ne pod oznako C.I.3 Priloge 1, saj se v njeni mlekarni ne obdela ali predela več kot 200 ton sprejetega mleka na dan, niti pod oznako E Priloge 1, saj ne gre za okoljsko infrastrukturo, pri čemer meni, da gre na podlagi 148. in 149. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) za takšno infrastrukturo le v primeru gospodarskih javnih služb lokalnega ali državnega pomena. Nadalje trdi, da glede na zmogljivosti čistilne naprave nista izpolnjena niti kriterija po oznakah E.I.10.1 in E.I.12. Če toženka meni, da so zmogljivosti naprave drugačne, je zmotno ugotovila dejansko stanje, v nasprotnem primeru pa je materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker se tega iz odločbe ne da razbrati, meni, da je podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti.

5Uveljavlja tudi, da je zmotno naziranje toženke, po katerem bi morala njena vloga že ob vložitvi vsebovati okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Sklicuje se na tretji odstavek 52. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 37. člen Uredbe o izvajanju ukrepa ter navaja, da navedenega soglasja oziroma sklepa ni med taksativno naštetimi prilogami vloge, brez katerih se vloga zavrže brez pozivanja na dopolnitev. Meni, da je zato toženka ravnala pravilno, ko jo je pozivala k dopolnitvi vloge, in da je vlogo pravočasno dopolnila, pri čemer se sklicuje še na peti odstavek 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugačno pravno naziranje toženke naj bi bilo bistvena kršitev določb postopka.

6Nadalje trdi, da je navedeno napačno naziranje, zaradi katerega ji niso bili priznani stroški povezani s čistilno napravo, razlog za to, da je toženka njeno investicijo podprla le 35 odstotno, čeprav bi jo morala 40 odstotno, v zvezi s tem pa izpodbijani odločbi očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj odloči v ti. sporu polne jurisdikcije, saj na bi bili glede na naravo ter pravno in dejansko stanje zadeve izpolnjeni pogoji po 7. in 65. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, ponavlja nekatere razloge iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, zlasti pa vztraja, da je moral imeti vlagatelj izdano okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, že ob oddaji vloge na javni razpis. Dodaja še, da je prvostopenjski organ sicer ravnal napačno, ko je tožnico po oddaji vloge napotil na pridobitev okoljevarstvenega soglasja ali sklepa, da postopek vplivov na okolje ni potreben, saj bi tožnica morala enega od navedenih aktov imeti že ob vložitvi vloge, zaradi česar bi jo lahko pozval le k predložitvi že izdanega akta.

8Tožba ni utemeljena.

9Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba v delu, v katerem tožnica ni uspela z vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016, ki so bila razpisana z navedenim javnim razpisom. Njen neuspeh v spornem delu je posledica presoje, da je bila njena vloga v delu, ki se nanaša na gradnjo industrijske čistilne naprave nepopolna, ker ni priložila okoljevarstvenega soglasja oziroma sklepa, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.

10Med strankama upravnega spora je v bistvu sporno, ali je bila tožničina vloga na javni razpis v navedenem delu res nepopolna, in če to drži, ali je tožnica to nepopolnost pravilno odpravila.

11Po določbah 6. točke 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe, veljavne v času razpisa,¹ in 33. točke 4.1. poglavja Javnega razpisa, je upravičenec za podporo iz podukrepa „podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov“ ob oddaji vloge na javni razpis v primeru, če je bila naložba poseg v okolje v skladu s predpisom, ki ureja posege v okolje, dolžan vlogi na javni razpis priložiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben.

12Obveznost predložitve enega od navedenih upravni aktov je torej potrebna, če gre za poseg v okolje, kot ga definira predpis, ki ureja posege v okolje. Tak predpis je ZVO-1, ki v 2. točki 3. člena določa, da je poseg v okolje vsako človekovo ravnanje ali opustitev ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju, počutju in kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov. Poseg v okolje se nanaša zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanje delov okolja, gradnjo in uporabo objektov, proizvodne in druge dejavnosti ter dajanje izdelkov na trg in njihovo potrošnjo. Po določbi 51. člena ZVO je pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, treba izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje ministrstva. Kateri so tisti posegi v okolje, pri katerih je presoja vplivov na okolje obvezna in pri katerih se v predhodnem postopku ugotavlja, ali je presoja vplivov na okolje obvezna tudi zanje (in ki se konča z izdajo sklepa o tem, da je presoja vplivov potrebna ali da ni potrebna), je podrobneje določeno v 51. in 51. a členu ZVO-1 ter (kot opozarja toženka) v 2. in 3. členu Uredbe o posegih v okolje.

13Da gre v obravnavanem primeru za poseg v okolje v smislu navedenih določb ZVO-1 in Uredbe o posegih v okolje, in sicer konkretno za poseg v okolje iz tretjega odstavka 51. člena ZVO-1 oziroma 3. člena Uredbe o posegih, za katerega je treba izvesti predhodni postopek, pa v tem primeru izhaja že iz sklepa ARSO z dne 15. 12. 2016, ki ga je naknadno predložila tožnica in za katerega ne zatrjuje, da bi bil nezakonit. To je namreč razvidno že iz njegovega izreka, zlasti pa iz obrazložitve, iz katere izhaja, da gre za poseg, za katerega je v skladu s točko E.I.13 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje treba izvesti predhodni postopek (2. stran obrazložitve), in da je bilo nato v izvedenem predhodnem postopku ugotovljeno, da nameravani poseg ne bo imel pomembnih vplivov na okolje, zaradi česar ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Glede na navedeno tožnica neutemeljeno zatrjuje, da nameravanega posega ni mogoče uvrstiti v točke C.I.3, E.I.10.1 in E.I.12 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, saj to glede na povedano za odločitev ni pomembno.

14Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da ob uporabi določb 148. in 149. člena ZVO-1 nameravanega posega sploh ni mogoče uvrstiti med posege v poglavje E - Okoljska infrastruktura iz Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje. Navedeni določbi ZVO-1 namreč ne določata, kdaj se določena infrastruktura šteje za okoljsko, temveč katere so obvezne državne in občinske gospodarske javne službe varstva okolja, ki sta jih država oziroma občina na tem področju dolžni zagotavljati, in zato ne dajeta odgovora na vprašanje, katera okoljska infrastruktura se uvršča v poglavje E - Okoljska infrastruktura iz Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje.

15Ker gre torej po povedanem v obravnavanem primeru za poseg v okolje v smislu 6. točke 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe, veljavne v času razpisa, in 33. točke 4. 1. poglavja javnega razpisa, je bila tožnica dolžna vlogi na javni razpis priložiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben.

16V obravnavani zadevi ni sporno, da se je rok za oddajo vloge na razpis iztekel 1. 6. 2016 in da tožnica svoji pravočasni vlogi nobenega od navedenih dokumentov ni priložila, temveč da je šele po pozivu organa predložila navedeni sklep ARSO z dne 15. 12. 2016, da ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja.

17Ker je bila tožnici v danem primeru omogočeno, da po izteku razpisnega roka (zaprtju razpisa) dopolni svojo vlogo, se neutemeljeno sklicuje na določbe ob razpisu veljavnega tretjega odstavka 52. člena ZVO-1 in s tem povezanega 37. člena Uredbe o izvajanju ukrepov, ki določa priloge, brez katerih se vloga zavrže brez pozivanja na dopolnitev. Odločitev upravnega organa namreč ne izhaja iz presoje, da tožnica svoje vloge ne bi smela dopolnjevati, temveč iz presoje, da svoje vloge ni pravilno dopolnila.

18Sodišče sodi, da toženka svojo odločitev pravilno opira na 6. točko 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa in 33. točko 4.1. poglavja Javnega razpisa. Določbe 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa in 4.1. poglavja Javnega razpisa namreč predpisujejo, katere splošne pogoje mora upravičenec za podporo izpolnjevati že ob oddaji vloge na javni razpis. Kot tak pogoj je v navedenih določbah predpisano okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Ker je bila tožnica navedeno dokazilo o izpolnjevanju splošnih pogojev glede na izrecne določbe 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa in 4.1. poglavja Javnega razpisa dolžna priložiti vlogi, to pomeni, da ga je morala takrat tudi že imeti. Gre namreč za enega od vsebinskih vstopnih pogojev na razpis, ki ga mora vlagatelj izkazovati že ob oddaji vloge. S predložitvijo sklepa, ki je bil izdan šele po oddaji vloge na javni razpis in tudi po njegovem zaprtju, zato ni izpolnila splošnih pogojev iz 6. točke 34. člena Uredbe o izvajanju ukrepa in 33. točke 4.1. poglavja Javnega razpisa. V posledici tega se zato neutemeljeno sklicuje na peti odstavek 68. člena ZUP, saj ta pride v poštev le, če je stranki uspelo pomanjkljivost odpraviti. Tega pa tožnica s predložitvijo sklepa, ki je bil izdan po zaprtju razpisa, ni storila.

19Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Ur. l. RS, št. 104/2015 in 32/2016.