VSL Sklep V Kp 7165/2014

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predloge zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. za izločitev odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 27540/2012 z dne 29. 5. 2012, s katerimi so bile odrejene hišne preiskave na naslovih obtoženih A. A. in C. C., poslovnih prostorov družb D. in E. ter Stanovanjskega sklada RS, nadalje odredb III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012 in 19. 7. 2012, kot tudi izločitev vseh na podlagi navedenih odredb pridobljenih dokazov (taksativno naštetih v predlogu za izločitev dokazov na list. št. 661-666 spisa), zavrnilo kot neutemeljene.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, kršitev 22., 25., 29. in od 34. do 38. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS) ter 6. člena Evropske Konvencije za človekove pravice (EKČP). Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov z dne 12. 1. 2018 v celoti ugodi ter dokaze izloči iz spisa; podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu razlogov sklepa v okviru pritožbenih navedb in pregledu podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je preiskovalna sodnica (v predkazenskem postopku), na obrazložen predlog državne tožilke, z odredbo III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012, izdano na podlagi 156. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bankam X. d.d., Y., W. d.d. ter Z. d.d. odredila sporočitev zaupnih bančnih podatkov za transakcijske račune A. A., C. C. in družbe F. d.o.o. Državna tožilka je v predlogu določno predstavila dokaze in povzela vsebino dokaznega gradiva, ki je po njeni oceni potrjevalo razloge za sum, da naj bi osumljena A. A. in C. C. ter družba F. d.o.o. sodelovali v finančnih transakcijah povezanih s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ). Iz obrazložitve odredbe III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012 je razvidno, da je preiskovalna sodnica uvodoma navedla, da „iz obrazloženega predloga Okrožnega državnega tožilca iz Ljubljane izhaja, da so izkazani razlogi za sum, da sta A. A. in C. C. storila kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ“, nato je povzela opis dejanja oziroma očitke osumljencema iz predloga državne tožilke in v predzadnjem odstavku zaključila "da je glede na podatke, ki jih je državni tožilec posredoval s predlogom moč utemeljeno sklepati, da sta osumljena A. A. in družba F. d.o.o. udeležena pri poslih in finančnih transakcijah". V nadaljnji obrazložitvi odredbe pa je utemeljila potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov.

5Sodišče prve stopnje je v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je v obrazložitvi odredbe III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012 natančno opisano kaznivo dejanje, ki se očita tedaj osumljenima A. A. oziroma C. C., da je navedena tudi podlaga za sklepanje glede obstoja zahtevanega dokaznega standarda za odreditev prikritega ukrepa, v nadaljevanju pa je le še povzelo oceno preiskovalne sodnice o potrebnosti odreditve prikritega ukrepa po prvem odstavku 156. člena ZKP.

6Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja odločbo Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, v kateri je Ustavno sodišče, sklicujoč se na sprejeta stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede obrazložitve sodnih odredb, s katerimi se posega v človekove pravice, v sodbi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, spremenilo svoje stališče iz odločbe Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008. V odločbi Up-1006/13 je Ustavno sodišče sicer sprejelo stališča v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo, ker pa se tudi s prikritim preiskovalnim ukrepom pridobitve zaupnih bančnih podatkov posega v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS), se sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami, da je potrebno ta stališča upoštevati tudi pri odredbah izdanih na podlagi določb 156. člena ZKP. Upoštevaje navedeno in ob smiselni razlagi 20. točke odločbe Up-1006/13 pritožbeno sodišče izpostavlja, da mora sodnik tudi v obrazložitvi odredbe izdane po določbah 156. člena ZKP pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja (oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca), kot tudi potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov, torej da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev tega prikritega ukrepa obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za njegovo odreditev in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Sodnik mora torej kritično in poglobljeno presoditi, ali k predlogu za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa predloženo dokazno gradivo upravičuje poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe ter zgolj posplošeno sklicevanje na predlog tožilstva zahteve po obrazloženosti odredbe ne izpolnjuje. Sicer pa je bilo stališče, da morata tako predlog državnega tožilca kot odredba preiskovalnega sodnika vsebovati obrazložitev vseh vsebinskih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po 156. členu ZKP (torej tudi dokaznega standarda razlogov za sum) v kazenskoprocesni teoriji¹ zavzeto še pred citiranima odločbama ESČP in Ustavnega sodišča.

7Kot že navedeno, preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012 za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 156. členu ZKP ni določno navedla dokazne podlage, ki po njeni presoji izkazuje obstoj razlogov za sum, temveč se je, kot pravilno izpostavlja pritožnik, le posplošeno sklicevala na predlog državne tožilke in predloženo gradivo ter povzela v predlogu navedene očitke osumljenima A. A. in C. C. oziroma družbi F. d.o.o. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da opis dejanja zahtevane obrazložitve dokaznega standarda razlogov za sum ne more nadomestiti, posledično pa so tudi utemeljeni pritožbeni očitki, da zaključki izpodbijanega sklepa o ustreznosti obrazložitve odredbe (točka 9 razlogov) niso prepričljivi oziroma se sodišče prve stopnje do navedb zagovornikov (v predlogih za izločitev dokazov), da odredba preiskovalne sodnice z dne 28. 3. 2012 glede obstoja razlogov za sum ni ustrezno obrazložena, niti ni izrecno opredelilo.

8Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika obtoženega A. A. ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, ob upoštevanju stališč ESČP in Ustavnega sodišča, ponovno proučiti ustreznost obrazložitve odredbe preiskovalne sodnice III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012 za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 156. člena ZKP; v kolikor bo ugotovilo, da je obrazložitev razlogov za sum pomanjkljiva, bo moralo tudi presoditi, kako so zaupni bančni podatki, pridobljeni na podlagi odredbe III Kpd 14856/2012 z dne 28. 3. 2012, vplivali na presojo obstoja utemeljenih razlogov za sum pri izdaji odredb za hišne preiskave IV Kpd 27540/2012 z dne 29. 5. 2012 in na ponovno odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 156. člena ZKP z odredbo III Kpd 14856/2012 z dne 19. 7. 2012 ter posledično oceniti tudi zakonitost na podlagi teh odredb pridobljenih dokazov.

¹ Šugman Stubbs K.,: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 161-162