VSL Sodba II Kp 25768/2012

I. Pritožbi zagovornika obtožene A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženki izrečena kazen zniža na

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

v ostalem pa se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1 in ji izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora. Oškodovano družbo B., d.d. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obtoženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodna taksa pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženkin zagovornik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, glede na vsebino pritožbe pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji in obtoženki izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo zapora v zakonskem minimumu za očitano kaznivo dejanje in preizkusno dobo dveh let.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožbeno zatrjevanje zagovornika, da izvedeni dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da je storilka kaznivega dejanja obtoženka, temveč obstoji vsaj dvom v pravilnost dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih odločilnih dejstev sprejelo prepričljive dokazne zaključke, da je obtoženka storila v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje poneverbe, ki jih je v izpodbijani sodbi tudi obsežno in argumentirano obrazložilo.

5Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodbe, da je le obtoženka, ki je bila pretežno zadolžena za delo na blagajni in za izdelavo blagajniških zaključkov ter je po dolgoletnem opravljanju tovrstnih del dobro poznala pravila poslovanja, lahko bila tista, ki je v prvem obdobju daljši čas manipulirala z blagajniškimi prejemki, v drugem obdobju pa prirejala stanje na kontu 100600 tako, da je zavedla višji odvod gotovine, kot pa je bil znesek, ki je prispel na banko. Pritožnik pravilno navaja, da je izvedenec finančne stroke v svojem mnenju dopustil možnost, da bi lahko bil storilec obravnavanega dejanja tudi nekdo, ki je imel dostop do obtoženkinega računalnika oziroma, da je bilo lahko storilcev več. Vendar pa takšno zgolj hipotetično mnenje izvedenca pravilne dokazne presoje sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je utemeljeno in logično zaključilo, da je daljše časovno obdobje izvrševanja in način storitve kaznivega dejanja ter veliko število posameznih dejanj, zahtevalo zelo dober pregled nad preteklimi ravnanji, zato kaznivega dejanja ni mogla storiti oseba, ki bi bila za blagajno navzoča le občasno. Glede na navedeno in podatke iz evidence prisotnosti obtoženke na delovnem mestu je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo izključilo možnost, da bi bil storilec obravnavanega kaznivega dejanja obtoženkin sodelavec C. C., ki jo je nadomeščal v času njene odsotnosti in za katerega je dopustilo možnost, da je izjemoma izdelal kakšen blagajniški zaključek. Ugotovilo je, da C. C. v času nekaterih spornih dogodkov ni bil v službi, medtem ko je bila obtoženka prisotna ob vseh spornih dogodkih, v času njene odsotnosti pa spornih dogodkov ni bilo. Prepričljivo in logično je tudi zaključilo, da pri tako velikem številu posameznih ravnanj (v začetni fazi najmanj 69) ni mogoče, da bi manipulacije ob zaključevanjih blagajne, v kolikor bi bil storilec nekdo drug, s strani obtoženke ostale neopažene, utemeljeno pa je upoštevalo tudi podatek, da se po njenem odhodu z delovnega mesta blagajničarke nepravilnosti niso več pojavljale. Navedenih dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe pritožnik izrecno ne izpodbija, temveč zgolj na posplošeni ravni ponuja lastno oceno izvedenih dokazov, ki pa pravilne presoje sodišča prve stopnje ne more omajati.

6Pritožnik netočno navaja, da je možnost, da je storilec dejanja lahko tudi druga oseba, zaslišana kot priča dopustila tudi takratna računovodkinja oškodovane družbe D. D., saj je, ravno nasprotno, v svoji izpovedbi, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno (točka 10 razlogov sodbe), tudi po večkratnih vprašanjih prepričljivo zavrnila možnost, da bi bil storilec dejanja kdo drug, oziroma je večkrat poudarila, da je glede na njene ugotovitve kaznivo dejanje lahko storila le obtoženka in takšno svoje prepričanje tudi argumentirano pojasnila.

7Pritožba ima sicer prav, da je priča E. E. izpovedal, da je bila uporaba takratnega računalniškega programa za blagajno preprosta in da bi se vsakdo lahko naučil izdajati blagajniške zaključke. Vendar pa, ob ostalih izvedenih dokazih, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma potrjujejo, da je kaznivo dejanje storila obtoženka, ta del njegove izpovedbe za presojo ni odločilen. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje kot (po zatrjevanju obtoženke) možnega storilca zanesljivo izključilo njenega sodelavca C. C., iz izpovedb ostalih zaposlenih v družbi B., d.d. pa izhaja, da blagajniških zaključkov v obravnavanem obdobju niti niso znali narediti. V nasprotju z izpovedbo E. E. je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo mogoče blagajniške zaključke izdelati tudi v računovodstvu družbe, saj je priča izrecno povedal, da v računovodstvu dostopa do programa blagajne niso imeli.

8Res je, kot navaja zagovornik, da so tudi drugi delavci v družbi poslovali z gotovino in znali napraviti blagajniški prejemek, vendar pa ta okoliščina obtoženke ne more razbremeniti. Izvršitev kaznivega dejanja namreč ni obsegala zgolj gotovinskega poslovanja in izdaje blagajniških prejemkov, temveč je bila, kot izhaja iz razlogov sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija, ključno povezana najprej z izdelavo podvojenih blagajniških prejemkov, v nadaljevanju pa z vzpostavitvijo terjatvenega stanja na prehodnem računu 100600 ter z izdelavo blagajniških zaključkov, takšnih znanj pa glede na izvedeni dokazni postopek sodelavci obtoženke niso imeli. Posledično pa so tudi brezpredmetne pritožbene navedbe, da obtoženka ob zaključku blagajne ni mogla opaziti nepravilnosti in nanje opozoriti nadrejenih. Glede na nedvomno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kaznivo dejanje storila (le) obtoženka, je gotovo tudi, da si je prav ona prilastila manjkajoča sredstva oškodovane družbe v višini 64.980,00 EUR, čeprav v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno ali in kje jih je porabila. Pritožbeno navajanje, da bi se to zagotovo poznalo v njeni potrošnji, predstavlja zgolj ugibanje obrambe, ki dokaznega zaključka o protipravno pridobljeni premoženjski koristi obtoženke ne more izpodbiti.

9Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje, ker je zavrnilo dokazne predloge zagovornika, prekršilo pravice obrambe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po ustaljeni sodni praksi namreč sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹

10V zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca računalniške stroke pritožnik zatrjuje, da bi se lahko s pregledom računovodskega programa pridobili podatki o drugih osebah, njihovih medsebojnih povezavah, uporabniških imenih in geslih ter točnem času urejanja oziroma spreminjanja sporne dokumentacije. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bila izvedba predlaganega dokaza, glede na jasnost zadeve povsem nepotrebna, saj je, kot je pravilno pojasnilo v razlogih sodbe, vsebino obtoženkinih ravnanj ugotovilo na podlagi izvedbe drugih dokazov, pri čemer ni izključilo možnosti, da so tudi drugi zaposleni imeli dostop do računalnika, ki ga je uporabljala obtoženka in so kdaj delovali pod njenim geslom. Navsezadnje pa je svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo priče E. E., da v času obravnavanega dejanja popravki dokumentov v programu niso bili sledljivi, saj se je zapisal samo zadnji popravek, da takratna verzija programa več ne obstaja in da ne verjame, da bi sodni izvedenec lahko pridobil kronologijo, ki bi bila lahko kakorkoli uporabna za sodišče. Glede na vse navedeno je pritožbeno zatrjevanje zagovornika, da priča še vedno poslovno sodeluje z oškodovano družbo, zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo zanesti le na njegov dvom v možnost, da bi izvedenec iz dostopnih baz pridobil predlagane podatke, neutemeljeno.

11Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke. Pritožba sicer poudarja, da bi izvedenec lahko ovrgel zaključke prvostopenjskega sodišča o slabo urejeni in nečitljivi dokumentaciji, s katero naj bi obtoženka prikrivala svoja protipravna ravnanja, čemur pa sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je blagajniške zaključke za družbo B., d.d. praviloma izdelovala in dnevno pripravljala blagajniški dnevnik za oddajo v računovodstvo obtoženka, zgolj izjemoma jo je v času njene odsotnosti z dela pri tem opravilu nadomeščal sodelavec C. C., vendar pa takrat nepravilnosti ni bilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe utemeljeno izpostavilo izpovedbe prič D. D., F. F. in G. G., da so na spornih listinah našli (le) obtoženkine podpise, katerih verodostojnost pritožnik ne more omajati s posplošenim zatrjevanjem, da so tesno povezani z oškodovano družbo in posledično zainteresirani za obsodbo obtoženke. Dokazni zaključek izpodbijane sodbe, da je obtoženka svoja ravnanja zakrivala oziroma onemogočala poznejše odkrivanje nepravilnosti na način, da je bila dokumentacija v določenih delih slabo urejena in nekatere listine izpisane nečitljivo, niti ni odločilen za presojo njene krivde, sicer pa ga je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke, da nečitljivo pisanje na dokumentih predstavlja z vidika standardov računovodenja hudo napako ter da so nekateri datumi in številke pomešani. Teh ugotovitev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča dokaz z izvedencem grafološke stroke, da podpisi na zgolj posameznih blagajniških prejemkih oziroma plačilnih nalogih niso obtoženkini, ne bi mogel izpodbiti.

12Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da izvedba dokaza s pregledom videoposnetkov delovnega mesta obtoženke, glede na podatek družbe B., d.d., da delovno mesto blagajnika v obravnavanem časovnem obdobju ni bilo nadzorovano s kamerami, ni mogoč. Čeprav so določene priče sicer dopustile možnost obstoja video nadzora, sodišče druge stopnje sprejema razloge sodbe, da si tudi v tem primeru oseba, ki je pooblaščena za poslovanje z gotovino in se zaveda protipravnosti svojega ravnanja ter dejstva, da je video nadzorovana, gotovino lahko prilasti tako, da to na posnetkih ne bo vidno, zaradi česar tudi ta dokazni predlog ni relevanten. Pritožba še navaja, da bi izvedba predlaganega dokaza pokazala, da so z gotovino v okviru svojih delovnih nalog poslovale tudi druge osebe in da so tudi drugi uporabljali računalniški program, kar pa so vse dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo za resnična in zato njihovo dodatno dokazovanje ni potrebno.

13Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenim stališčem zagovornika, da storilčevo jemanje in vračanje denarja kaže kvečjemu na uporabo denarja in ne na namen protipravne prilastitve. Obtoženkino stalno prisvajanje novih denarnih sredstev po vračilu prejšnjih, dejstvo, da od meseca novembra 2008 dalje primanjkljaja gotovine (zaradi nižjega prometa oškodovane družbe) ni več pokrivala s prilivi gotovine, temveč z vzpostavitvijo terjatvenega stanja na prehodnem računu 100600 in končen izostanek vračila zneska 64.980,00 EUR, vsekakor potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je bil njen namen prilastiti si sredstva oškodovane družbe, ki jih navsezadnje, kljub pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2498/2013, še vedno ni vrnila.

14Zagovornik se neutemeljeno zavzema za izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, način in daljše časovno obdobje obtoženkinega ravnanja, njeno očitno koristoljubnost ter okoliščino, da protipravno pridobljene premoženjske koristi vse do danes še ni vrnila. Res je, kot navaja pritožnik, da znesek 64.980,00 EUR bistveno ne presega zakonsko določenega praga velike premoženjske koristi po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1, vendar pa pri tem povsem prezre, da je obtoženka s svojim premišljenim in vztrajnim ravnanjem prenehala šele zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno zatrjevanje, da si je glede na časovno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja obtoženka pravzaprav prilastila majhen znesek po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži kritične presoje. Vse navedene okoliščine pa kljub časovni odmaknjenosti dejanja in nekaznovanosti obtoženke, ki ju sodišče prve stopnje ni prezrlo, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne utemeljujejo izreka pogojne obsodbe. Pritožbeno zavzemanje za določitev posebnega pogoja vračila sredstev oškodovani družbi z obrazložitvijo, da je cilj moderne kazenskopravne represije usmerjen v prisilo k vračilu protipravno pridobljenih sredstev pod grožnjo prostostne kazni, pa je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, da obtoženka nima nikakršnih sredstev za povrnitev zneska protipravno pridobljene premoženjske koristi.

15Sodišče prve stopnje pri izreku zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, saj je kazen odmerilo v mejah, ki jih predpisuje četrti odstavek 209. člena KZ-1. Glede okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, pa ima pritožba prav, da je kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo dejstvo, da je obtoženka do svojega dejanja pokazala nekritičen odnos, da je krivdo valila na druge in da to kaže na njene negativne osebnostne lastnosti, saj vse navedene okoliščine še vedno sodijo v okvir instituta privilegija zoper samoobtožbo in pravice do obrambe ter ji torej ne morejo biti v škodo. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni natančno raziskalo obtoženkinega premoženjskega stanja in zato ni razčistilo vprašanja, ali je imela sredstva za povrnitev škode sploh na voljo. Kljub temu pa dejstva, da obtoženka nastale škode v osmih letih ni povrnila niti v minimalnem znesku, pri odmeri kazni ni mogoče enostavno prezreti, je pa pritožbeno sodišče to okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot tehtno obteževalno okoliščino, upoštevalo v nekoliko manjši meri.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženkinega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženki izrečeno kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člen ZKP), v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 1805/2010 z dne 5. 5. 2011 in I Ips 88346/2010-106 z dne 19. 2. 2015 ter druge.