VSRS Sodba II Ips 114/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 150,26 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dosedanji potek postopka

1Toženec je oče mladoletnih tožnic. V obravnavani zadevi gre za ureditev družinskopravnih razmerij, ki se tičejo dodelitve obeh mladoletnih tožnic, A. (rojena 23. 9. 2007) in B. (rojen 4. 9. 2010) v varstvo in vzgojo enemu od staršev, glede določitve preživnine ter glede ureditve stikov. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja korekcijo ureditve po sklepu nepravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Novem mestu N 93/2010 z dne 18. 1. 2011. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje glede primarnega in podrednega zahtevka je, da se oba otroka dodelita materi. Toženec pa je kot nerezidenčni starš dolžan za vsakega otroka plačevati 300,00 EUR mesečne preživninske obveznosti. Sodišče je tudi izračunalo in tožencu naložilo plačilo zapadle in neplačane preživnine za obdobje med 4. 7. 2016 in 28. 2. 2017. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo. Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še o stikih med tožencem in obema otrokoma. Določilo je dnevne stike med tednom, stike med vikendom ter stike v času poletnih počitnic in sicer tako, da otroka preživita z očetom zadnji teden junija in prvi ali drugi teden avgusta v času njegovega kolektivnega dopusta. V času ostalih počitnic otroka preživita pri vsakem od staršev polovico teh počitnic po vsakokratnem dogovoru. Praznike preživljata otroke izmenično enkrat pri enem in drugič pri drugem od staršev.

2Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Bistvo delne ugoditve je v tem, da je v izreku navedeno to, da odločitev v tej pravdni zadevi nadomešča dotlejšnjo odločitev nepravdnega sodišča. Samo bistvo urejenih družinskopravnih razmerij pa ostaja takšno, kot je bilo že v sodbi sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 358/2017 z dne 22. 2. 2018 dopustilo toženčevo revizijo glede vprašanja, ali in v katerih primerih se pri določanju višine preživnine upošteva tudi strošek počitnic.

Bistvo navedb strank v revijskem postopku

4Toženec vlaga dopuščeno revizijo ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo preživnina določena v višini 165,00 EUR za vsakega otroka. Revident navaja, da je pritožbeno sodišče določilo režim stikov, ki je tak, da otroka v času počitnic polovico časa preživita s tožencem. Slednje pomeni, da bo toženec otrokoma zagotovil preživljanje počitnic, kar seveda pomeni, da bo tudi financiral v celoti preživetje teh počitnic. Trdi, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali takšnega režima stikov. Celoten strošek preživljanja počitnic je vedno na tistem staršu, pri katerem so otroci v času počitnic. Zato je napačno stališče v izpodbijani sodbi, da bi moral toženec kriti stroške počitnic za obdobje, ko otroka počitnice preživljata z njim. Odločitev pomeni favoriziranje tožnice in vodi do nepravičnega položaja, ko toženec plačuje v okviru preživninske obveznosti tudi tisti del počitnic, ki jih otroka preživita z materjo. Na navedena pravna stališča je toženec opozoril že v pripravljalnem spisu z dne 4. 1. 2017 in 27. 3. 2017. Odločitev je poleg tega v nasprotju s stališči sodne prakse. Pritožnik opozarja na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani; IV Cp 58/2013, IV Cp 2874/2013 ter IV Cp 1755/2012. Odločbe je priložil k reviziji.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev. Zavrženje utemeljuje s tezo, da je za vsakega otroka spornih le 30 EUR mesečne preživnine, kar v obdobju petih let znese 1.800,00 EUR ter ne dosega revizijskega praga. V vsebinskem delu pa opozarja, da so v času poletnih počitnic stiki določeni le v trajanju dvakrat po en teden nepretrgoma. Opozarja, da toženec od vključno poletja 2016 do danes počitnicam z otrokoma ni namenjal prav nobenih sredstev. Nikamor jih ni peljal. Od kar živijo na ločenih naslovih otroka s tožencem nista nikjer prespala, razen pri njem doma. Peljal ju je kvečjemu enkrat na bazen in dvakrat na Kolpo. Nikoli niso prespali v drugem kraju, nikoli v hotelu ali apartmaju. Doslej ju ni peljal na morje. Za vsako stvar, za katero ga otroka prosita, odgovori, da njuni materi plačuje preživnino in da naj jima to kupi ona. Tožeča stranka še opozarja na pravilo iz drugega odstavka 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), v skladu s katerim mora preživnina zajemati tudi stroške oddiha.

Presoja Vrhovnega sodišča

6Revizija je dovoljena.

7Revizija je bila dovoljena glede pravnega vprašanja, kar pa še ne opredeljuje tudi vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Vrednost spornega predmeta, ki je bil opredeljen v predlogu za dopustitev revizije in je na enak način opredeljen tudi v reviziji, pa predstavlja mesečno razliko med prisojeno preživnino v višini 300,00 EUR za vsakega otroka ter zneskom 165,00 EUR. Teza tožeče stranke o prenizki vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako ni točna, saj gre zgolj za špekulacijo o morebiti vrednosti predmeta s katero bi lahko revident uspel.

8Revizija ni utemeljena.

9Splošen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ki naj služi kot izhodišče razlogovanja Vrhovnega sodišča v tej sodbi, se glasi: Stroški počitnic se upoštevajo tedaj, kadar je to utemeljeno na podlagi dejstvene argumentacije pravdnih strank.

10Zaradi konkretizacije tega splošnega odgovora in njegove aplikacije na konkretno zadevo, velja na kratko povzeti nekatera bistvena metodološka izhodišča sodne prakse, ko razporeja preživninsko breme.

11Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta (129. člen ZZZDR). Večkrat je bilo tudi že poudarjeno, da gre za vrednotni in ne za matematistični pristop. Osrednji razlog, zaradi katerega določitev preživnine ne more biti matematično opravilo, je, da celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Sojenje pa vendarle ne sme biti arbitrarno. Prav zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno. Bolj čvrsto numerično oporo običajno nudita preživninski zmožnosti enega in drugega starša. A tudi v tem primeru se sodišče najprej sicer opre na podatke o dohodkih, nazadnje pa vendarle napravi vrednotno oceno o materialnih in pridobitnih zmožnostih.¹

12Kot je bilo rečeno, se sodišče na v številkah izražene potrebe vendarle opira. Opira se na tiste v številkah izražene potrebe, ki so predmet dejstvene argumentacije strank. Stranke torej s svojo dejstveno argumentacijo zasnujejo izhodišče dejanskega razčlenjevanja višine otrokovih potreb in zmožnosti staršev.²

13Iz sodbe sodišča prve stopnje je tako razvidno, da sta stranki, kot je to običajno, utemeljevali obseg potreb po postavkah, ki so primeroma navedene v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR.³ Med potrebami, ki naj jih zajame preživnina, je naveden tudi življenjski strošek za oddih. Stroški za oddih torej že na podlagi zakonske določbe napolnjujejo materialnopravni pojem potreb. Apriorno stališče, da stroškov počitnikovanja ni mogoče naprtiti (tudi) v breme preživninskega zavezanca, torej ne bi bilo pravilno. To pa ne pomeni, da je a priori napačna tudi rešitev v odločbah višjih sodišč, na katere opozarja revident. Gre za rešitev, v skladu s katero je treba v primerih, ko otrok počitnikuje tako z enim kot z drugim staršem, to dejstvo upoštevati in nerezidenčnega starša ne obremeniti dvojno - najprej za strošek lastnega počitniškega aranžmaja z otrokom (ki ga nosi po naravi stvari) ter nato hkrati še za sorazmeren strošek počitniškega aranžmaja bivšega zakonca z otrokom (ki bi ga nosil prek povečanega preživninskega bremena).

14Zastavlja se vprašanje ali opisano izhodišče sodniškega prava na eni ter izhodišče zakonskega prava (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR) na drugi strani lahko v pravu sobivata ali pa se nemara izključujeta?

15Odgovor Vrhovnega sodišča je, da obe izhodišči lahko in morata sobivati in sicer v razmerju izhodiščnega zakonskega dejanskega stanu ter izjemnega zakonskega dejanskega stanu⁴. Izhodišče sodniškega prava, za uporabo katerega se zavzema revident, predstavlja primer prekrite pravne praznine, ob katerem je treba - če so za to podani pogoji v konkretnem primeru - uporabiti argument teleološke redukcije. Bolj določno: zakonsko pravo terja, da se življenjske potrebe v zvezi z oddihom otroka prek plačevanja preživnine pravično razporedijo med oba starša. To pravilo pa ne more veljati, ko je konkretni dejanski stan v svojem teleološkem bistvu drugačen, ker so stroški otrokovega oddiha že tako ali tako razporejeni med oba starša, ker otroci v enaki meri počitnikujejo tako z enim kot z drugim staršem. V takšnem primeru gre za izjemen dejanski stan, za katerega je treba uporabiti izjemi prilagojeno pravilo - takšno, kot je tisto v odločbah višjih sodišč, na katere se sklicuje revident.

16Vendar – in to je za obravnavano zadevo bistveno - izjemen dejanski stan ni samoumeven. Če bi bil, potem sploh ne bi šlo za izjemo, tisti del drugega odstavka 129.a člena ZZZDR, ki govori o stroških za oddih, pa bi bil vsebinsko prazen. Če torej ne gre za samoumeven izjemen dejanski stan, potem mora veljati, da ga morata pravdni stranki posebej utemeljiti. Po presoji Vrhovnega sodišča tu tudi ne zadošča ugotovitev (odločitev), da se stiki med počitnicami in prazniki izvajajo v večjem obsegu kot sicer med letom.

17Da ne gre za samoumevno posledico obsežnejših stikov, nazorno pričajo že navedbe nasprotujočih si strank v revizijskem postopku. Tožeča stranka tako zatrjuje, da toženec tudi med počitnicami ne izvaja ničesar drugega kot golih stikov. Toženec pa po drugi stranki bolj kot ne namiguje, da tudi sam otroke vodi na aktivne (turistične) počitnice.

18Odločilnega pomena za rešitev konkretne zadeve torej je, ali so bila dejstvena utemeljevanja strank takšna, da bi bilo treba sporno preživninsko pravno vprašanje reševati v skladu s teleološko redukcijo drugega odstavka 129.a člena ZZZDR ali pa, nasprotno, z njegovo jezikovno razlago. Revizija je izredno pravno sredstvo, vloženo zoper sodbo pritožbenega sodišča. Predmet preizkusa je tako to, ali je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo pravilno ali ne. Zato je pomembno, kaj o dejstveni argumentaciji pove obrazložitev sodišča prve stopnje in kaj zoper takšno odločitev na podlagi takšne dejstvene argumentacije sodišču prve stopnje oporeka pritožba.

19Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi dejstvena argumentacija strank napeljevala k uporabi argumenta teleološke redukcije. Sodišče se je s projekcijo počitniških stroškov namreč ukvarjalo glede na to, kakšne počitnice so preživljali v obravnavani družinski skupnosti pred njenim razpadom (glej 17. točko sodbe sodišča prve stopnje) – torej pod predpostavko, da je oddih z otroci sedaj v naravi prevzela mati, oče pa naj k temu prispeva v okviru preživnine. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali bi moralo pritožbeno sodišče takšno obravnavo tega preživninskopravnega problema prepoznati kot pravno napačno?

20Odgovor Vrhovnega sodišča je, da samo po sebi zanesljivo ne, saj razlogi v 17. točki sodbe sodišča prve stopnje sami po sebi niso materialnopravno napačni. Napačni bi bili ti razlogi, če bi bili plod napačne ugotovitve dejanskega stanja ali zagrešene procesne kršitve. Tako eno kot drugo kršitev pa bi moral pritožnik konkretizirano uveljavljati v pritožbi. Pregled pritožbe pokaže, da tega ni storil. Ni se ukvarjal s samo metodo utemeljevanja stroškov za oddih. Nasprotno, njegova dejstvena argumentacija je sledila izhodiščem abstraktnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 129a. člena ZZZDR. V pritožbi je pojasnjeval, kako je družina preživljala počitnice. Le to ga je motilo, da naj posamezni stroški ne bi bili pravilno obračunani glede na način preživljanja počitnic v preteklosti. Le na koncu (glej 7. stran pritožbe) je zgolj navrgel, da „ne gre spregledati, da bosta otroka počitnice oziroma dopust preživela tudi s tožencem.“

21Ali bi slednja, povsem pavšalna navedba, terjala vsebinski odgovor pritožbenega sodišča? Bi, če bi ustrezala konkretiziranemu uveljavljanju kakšnega pritožbenega razloga. A ker je povsem pavšalno navržena, ne ustreza niti uveljavljanju procesne kršitve niti uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

22Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe toženca niso bile takšne, da bi pritožbenemu sodišču nalagale preizkus sodbe sodišča prve stopnje v luči argumenta teleološke redukcije besedila drugega odstavka 129. a člena ZZZDR.

23Sklepni odgovor Vrhovnega sodišča torej je, da dejstvena argumentacija toženca v tem pravdnem postopku ne daje podlage za takšno teleološko redukcijo besedila drugega odstavka 129. a člena ZZZDR, po katerem se stroški za oddih obeh otrok ne bi vštevali v materialnopravni pojem otrokovih potreb.

24Ob takšnem odgovoru na dopuščeno revizijsko vprašanje, je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijo zavrnilo.

25Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, sama krije stroške zanjo (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z istim pravilom pa mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo. Ti so odmerjeni po Odvetniški tarifi.

¹ Glej sodbo in sklep II Ips 264/2016.
² Sodišče pa strankam tu ne sme prepustiti povsem prostih rok. Pri drobljenju posameznih okoliščin življenja, iz katerih stranke črpajo svojo trditveno podlago, sodišče mora postaviti mejo. To je mejo, pri kateri bi nadaljnje razčlenjevanje življenjskega primera postalo samo sebi namen ter k sami oceni o obsegu potreb več ne bi prispevalo ničesar kakovostnega, nasprotno, pa bi ogrozilo normalno hiter tek sodnega postopka ter s tem kršilo zahtevo iz 23. člena Ustave.
³ Ta se glasi: „Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.“
⁴ O argumentu teleološke redukcije, prekritih prazninah in izjemnem dejanskem stanu več: M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. izdaja, GV založba 2013, str. 174 – 176.