UPRS Sodba I U 1236/2017-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi petega odstavka 120. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1) ugotovil, da je izkazana javna korist za omejitev lastninske pravice na zemljišču s parcelo št. 1843/2 k.o. ...

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Občina Šmartno pri Litiji (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vložila pobudo za ustanovitev služnosti v javno korist oziroma za ugotovitev javne koristi na predmetnem zemljišču. Ugotavlja, da predmetno zemljišče, ki je v tožnikovi lasti, v naravi predstavlja vodno zajetje ... Nadalje ugotavlja, da je prizadeta stranka za rabo vode iz navedenega vodnega zajetja 8. 10. 2007 pridobila vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Sklicuje se na dokumente iz upravnega spisa, iz katerih izhaja, da je bil predmetni vodovod potreben zaradi oskrbe prebivalcev na območju dveh občin s pitno vodo. Ker prizadeta stranka že pridobljene vodne pravice ne more izvajati v polnem obsegu, ne da bi posegla v zemljišče, kjer stoji vodno zajetje, je uvedba predmetnega postopka nujna in potrebna. Pri izkazovanju javne koristi se sklicuje na tretji odstavek 120. člena ZV-1.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da se z izpodbijano odločbo ni odločalo o omejitvi lastninske pravice, temveč le o ugotovitvi javne koristi, pritožbene navedbe pa se pretežno nanašajo na neizpolnjevanje pogojev za omejitev lastninske pravice po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) in posledično na kršitve tožnikovih ustavnih pravic. Pojasnjuje, da bo morala država po dokončnosti izpodbijane odločbe pri pristojni upravni enoti postopek omejitve lastninske pravice po predpisih o omejitvi lastninske pravice še sprožiti ter v njem dokazati obstoj vseh zakonskih pogojev zanjo. Prav tako ne more kot utemeljenih upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podeljeno vodno dovoljenje, ker to ni bilo predmet odločanja v predmetnem postopku, niti ne gre za predhodno vprašanje.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločitev temelji na stališču, da javna korist izkazana s tem, ko je bilo prizadeti stranki izdano vodno dovoljenje. To dovoljenje pa je nično. Prav tako prizadeta stranka ni izkazala, da javne koristi ni mogoče zadovoljiti na noben drug način kot s posegom v tožnikovo lastninsko pravico. Poudarja, da gre v obravnavanem primeru za poskus legalizacije nezakonitega dejanskega stanja, kar je nedopustno in pomeni izigravanje ustavnih jamstev. Prizadeta stranka bi morala zatrditi in izkazati, da drugega vodnega vira za zagotovitev zasledovanih javnih potreb na tem območju ni. Prav tako meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 120. člena ZV-1, saj se omejitev lastninske pravice po navedeni določbi lahko izvede le v korist države, ne pa tudi v korist lokalne skupnosti. Slednja zato ni aktivno legitimirana za podajo zahteve za ustanovitev stvarne služnosti. Sklicuje se na 92. člen ZUreP-1, po katerem je omejitev lastninske pravice v javno korist dopustna pod dodatnim pogojem, da je za dosego nujno potrebna in da je javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Izpolnjenosti navedenih pogojev prvostopenjski organ ni ugotavljal, zato je dejansko stanje v tem obsegu nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločba prezre vse tožnikove navedbe, podane tako v vlogah, kot tudi ustno na zapisnik, ki so pravno relevantne za odločitev. Zato je prekršeno načelo zaslišanja stranke. Navaja razloge, zakaj meni, da je vodno dovoljenje, na katerem temelji presoja obstoja javnega interesa, nična. Poudarja, da bi v skladu s 120. členom ZV-1 o vprašanju lastništva nepremičnine oziroma pridobitve omenjene stvarne pravice moralo biti odločeno že pred podelitvijo vodne pravice, ter navede, da je sprožil postopek za izrek vodnega dovoljenja za ničnega, o katerem pa pred izpodbijano odločitvijo še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim nasprotuje tožbenim navedbam in tožbi prilaga dokaz, iz katerega izhaja, da je predmetni vodovod vpisan v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture, ki po njenem še dodatno dokazuje, da je javni interes v celoti izkazan. Že dejstvo, da lokalnega prebivalstva ni mogoče oskrbovati s pitno vodo drugače, kot na obstoječi način, izkazuje, da druga možnost, kot omejitev lastninske pravice, v konkretnem primeru tudi ne obstaja. Navaja razloge, zakaj meni, da sporno vodno dovoljenje ni nično. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožba ni utemeljena.

8Prvi odstavek 120. člena ZV-1 določa, da če je za izvajanje posebne rabe vode potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče, mora imetnik vodne pravice ali upravičenec do evidentirane posebne rabe vode, ki sam ni lastnik tega zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico. Če lastnik zemljišča iz prejšnjega odstavka pisno zavrne ponudbo imetnika vodne pravice za sklenitev pravnega posla ali sporazumno omejitev lastninske pravice na njegovem zemljišču, ali nanjo v 30 dneh od prejema ne odgovori, lahko po drugem odstavku navedene določbe imetnik vodne pravice pošlje ministrstvu pobudo za omejitev ali odvzem lastninske pravice po predpisih, ki urejajo razlastitev, pri čemer se omejitev ali odvzem lastninske pravice po tretjem odstavku navedene določbe izvede v korist države, če je izkazana javna korist po tem zakonu. Javna korist iz prejšnjega odstavka je po petem odstavku navedene določbe izkazana, če je nameravana raba vode strateškega pomena za državo, če gre za oskrbo prebivalstva s pitno vodo ali če je nameravana raba v javno korist po drugem zakonu.

9Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je javna korist za omejitev lastninske pravice na predmetnem zemljišču izkazana, saj je raba vode, za izvajanje katere je potrebno pridobiti predmetno zemljišče, potrebna zaradi oskrbe prebivalcev s pitno vodo na področju dveh občin, in sicer prebivalcev občine Šmartno pri Litiji (naselja Javorje – Felič Vrh) in Občine Ivančna Gorica (naselje Bukovica). Navedene ugotovitve toženke, na katerih izpodbijana odločba temelji, in ki jim tožnik ne ugovarja, so tudi po presoji sodišča, glede na citirano določbo četrtega odstavka 120. člena ZV-1, zadostna podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe, da je javna korist za omejitev lastninske pravice na predmetnem zemljišču izkazana.

10Za izkazovanje javne koristi je torej v obravnavnem primeru bistveno, da je raba vode, za izvajanje katere je potrebno pridobiti predmetno zemljišče, potrebna zaradi oskrbe prebivalcev s pitno vodo, zato na navedeno ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, da je vodno dovoljenje z dne 8. 10. 2007 za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja iz vodnega zajetja, ki je na predmetni parceli, nično. Tudi sicer pa je bil tožnikov predlog, naj se omenjeno vodno dovoljenje izreče za nično, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Direkcije RS za vode z dne 1. 7. 2016, pravnomočno zavrnjen (odločba je postala pravnomočna s sodbo naslovnega sodišča I U 1491/2016 z dne 22. 2. 2018). Sodišče zato ni preizkušalo tožbenih ugovorov, s katerimi tožnik utemeljuje, zakaj je navedeno vodno dovoljenje nično.

11Ker izpodbijana odločba ne pomeni še niti uvedbe postopka razlastitve po določbah ZUreP-1, niti razlastitve same, ni utemeljen tožbeni ugovor, da iz obrazložitve odločbe ni izkazano, da javne koristi ni mogoče zadovoljiti na noben drug način. Ta okoliščina se ugotavlja v drugi fazi postopka razlastitve, v kateri se poleg tega (ali je razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi) ugotavlja tudi, ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino.

12Povedano drugače, ZV-1 drugače, kot ZUreP-1, določa, kdaj je izkazana javna korist in kdo jo ugotavlja. Odločbo o ugotovitvi javne koristi v skladu s četrtim odstavkom ZV-1 izda ministrstvo. Z navedeno odločbo pa še ni odločeno o uvedbi postopka razlastitve po ZUrep-1, pač pa je z njo zgolj dana podlaga, da se na podlagi določb ZUreP-1 izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka (s katero se začne prva faza razlastitvenega postopka). Po določbah ZUreP-1 nato sledi druga faza razlastitvenega postopka, v kateri pristojni organ ugotavlja, ali sta za omejitev lastninske pravice na nepremičnini izpolnjeni preostali zahtevi iz omenjene določbe 92. člena ZUreP-1, to je, ali je razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino. Kot rečeno, pa v obravnavnem primeru o začetku razlastitvenega postopka še ni bilo odločeno, kar pomeni, da se razlastitveni postopek po ZUreP-1 niti še ni začel. Zato toženki ni bilo treba ugotavljati navedenih dejstev, ki jih mora pristojni organ ugotavljati v drugi fazi razlastitvenega postopka. Ker do omejitve lastninske pravice, kot rečeno, z izpodbijano odločbo niti še ni prišlo, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je nezakonita, ker je prišlo do omejitve lastninske pravice v korist prizadete stranke. Sicer pa je toženka postopala pravilno in skladno z drugim odstavkom 120. člena ZV-1, ko je zahtevo prizadete stranke za ustanovitev služnosti štela za pobudo za omejitev ali odvzem lastninske pravice. Prizadeta stranka pa je kot imetnica vodne pravice tudi (edina) upravičena in zainteresirana tako pobudo podati. Ker tožnik v tožbi konkretno ne navede, na katere njegove (pravno relevantne) navedbe toženka ni odgovorila, jih sodišče ne more preizkusiti.

13Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).