UPRS Sodba I U 1370/2016-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnica povrniti vrednost proizvodov, ki jih je prejela v okviru ukrepa umika s trga v predelovalno industrijo, v višini 5.215,15 evrov (1. točka izreka) in da se ji za tržni leti 2016 in 2017 prepove sodelovanje pri začasnih izrednih ukrepih na trgu s svežim sadjem in zelenjavo (2. točka izreka). Odločil je tudi o načinu plačila sredstev iz 1. točke izreka (3. točka izreka), posledicah neplačila (4. točka izreka), nesuspenzivnosti pritožbe (5. točka izreka) in stroških upravnega postopka (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v okviru ukrepa umika hrušk s trga v predelovalno industrijo v obdobju od 29. 9. 2014 do 13. 10. 2014 prejela 65,682 ton hrušk. Prvostopenjski organ navaja, da je na podlagi kontrole na kraju samem druge stopnje 25. 2. 2015 na sedežu stranke ugotovil, da so bile hruške predelane v destilat, ki ga je tožnica uporabila za proizvodnjo žganih pijač. Ker je to v nasprotju z določbo tretjega odstavka 80. člena Izvedbene Uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. 6. 2011 o določitev podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadje in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (v nadaljevanju Uredba EU 543/2011), je odločila o sankcijah na podlagi 120. člena navedene uredbe.

3Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in ob tem še odločil, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da tožnica od vročitve te odločbe do poteka tržnega leta 2017 ni upravičena do prejema sadja oziroma zelenjave, ki je umaknjena s trga zaradi preprečevanja in obvladovanja kriz.

4Tožnik s tožbo izpodbija obe odločbi. Navaja, da toženka za svojo odločitev nima podlage. Uredba o začasnih izrednih ukrepih na trgu s svežim sadjem in zelenjavo (Ur. l. RS, št. 66/14 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba/14), na katero se opira toženka, namreč ne določa, da bi toženka prejemniku proizvodov lahko naložila takšne sankcije, kot so z izpodbijano odločbo naložene tožnici. Meni, da so te določene šele z Uredbo o začasnih izrednih ukrepih na trgu s svežim sadjem in zelenjavo iz leta 2015 (v nadaljevanju Uredba/2015), ki se v tem primeru ne uporablja. Meni tudi, da se toženka zmotno opira na Uredbo EU 543/2011, saj določilo 120. člena te uredbe ni tako določno, da bi bilo neposredno uporabljivo. Takšnega mnenja naj bi bila tudi Vlada RS, ki je v kasnejši uredbi določila pravila za izvajanje Uredbe EU 543/2011. Trdi, da Uredba/2014 toženki ne daje pooblastila za odločanje o izreku sankcij, kot so bile določene v tem primeru, niti ji tega ne daje Uredba EU 543/2011. Zato naj bi bilo poseženo v njen pravni položaj in hudo kršena najosnovnejša načela in pravna pravila. Trdi še, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način je toženka izračunala naloženo plačilo 5.211,72 evrov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Iz Priloge XI 543/2011/EUR, na katero se sklicuje toženka, naj ne bi bili razvidni zneski, kot se navajajo v izpodbijani odločbi. Trdi tudi, da so bili v izpodbijani odločbi uporabljeni drugi parametri kot v navedeni prilogi, in sicer priloga govori o najvišjih zneskih podpore za proizvode, umaknjene s trga, izpodbijana odločba pa o vrednosti prejetih proizvodov. Uveljavlja še, da ni z ničemer izkazano, da je sploh storila kakršnekoli nepravilnosti, in trdi, da gre zgolj za neizkazane toženkine navedbe. Zapisnik o opravljeni kontroli in druge listine, na katere se sklicuje toženka, namreč naj ne bi bile priložene, zato ni mogoče preizkusiti, ali so bili vsi postopki izvedeni v skladu s predpisi in ali je tožnica storila kakšne pravno relevantne kršitve.

5Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da je prvostopenjski organ za izdajo izpodbijanega sklepa pristojen na podlagi določb 14., 18., 19., 21. in 37. a člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Trdi, da je materialna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa poleg 120. člena Uredbe EU 543/2011 še njen 80. člen. Na podlagi b) točke prvega odstavka 120. člena Uredbe EU 543/2011 naj bi države članice določile le pravila, v skladu s katerimi prejemniki proizvodov, umaknjenih s trga, povrnejo vrednost prejetih proizvodov in s tem povezane stroške sortiranja, pakiranja in prevoza, kar naj bi Republika Slovenija storila v sedmem odstavku 19. člena Uredbe/14. Za nestrinjanje z izračunom trdi, da je nedovoljena tožbena novota.

6V pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2016 tožnica vztraja pri dosedanjih navedbah in med drugim navaja, da ZKme-1 toženki ne daje pooblastil za to, da bi tožnici naložila sankcije, kot je to storila z izpodbijano odločbo. Tega ne določa niti Uredba/14, in sicer niti v 19. členu. Meni, da bi toženka za izpodbijano odločitev morala imeti izrecno in določno podlago v predpisih in da ji je bilo tako pooblastilo dano šele z Uredbo/15. Vztraja, da tudi 80. člen Uredbe EU 543/2011 ni podlaga za izrečeno sankcijo.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka z izpodbijano odločbo smela tožnici izreči sankciji povračila vrednosti prejetih proizvodov in začasne prepovedi sodelovanja pri začasnih izrednih ukrepih na trgu s svežim sadjem in zelenjavo.

9Med strankama ni sporno (saj tem ugotovitvam v izpodbijani odločbi tožnica ne oporeka), da je tožnica v letu 2014 sodelovala pri ukrepu „Začasni izredni ukrepi na trgu s svežim sadjem in zelenjavo“, in sicer tako, da je v obdobju od 29. 9. 2014 do 13. 10. 2014 v okviru umika s trga v predelovalno industrijo prejela 65,682 ton hrušk.

10Navedeni umik s trga v predelovalno industrijo je ukrep iz tretje alineje prvega odstavka 3. člena Uredbe/14 (brezplačna oddaja ali prodaja pridelka predelovalni industriji iz tretjega odstavka 80. člena Uredbe 543/11/EU), za katerega je v drugem odstavku istega člena Uredbe/14 določeno, da umaknjeni pridelki v skladu s tretjim odstavkom 80. člena Uredbe 543/2011/EU ne smejo ponovno vstopiti na trg s svežim sadjem in zelenjavo. Tretji odstavek 80. člena Uredbe EU 543/2011 pa med drugim tudi določa, da se alkohol, ki nastane pri destilaciji, uporabi izključno za industrijske ali energetske namene.

11Z izpodbijano odločbo izrečeni sankciji temeljita na ugotovitvi, da je tožnica celotno prejeto količino hrušk predelala v destilat, tega pa v nadaljevanju uporabila za proizvodnjo žganih pijač. Navedeno pravno odločilno dejstvo je razvidno iz zapisnika o kontroli na kraju samem št. 33024-2014/2014/84 z dne 25. 2. 2015, ki ga je (kot je tožnico v drugostopenjski odločbi opozorila že toženka) brez pripomb podpisala tudi tožnica (ki jo je tudi tam zastopal A.A.). Pavšalni tožbeni ugovor, da gre za neizkazane nepravilnosti, je zato neutemeljen.

12Tudi tožbeni ugovor, da za izrečeni ukrep ne obstaja pravna podlaga v predpisih, ni utemeljen, in sicer tako v pogledu pristojnosti kakor tudi materialnopravne podlage za izrek izpodbijane sankcije.

13Začasni izredni ukrep na trgu s svežim sadjem in zelenjavo je nedvomno ukrep kmetijske politike. Po prvem odstavku 14. člena ZKme-1 med te ukrepe namreč spadajo tudi ukrepi kmetijsko tržno cenovne politike, med slednje pa po določbi 21. člena ZKme-1 ukrepi za preprečevanje motenj na trgu s kmetijskimi pridelki ali živili, med katere nedvomno spada tudi ukrep umika kmetijskih proizvodov s trga, za kakršnega gre v obravnavani zadevi. Za izvajanje ukrepov kmetijske politike je po 18. členu ZKme-1 pristojna agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, torej prvostopenjski organ v tej zadevi. Ta pa je v skladu z določbo 37a. člena ZKme-1¹ pristojna tudi za odločanje o odvzemu upravičenj, vračilu sredstev oziroma o upravnih sankcijah v skladu s predpisi Unije in predpisi za njihovo izvajanje.

14Materialno podlago za izpodbijano odločbo poleg že navedenih določb 3. člena Uredbe/14 in tretjega odstavka 80. člena Uredbe EU 543/2011 pomenijo še določbe 120. člena Uredbe EU 543/2011. Ta v prvem odstavku določa, da se v primeru, kadar se nepravilnosti, ki se pripisujejo prejemnikom proizvodov, umaknjenih s trga, odkrijejo med pregledi, opravljenimi v skladu s členoma 108 in 109, uporabijo naslednje sankcije: (a) prejemniki niso več upravičeni do prejema umaknjenih proizvodov; in (b) prejemniki proizvodov, umaknjenih s trga, morajo povrniti vrednost prejetih proizvodov ter s tem povezane stroške sortiranja, pakiranja in prevoza v skladu s pravili, ki jih določijo države članice. V drugem odstavku 120. člena Uredbe EU 543/2011 je še določeno, da sankcija, določena v točki (a), začne veljati takoj in traja vsaj eno tržno leto, ter da se glede na resnost nepravilnosti lahko podaljša.

15Upoštevaje drugi odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), po katerem se uredba splošno uporablja ter je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, je bila toženka dolžna uporabiti določila 120. člena Uredbe EU 543/2011. Tudi po presoji sodišča so sankcije, ki jih navedeni člen določa, opredeljene tako natančno, da njeno neposredno uporabo nedvomno omogočajo. Sodišče nadalje tudi sodi, da je toženka te sankcije pravilno uporabila, potem ko je pojasnjene nepravilnosti iz drugega odstavka 3. člena Uredbe/14 in tretjega odstavka 80. člena Uredbe EU 543/2011 ugotovila v kontrolnem postopku druge stopnje, določenem v 14. členu Uredbe/14 v zvezi s 109. členom Uredbe EU 543/2011, za katere so sankcije določene v 120. členu iste uredbe. Glede na navedeno na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva v tožbi zatrjevana okoliščina, da je normodajalec v kasnejši Uredbi/2015 izrecno predpisal uporabo sankcij iz 120. člena Uredbe EU 543/2011.

16Očitek neobrazloženosti izračuna denarne sankcije in posledično nemožnost preizkusa tega dela izpodbijane odločbe, tožnica prvič uveljavlja šele v tožbi, kar pomeni, da pravnih sredstev v tem pogledu ni izčrpala, zato so dejstva, ki jih v zvezi s tem navaja, kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na tožbo, nedovoljena novota v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede same možnosti preizkusa materialnopravne pravilnosti tega dela izpodbijane odločba pa sodišče dodaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je toženka vrednost prejetih proizvodov v smislu (b) točke prvega odstavka 120. člena Uredbe EU 543/2011 izračunala tako, da je kot izhodišče vzela znesek pomoči (podpore), ki jo je prejel pridelovalec, od tega pa je odštela znesek, ki ga je tožnica sama plačala pridelovalcu, kar je po presoji sodišča v skladu s sedmim odstavkom 19. člena Uredbe/14.

17Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločilo je brez glavne obravnave, na seji, iz razloga po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnica, ki je po podatkih iz navedenega zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 25. 2. 2015 sodelovala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in ki je pravno odločilnim dejstvom ugovarjala šele v pritožbenem delu v upravnega postopka (obstoj nepravilnosti) oziroma v tožbi (izračun denarne sankcije), je namreč izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem predlagala šele v tožbi.

18Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Ta določba je v ZKme-1 prišla z novelo, ki velja od 19. 4. 2014, torej pred začetkom postopka v tej zadevi.