VSL Sodba II Cpg 271/2018

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106674/2016 z dne 20. 10. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 599,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči strani v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožnica v plačilo vtožuje račun št. 000 v višini 862,12 EUR za popravilo viličarja (A1 priloga spisa), ki je v plačilo zapadel dne 29. 4. 2015. Toženka vtoževani terjatvi nasprotuje z ugovorom, da je le-ta prenehala v verižnem pobotu št. 9966 z dne 7. 4. 2015. Tožnica tem toženkinim trditvam nasprotuje in zatrjuje, da je bila v omenjenem verižnem pobotu (delno) poplačana terjatev po računu št. 001, ki se nanaša na dobavljene pnevmatike in ki je zapadel v plačilo dne 16. 4. 2015 in se glasi na znesek v višini 2.803,97 EUR (priloga A4 spisa).

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (vpogled v listinske dokaze) prišlo do dejanske ugotovitve, da ni razvidno, da bi vtoževana terjatev prenehala v verižni kompenzaciji z dne 7. 4. 2015, temveč je glede na kasneje izvedeno e-kompenzacijo toženke in seštevka zneskov ocenilo, da je v tej verižni kompenzaciji prenehala terjatev po računu 001 (ki v tem postopku ni vtoževan). Tega v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano v sporu majhne vrednosti, glede na izrecno voljo zakonodajalca, ni dopustno izpodbijati. Toženka pa si v pritožbi prizadeva prav to in v večini primerov le navidezno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

8Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugotovilo, da vtoževani račun št. 000 v višini 862,12 EUR ni bil zajet v verižnem pobotu in da je protispisna in pomanjkljiva odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kaj je bilo zajeto v verižnem pobotu. Toženka tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno in izven trditvene podlage pravdnih strank ter na podlagi napačnega materialnopravnega sklepanja ugotovilo, da se je verižni pobot nanašal le na terjatev iz računa št. 001 (ki v tem postopku ni vtoževana). Toženka ponovno izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da ni izkazano, da bi bila vtoževana terjatev zajeta v verižnem pobotu, v zvezi s pritožbenimi očitki o prekoračeni trditveni podlagi pa višje sodišče pojasnjuje, da je tožnica vseskozi zatrjevala, da se verižna kompenzacija z dne 7. 4. 2016 ne nanaša na vtoževano terjatev, temveč na terjatev po računu št. 001, in so zato pritožbeni očitki toženke neutemeljeni. Da toženka izpodbija dejansko stanje, izhaja tudi iz njenih nadaljnjih pritožbenih navedb, da iz predloženih listinskih dokazov nikakor ne izhaja, da so resnične tožničine trditve, da v verižni kompenzaciji z dne 7. 4. 2015 ni prišlo do pobota vtoževane terjatve.

9Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni jasno, kakšno zvezo ima račun št. 001 s predmetno zadevo. To je namreč povsem jasno – tožnica je zatrjevala, da je v verižni kompenzaciji z dne 7. 4. 2015 prenehala terjatev po računu št. 001, in ne po vtoževanem računu, kot je zatrjevala toženka. Zato je sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je izkazano, da je katera izmed teh dveh terjatev je prenehala v verižnem pobotu z dne 7. 4. 2015.

10Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da se verižna kompenzacija mora nanašati na vtoževano terjatev, saj je bila terjatev po računu št. 001 sporna, ker tožnica ni dobavila pnevmatik ustrezne kvalitete. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča sicer zmotno ocenilo, da morebitna neutemeljenost računa št. 001 presega okvir te pravde (to je bil namreč argument toženke - da se verižni pobot ne more nanašati na terjatev, ki je sporna, in da sodišče prve stopnje zaradi tudi nima podlage za uporabo določbe 287. člena OZ o vrstnem redu vračunavanja). Vendar pa je pravilno ugotovilo, da je bil toženkin ugovor v zvezi z dobavo pnevmatik, ki niso bile ustrezne kvalitete, pavšalen, zaradi česar toženka z njimi ne more uspeti. Toženka je sicer res dokaj obširno in dokazno podprto zatrjevala, da so imele dobavljene pnevmatike napako, vendar pa manjkajo njene trditve o sankcijah, ki jih zaradi te napake uveljavlja (torej ali je grajala napake, ali je po neuspešnem pozivu k odpravi napak odstopila od pogodbe, ali uveljavlja zahtevek za znižanje kupnine, itd....). Glede na pavšalno uveljavljanje ugovora, da so imele dobavljene pnevmatike stvarno napako, toženka tudi v pritožbi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dveh prič in ker ni upoštevalo predloženih fotografij pnevmatik. Zaradi istega razloga tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnica njenih trditev ni prerekala, zaradi česar bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati v luči nespornih dejstev.

11Kot argument, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ocenilo, da je v verižni kompenzaciji z dne 7. 4. 2015 prenehala terjatev po računu 001, in ne po vtoževanem računu, je sodišče prve stopnje navedlo tudi to, da je toženka preostanek zneska po računu v višini 295,32 EUR (račun 001 se je sicer glasil na znesek 2.803,97 EUR, v verižnem pobotu pobotani znesek pa je znašal le 2.508,65 EUR) prijavila v e-kompenzacijo. Sklepanje sodišča je logično, in toženka zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je odločitev sodišča protispisna in da trpi za takšno stopnjo pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

12Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, kaj je bilo vključeno v verižni pobot in v zvezi s tem, ali je dolžnik podal izjavo o vrstnem redu obračunavanja. To pa zato, ker ni zaslišalo priče N. H., ki je s strani toženke podala naročilo pri A. d.o.o. in priče B. L., ki je naročilo izvedla. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko omenjenih prič ni zaslišalo. Toženka namreč ni substancirala, v zvezi s katerimi pravno odločilnimi dejstvi naj se ju zasliši, sploh spričo dejstva, da sta po navedbah toženke obe bile udeležene pri sestavi listin A. d.o.o., v katere je sodišče prve stopnje vpogledalo.

13Sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženka ni podala izjave o vrstnem redu vračunavanja po prvem odstavku 287. člena OZ, ker je štelo, da dokument „Specifikacija zapiranja faktur na dan 7. 4. 2015“ (priloga B4 spisa) ne pomeni izjave v smislu prejšnjega člena. Višje sodišče s to oceno sodišča prve stopnje soglaša. Ni namreč dovolj le, da dolžnik tako izjavo poda (v svojih knjigovodskih listinah, kar predstavlja prej omenjena specifikacija), temveč jo mora tudi sporočiti upniku. Tega pa toženka ni niti trdila, niti izkazala. In v tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ni razvidno, komu je ta specifikacija sploh namenjena (poleg tega da nima ne glave, ne datuma sestave, niti ni jasno razvidno, kdo ga je sestavil), in da morala toženka to izjavo predložiti hkrati s podpisanim predlogom večstranskega pobota. Toženka sicer povzema svoje trditve, vendar pa po prepričanju višjega sodišča iz njih ni mogoče izluščiti, da je zatrjevala, da je specifikacijo zapiranja terjatev priložila predlogu večstranskega pobota.

14Glede na navedeno toženka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).