VSL Sklep I Cp 1545/2018

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da sodišče toženki naloži, da v 8 dneh izstavi listino - pooblastilo, s katerim bi lahko opravil tehnični pregled vozila znamke X., reg. Y., in podaljšal njegovo registracijo ter ga zavaroval. Predlagal je, da sicer tako pooblastilo nadomesti začasna odredba in da za vsak dan zamude toženka plača denarno kazen.

2Tožnik se zoper sklep pritožuje, predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev ter povračilo pritožbenih stroškov. Opisuje, zakaj osebni avto nujno potrebuje, je star skoraj 80 let, nujno obiskuje zdravnika, ker je srčni bolnik, javni prevozi pa so zanj neugodni in težavni. Očita, da ga sodišče ni zaslišalo, da bi o tem lahko izpovedal. Prilaga listinska dokazila. Opisuje, kako je v preteklosti toženka, ki je precej mlajša in dobrega zdravja, vedno omogočila registracijo, kar je tudi plačal.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 272. čl. ZIZ). Poleg verjetnega obstoja terjatve je treba za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkazati še enega izmed naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odst. 272. čl. ZIZ).

6V predmetnem primeru je tožnik podal predlog za regulacijsko začasno odredbo - začasno želi doseči ureditev spornega razmerja s toženko glede uporabe dela skupnega premoženja - čeprav njen predlog ni vsebinsko identičen s tožbenim predlogom glede glavne stvari. (Če bi se tožbeni predlog in začasna odredba vsebinsko prekrivala, je treba opraviti še test reverzibilnosti, torej ob upoštevanju interesov nasprotne stranke presoditi, ali je mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se izkazalo, da predlog ni bil utemeljen.¹)

7Zaradi varstva pravic nasprotne stranke je po pravni teoriji in sodni praksi takšna začasna odredba, kot je predlagana, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče mora - ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke - zelo omejevalno razlagati pojme grozeče nasilje oziroma težko nadomestljiva škoda.²

8Tožnik zatrjuje, da je osebni avtomobil znamke X., reg. Y., skupno premoženje, ki ga zaradi ravnanja toženke ne more uporabljati, saj je bil registriran na toženko, registracija pa je potekla, a avto zaradi svojega zdravstvenega stanja nujno potrebuje. Sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve. Glede nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe - njene nujnosti, da se prepreči nasilje ali nastanek težko nadomestljive škode, pa je ocena sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

9Res je, kar navaja sodišče prve stopnje, da namreč predlagana odredba ne meri na zavarovanje bodoče izvršbe in da je urejanju razmerij med solastniki namenjen nepravdni postopek. Vendar je takšno stališče, preozko, preveč neživljenjsko. Tožnik želi razdelitev skupnega premoženja, začasno pa želi preprečiti, da mu toženka onemogoča uporabo posameznega predmeta, ki verjetno sodi v skupno premoženje, in sicer osebnega avtomobila. Osebni avto je namenjen temu, da se ga uporablja, torej vozi. Če ni registriran in tehnično pregledan, se ga objektivno ne da uporabljati za njegov namen. To pomeni, da ga ne more uporabljati nihče. Narava zadeve pa je taka, da četudi je vozilo skupno premoženje zakoncev, je vedno en zakonec tisti, ki je naveden v prometnem dovoljenju oz. upravičen do njegove registracije. Če tega ne stori, prepreči uporabo vozila ne le sebi, pač pa tudi drugemu zakoncu. Ko bo skupno premoženje razdeljeno, bo njegova nemožnost uporabe za nazaj brezpredmetna. Četudi bi mu bilo premoženje razdeljeno tako, da bi avto dobil tožnik, bi bilo tako varstvo za nazaj (to je: za sedaj) zanj brez pomena. V današnjem času ga ne more uporabljati in se to za nazaj ne bo dalo popraviti. Zato je pravilna ocena, da načeloma tudi predlagana regulacijska začasna odredba v svojem bistvu (čeprav posredno) lahko služi namenu zavarovanja (1. odst. 273. čl. ZIZ). Nesmiselno bi bilo tožnika siliti v postopek za ureditev razmerij med solastniki, če želi končati lastniško skupnost s toženko, samo zato, da bi lahko začasno preprečil onemogočanje souporabe dela skupnega premoženja.

10V postopku zavarovanja z začasno odredbo sodišče odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če so razlogi, ki govorijo v prid nekega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Tožnik je svoj predlog utemeljeval z nujno potrebo po uporabi osebnega vozila, in sicer zaradi kraja, kjer stanuje, zaradi svoje starosti in nujnih voženj k zdravniku. Toženka tega niti ni prerekala, izdaji predlagane začasne odredbe se je upirala iz drugih razlogov (češ da ji je v preteklosti tožnik onemogočal souporabo skupnega vozila). Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo nobenega dokaznega postopka za presojo verjetnosti tožnikovih navedb, kljub temu pa je ocenilo, da bi za njune zadeve lahko uporabil javni prevoz. Takšno ravnanje pritožnik upravičeno graja.

11Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek istemu sodišču (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku). V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva zgoraj navedena izhodišča, izvede predlagane dokaze, ki so potrebni za presojo verjetnosti navedb obeh strank, nato pa o tožnikovem predlogu ponovno odloči.

¹ Več v N. Pogorelčnik Vogrinc, začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana, 2017, str. 129.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.