VSRS Sodba II Ips 479/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik do 1/2 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 403 k.o..., do 3/10 pri vl. št. 332 k.o...., do 1/2 pri vl. št. 402 k.o.... ter do 1/2 pri vl. št. 156 in 271 k.o..., kar naj bi bili toženi stranki dolžni priznati in tožniku izstaviti listino, sposobno za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je odločilo še o stroških postopka (s sklepom pa je postopek zoper prvotno toženo stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zaradi umika tožbe ustavilo). Tako je sodišče prve stopnje odločilo z obrazložitvijo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi mu brata F. G. in O. G. podarila njuna solastninska deleža na spornih nepremičninah. Sicer pa tožnik ne bi niti v primeru uspeha z dokazovanjem obstoja ustno sklenjene darilne pogodbe postal lastnik spornih nepremičnin, saj od smrti staršev do leta 1972 oziroma 1973, ko so deleži prej imenovanih tožnikovih bratov (kot v tujini živečih tujih državljanov) na teh nepremičninah prešli v družbeno lastnino na podlagi nacionalizacije, še ni potekla potrebna priposestvovalna doba.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. V celoti je sprejelo kot pravilno dejansko in pravno razlogovanje sodišča prve stopnje. Ker je tožnik v pritožbi tudi odrekal zakonitost postopku in odločbam o nacionalizaciji dela spornih nepremičnin, mu je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe še odgovorilo, zakaj je v postopek izvedene nacionalizacije uperjena pritožbena graja neutemeljena.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Pretežni del revizijskih navedb je namenjen obrazložitvi, zakaj je po mnenju tožnika zmotno stališče sodišča druge stopnje o regularnosti podržavljenja spornih nepremičnin v letih 1972 oziroma 1973 izvedenem postopku nacionalizacije. Kot zmotna pa ocenjuje tožnik tudi stališča sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in na podlagi realizirane daritve. Ko je bil uveden zapuščinski postopek po smrti tožnikovih staršev, sta oba brata tožniku izjavila, da se bosta odpovedala dednemu deležu v njegovo korist. Tožnik pripisuje odločilen pomen dejstvu, da je ves čas od smrti staršev v celoti užival nepremičnine v prepričanju, da so njegove - torej v dobri veri. Res je, da je za pridobitev lastninske pravice potreben še vpis v zemljiško knjigo. Toda če je sklenjena ustna darilna pogodba, ki je tudi realizirana z izročitvijo nepremičnine v posest obdarjencu, in če darovalec noče ali nima možnosti izdati prepisnega dovoljenja, se vknjižba lahko izvrši le na podlagi sodne odločbe, ki nadomesti tako prepisno dovoljenje. Če bi obveljalo stališče sodišč prve in druge stopnje, bi bila po mnenju tožnika izničena utrjena sodna praksa, da je tudi realizirana ustna pogodba temelj za pridobitev lastninske pravice. Tožnik predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V odgovor neutemeljenim revizijskim očitkom zadošča že napotitev tožnika na v postopku z revizijo neizpodbojno dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožnikova brata F. in O. po starših podedovanih solastninskih deležev nista podarila tožniku niti s kdaj ustno sklenjeno darilno pogodbo. Če torej ni prišlo niti do z obličnostno hibo obremenjenega pravnega posla, je odveč sleherno razpravljanje o vprašanju njegove morebitne konvalidacije, saj neobstoječ posel nikoli ne more biti deležen takih učinkov. To pomeni, da tožnik v postopku ni izkazal pravnega naslova kot enega izmed obeh pogojev za derivativni način pridobitve lastninske pravice, niti zakonitosti in dobrovernosti zatrjevane posesti spornih nepremičnin kot pogoja za originarno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Glede na tako stanje stvari pa se nujno izkaže za jalovo tudi prizadevanje tožnika prikazati kot nezakonito nacionalizacijo lastninskih deležev njegovih bratov F. G. in O. G., saj obseg tožnikove lastninske pravice ne more biti v ničemer odvisen od odgovora na vprašanje regularnosti zoper njegova brata izvedenega postopka nacionalizacije.

Ker edini obrazloženo uveljavljan (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.