VSL Sklep IV Cp 1479/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 30. 5. 2018 se zavrže.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je 4. 4. 2008 po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med mld. A. A. in njegovim očetom, tožencem B. B. Stike je določilo tako, da vsaki prvi dve sredi v mesecu potekajo od 16.00 do 17.00 ure na CSD X v prisotnosti njihovega strokovnega delavca, vsaki drugi dve sredi v mesecu pa od 16.15 do 17.00 ure na CSD Y v prisotnosti njihovega strokovnega delavca (I. točka izreka). V II. točki izreka je določilo denarno kazen v višini 300,00 EUR za primer kršitve začasne odredbe, v III. točki izreka pa, da začasna odredba traja najmanj do 4. 7. 2018 oziroma do drugačne odločitve sodišča.

2V sklepu z dne 11. 5. 2018 je zavrglo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na stike, določene vsaki drugi dve sredi v mesecu na CSD Y ter glede izreka denarne kazni v višini 300,00 EUR (I. točka izreka). V delu, ki se nanaša na stike vsaki prvi dve sredi v mesecu na CSD Y, in glede trajanja predlagane začasne odredbe do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi pa je predlog zavrnilo (II. točka izreka).

3Tožnica se pritožuje zoper oba sklepa tako po pooblaščenki kot tudi sama. V pritožbi zoper sklep z dne 4. 4. 2018 izpodbija odločitev sodišča glede izvajanja stikov na CSD X. Pri urejanju stikov je treba upoštevati predvsem korist otroka, zato je logično, da pride toženec po otroka in ne obratno. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb in predlaganih dokazov ni opredelilo in ni argumentiralo zavrnjenih dokazov. Izbira lokacije izvajanja stikov pod nadzorom ne more biti stvar strokovne presoje izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Res je tožnica v začasnem dogovoru, sklenjenem 19. 4. 2017, soglašala s stiki pod nadzorom pri CSD X. Vendar pa je bila v tistem obdobju na porodniškem dopustu, otrok ni obiskoval vrtca, tožnici pa je pomoč pri prevozih otroka nudil oče. Tožnica obsežno izpostavlja okoliščine v zvezi z naporom otroka glede potovanja z javnim prevoznim sredstvom, trajanjem potovanja, porušenim otrokovim bioritmom, celodnevnim izostankom iz vrtca. Poudarja, da mora pri delodajalcu prositi za celodnevni dopust. Meni, da odločitev o stikih ni v največjo otrokovo korist. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da se stiki izvajajo enkrat tedensko od 16.15 do 17.00 ure pod nadzorom CSD Y. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pred drugega sodnika.

4V pritožbi zoper sklep z dne 11. 5. 2018 pritožnica ponavlja pritožbene navedbe o neustreznosti stikov, ki se dvakrat mesečno izvajajo na CSD X. Opozarja na stres, ki ga otrok doživljanja pri prevozu z javnim prevoznim sredstvom, težave pri pridobivanju soglasja delodajalca. Sodna praksa zavzema stališče, da oče prihaja k otroku, ne pa da otrok hodi k očetu na stike. Izpostavlja toženčevo nasilje nad njo, ki se je izvajalo v preteklosti, ter izpostavlja dejstvo, da toženec v celoti ne plačuje stroškov otrokove oskrbe. Meni, da bi bil samostojen stik v P., kjer oče živi, za otroka zelo stresen, saj je tam toženec izvajal nad tožnico veliko nasilja, in to v prisotnosti otroka in toženčevih sorodnikov.

5Tožnica je pritožbo dopolnila 30. 5. 2018, kar pa je že po poteku pritožbenega roka, zato jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo. (346. člen ZPP).

6Toženec je na obe pritožbi podal odgovora. V odgovorih pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožb in priglaša stroške pritožbenega postopka.

7Pritožbi zoper sklepa z dne 4. 4. 2018 in 11. 5. 2018 nista utemeljeni.

8Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihove koristi med pravdnim postopkom. Njihov namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost odločitve.

9Izdaja regulacijske odločbe oziroma ureditvene začasne odredbe je omejena na izjemne situacije, ko je zaradi varstva otroka potrebno nujno ukrepanje, da se prepreči nesorazmerno težko popravljiva škoda ali nasilje. Regulacijsko odredbo je tako mogoče izdati le v primerih, če bi brez njene izdaje med postopkom prišlo do ravnanja, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. K regulacijskim odredbam pa je treba pristopati restriktivno.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo ter stike med otrokom in tožencem določilo na vsaki prvi dve sredi v mesecu pri CSD X, vsaki drugi dve sredi v mesecu pa pri CSD Y, povsem ustrezna. Utemeljeno je bil zavržen oziroma zavrnjen tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da bi vsi stiki potekali pri CSD Y.

11Pritožnica sicer ne nasprotuje stikom med mld. A. A., roj. ..., in tožencem. Prizadeva pa si, da bi vsi stiki potekali pri CSD Y in da ji otroka ne bi bilo treba voziti na CSD X. Kot nosilni razlog pritožnica navaja, da vožnja v kraj, kjer je CSD X, z javnim prevoznim sredstvom za tako majhnega otroka predstavlja stres, ruši njegov bioritem, od nje pa terja celodnevni dopust.

12Prvi vtis govori v prid razumnosti tožničinih zatrjevanj, saj vožnja z javnim prevoznim sredstvom iz Y do X za dveletnega otroka nedvomno predstavlja določen napor; od matere pa terja dobro organiziranost. Tožnica se sicer pavšalno sklicuje na sodno prakso, po kateri naj bi bila dolžnost očeta, da izvaja stike v kraju otrokovega prebivališča. Tako ozka sodna praksa ne obstaja. Nasprotno, pri odločitvi o izvajanju stikov je treba bremena ustrezno porazdeliti med oba roditelja, kar izhaja tudi iz sklepa VSL IV Cp 3489/2014, na katerega se v odgovoru na pritožbo sklicuje toženec.

13Vendar pa je treba upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera, ki govorijo v prid odločitvi prvega sodišča. Izvedenka C. C., specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka je ugotovila močno simbiotično navezanost otroka na tožnico, zato je v največjo otrokovo korist, da se stiki z očetom natančno določijo; potekali pa naj bi v klimi, kjer bi se oba lahko počutila varno in sproščeno. Izvedenka meni, da naj bi se otrok in toženec srečevala na čim bolj nevtralnem terenu, dokler se sin ne bo toliko navadil na očeta in vzpostavil z njim zaupanja, da ga bo oče lahko odpeljal na svoj dom. Iz njenega mnenja izhaja, da v primerih, ko stik poteka na isti lokaciji in se menjujeta starša, otrok ne more pravilno predelati razveze in nima občutka, da sta starša ločena. Na podlagi njenega mnenja je sodišče določilo kraj izvajanja stikov, in sicer na materini lokaciji v Y. in na očetovi lokaciji, na CSD X. Ni razloga, da prvo sodišče izvedenkinemu mnenju o potrebnosti različnih lokacij stikov ne bi sledilo. Njeno mnenje je jasno, logično in prepričljivo, tožnica pa mu tudi ni konkretizirano ugovarjala ali predlagala postavitve drugega izvedenca.

14V sklepu z dne 11. 5. 2018 je prvo sodišče še podrobneje pojasnilo svoje stališče o primernosti in koristnosti stikov na različnih lokacijah. Vožnja otroka z javnim prevozom glede na oddaljenost Y od X res ni najprimernejša. Vendar pa mora tožnica za kvalitetno izvedbo stika vložiti tudi določen napor, da bi bila upoštevana največja korist otroka. Iz spisa ne izhaja, da bi imela tožnica finančne težave, zato pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenega razloga, da ne bi dvakrat na mesec poskrbela za ustrezen prevoz otroka v X. Če meni, da oblika prevoza, ki ga koristi za dnevno vožnjo v službo, ni ustrezna, se bo morala poslužiti drugih načinov, tudi izposoje oziroma najema avtomobila. Pomembno je, da tožnica, pri kateri je bilo tudi v pritožbenih izvajanjih zaznati ambivalenten odnos do stikov, deluje aktivneje. Na ta način bo notranje razbremenila otroka in mu omogoča bolj sproščen odnos z očetom.

15Tožnica ni izkazala obstoja pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (preprečitev uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode), ki bi narekovali izvrševanje stikov le na CSD Y. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za svojo odločitev v izvedenskem mnenju, ki je različnost lokacije stikov utemeljevalo z otrokovo predelavo razveze staršev. Slednje se je opredelilo do vse pravnorelevantne trditvene in dokazne podlage ter sprejelo razumno odločitev. V tožničinih trditvah in predloženih dokazih ni elementov, ki bi narekovali nujnost spremembe stikov, zato je bil njen predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavržen oziroma zavrnjen. Zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje, saj tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

16O začasni odredbi se je odločalo med pravdnim postopkom in predstavlja njegov del. Pritožbeno sodišče je zato odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo za odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.