VSM Sklep II Kp 42142/2014

I. Pritožba obsojenega A.K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot prepozen zavrglo predlog obsojenega A.K., da se kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 42142/2014 z dne 3. 5. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 42142/2014 z dne 6. 6. 2017, izvrši z zaporom ob koncu tedna.

2Zoper sklep se je pritožil obsojeni, navaja, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in njegovi prošnji za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je v dani situaciji, ko obsojenec kazni zapora še ni začel prestajati, za presojo pravočasnosti njegovega predloga za alternativni način izvršitve zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna, relevantna določba drugega odstavka 129.a člena ZKP, v skladu s katero je tak predlog dopustno vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Glede na podatke kazenskega spisa je nadalje pravilo ugotovilo, da je glede na datum vročitve pravnomočne sodbe obsojencu in njegovemu zagovorniku, zakonsko določeni 15-dnevni rok za vložitev predloga za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna iztekel dne 23. 10. 2017. Ker je obsojenec ta predlog vložil šele dne 23. 3. 2018, torej po izteku zakonsko določenega 15-dnevnega roka, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

5Pritožbene navedbe obsojenega, da je pogodbo o zaposlitvi sklenil dne 15. 1. 2018 in pred tem prošnje za vikend zapor ni mogel vložiti, ker ni izpolnjeval zakonskih pogojev glede zaposlitve, na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne morejo imeti relevantnega vpliva. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da potek 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP ni ovira, da obsojeni potem, ko bo že na prestajanju zaporne kazni, v skladu z določbami četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in drugega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ponovno vloži predlog za enak način izvršitve kazni zapora, torej z zaporom ob koncu tedna.¹ Pri tem je eden od formalnih zakonskih pogojev, da bo sodišče prve stopnje tak predlog sploh lahko vsebinsko obravnavalo, tudi izkazana okoliščina, ki je obsojencu glede na pritožbene navedbe očitno poznana, da je torej obsojeni zaposlen, samozaposlen ali da samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij.

6Na podlagi navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in tarifni številki 74013 Taksne tarife.

¹ Tako tudi VS RS I Ips 6547/2011 z dne 18. 9. 2014.