VSK Sklep I Kp 33296/2017

I. Pritožba zagovornika M. M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca M. M. (v nadaljevanju: tujec) Ruski federaciji zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj ustanavljanja stalne oborožene združbe po prvem odstavku 209. člena KZ RF, nezakonitega nabavljanja, predajanja, shranjevanja, prevažanja in nošenja strelnega orožja, osnovnih delov in nabojev po tretjem odstavku 222. člena KZ RF, ropa po četrtem odstavku 162. člena KZ RF, umora in poskusa umora po drugem odstavku 105. člena KZ RF, poškodovanja tujega premoženja po drugem odstavku 167. člena KZ RF in poneverbe po četrtem odstavku 160. člena KZ RF. Odločilo je še, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi, zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno izročitvijo.

2Zoper sklep se zaradi kršitve 9. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi z četrtim odstavkom 2. člena dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi, kršitve 21. in 29. člena Ustave R Slovenije, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi z prvim odstavkom 410. člena in 3. točko ter 13. točko prvega odstavka 522. člena ZKP ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tujčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da odloči, da se zahtevi za izročitev tujca ne ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že odločalo, in sicer je s sklepom z dne 7.2.2018 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca. Sodišče druge stopnje je to odločitev s sklepom z dne 16.2.2018 razveljavilo, ker v postopku ni bilo raziskano na kateri zakonski podlagi se zoper tujca vodi kazenski postopek glede na to, da je bil zaradi istih kaznivih dejanj že pravnomočno oproščen obtožbe. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi slabega prevoda, ki ga je k listinam predložila država prosilka, sklepalo, da gre za obnovo postopka, česar pa ni bilo moč preizkusiti. Ker pa bi dejstvo pravnomočne oprostilne sodbe pomenilo, da ni dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec storil določena kazniva dejanja, zaradi česar ne bi bil izpolnjen pogoj za izročitev po 13. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, je sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sklepa prvostopenjskemu sodišču naložilo, da navedeno nejasnost odpravi in pridobi dodatne informacije o dopustnosti kazenskega pregona zoper tujca.

5Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka pridobilo zahtevano dokumentacijo, na podlagi katere je ugotovilo, da je bila pravnomočna oprostilna sodba sodišča v Saratovu z dne 19.12.2013 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Ruske federacije z dne 19.12.2013 razveljavljena, in sicer iz razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje podrobno povzelo v 18. točki izpodbijanega sklepa. Razveljavitev pravnomočne sodbe je imela podlago v 401. členu Kazenskega zakonika Ruske federacije, zadeva pa je bila vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker pa naj bi tujec storil še kaznivo dejanje poneverbe po četrtem odstavku 167. člena KZ RF, sta bili obe zadevi združeni v enoten postopek, v katerem je bila dne 20.5.2017 vložena enotna obtožba, kot je še obrazložilo sodišče prve stopnje. Ker je ugotovilo, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izročitev tujca, je ponovno odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca Ruski federaciji zaradi kaznivih dejanj, ki so našteta v izreku sklepa.

6Povzete odločitve pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Trditev, da obtožnica z dne 20.5.2017 tujcu ni bila vročena, ni odločilnega pomena, saj ne pomeni razloga, zaradi katerega izročitev ne bi bila dopustna. Res sicer je, da dodatna dokumentacija sodišču prve stopnje ni bila predložena v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, vendar pa je dokumentacija prispela na sodišče le dva dni za tem, ko je bila zadeva predložena v odločanje senatu, to je 23.3.2018, ki je nato odredil sodni prevod nekaterih listin. Drži tudi, da dodatna dokumentacija ni bila dostavljena tujcu oz. njegovemu zagovorniku, da bi se o njej lahko izjasnila, vendar pa si je zagovornik še pred sestavo pritožbe sam pridobil kopije listin (zahteva za izdelavo fotokopij - listovna št. 1220 v spisu). Nestrinjanje z vsebino listin je torej obramba podala v predmetni pritožbi, njena vsebina pa ni takšna, da bi utemeljevala kršitev pravice do obrambe. Rečeno drugače, če bi obrambi bila dana možnost, da bi svoje pomisleke, kot jih je izrazila v pritožbi, navedla še pred izdajo izpodbijanega sklepa, vsebina sprejete odločitve ne bi bila drugačna.

7Glavni očitek pritožbe sloni na trditvi, da predstavlja odločitev Prezidija Vrhovnega sodišča Ruske federacije politično odločitev, oz., da je Prezidij čeprav formalno sodi v ustroj Vrhovnega sodišča, politični in ne pravosodni organ in da država prosilka, ki ne spoštuje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, želi navzven prikazati, da je zahteva za izročitev tujca utemeljena. Sodišče druge stopnje na te navedbe ne more ponuditi odgovora, ker so preveč posplošene, vendar v spisovnih podatkih ne vidi osnove za take očitke. Iz sklepa Prezidija Vrhovnega sodišča RF, ki je korektno in povsem razumljivo preveden po sodnem tolmaču, izhaja, da je bila odločitev o razveljavitve oprostilne sodbe sprejeta po predpisanem postopku v navzočnosti zastopnika oškodovancev, namestnika generalnega tožilca in zagovornikov obdolžencev, tudi M. M., v obrazložitvi sklepa pa je sodišče navedlo konkretne kršitve določb kazenskega zakona, zaradi katerih je bila oprostilna sodba razveljavljena. Tako z vidika forme kot vsebine odločitve ni zaznati okoliščin, ki bi govorile v prid pritožbi glede političnega sojenja, niti sodišče nima utemeljenih razlogov, da odločitve pravosodnih organov države prosilke ne bi smelo upoštevati, kot to meni pritožba. Tudi trditev, da je bila zadeva vrnjena policiji in ne drugemu organu, ni bistvena glede na odločitev vrhovnega sodišča, da se sodba po razveljavitvi preda v novo sojenje sodišču prve stopnje od faze predkazenskega postopka dalje. Gotovo je, da ne gre za obnovo postopka, kot to ugotavlja pritožba, pač pa za novo sojenje po razveljavitvi oprostilne sodbe, ki je v pristojnosti organa, ki ga določa procesna zakonodaja države prosilke. Zato nasprotne pritožbene navedbe glede obnove postopka, niso upoštevne.

8Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do načela „ne bis in idem“ zaradi česar je kršilo 9. člen Evropske konvencije o izročitvi in 4. točko drugega odstavka dodatnega protokola k navedeni konvenciji. Čemu navedeno načelo ne pride v poštev je sodišče prve stopnje pojasnilo že v prvem sklepu in ker je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 26.2.2018 (točka 6) zavrnilo pritožbene očitke glede kršitve 9. člena Konvencije, je pritožnika le napotiti na navedeno obrazložitev. Prav tako ni utemeljena navedba, da ni izpolnjen pogoj iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, češ da tujec ni bil osebno vabljen na glavno obravnavo in da o razveljavitvi sodbe sploh ni bil obveščen. Navedena določba se namreč nanaša na primer izročitve zaradi izvršitve kazenske sodbe po sodbi, ki je bila izrečena v nenavzočnosti osebe, katere izročitev se zahteva. Tega zakonskega določila zato ni moč uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bila oprostilna sodba razveljavljena v odsotnosti tujca, katerega pa je, kot je bilo že skoraj povedano, v postopku pred Vrhovnim sodiščem zastopal zagovornik, in sicer odvetnik S. V.T.

9Spričo vsega obrazloženega se tako izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožba ostalih ugotovitev sodišča glede pogojev za izročitev po 2. do 8. členu Konvencije, ne izpodbija, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca Ruski federaciji, povsem pravilna. Pritožbo zagovornika je zato sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena v zvezi s členom 528 ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.