UPRS sodba II U 402/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je upravna enota Gornja Radgona zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo posebne odločbe na podlagi 1.b člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V obrazložitvi odločbe navaja, da je na podlagi uradne evidence registra stalnega prebivalstva ugotovila, da tožnik iz uradne evidence ni bil izbrisan, zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD. V skladu z navedeno določbo se na prošnjo osebe, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, izda posebna odločba državljanu RS pod pogojem, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ter da je bil kasneje sprejet v državljanstvo RS, ne da bi mu bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje. V takem primeru se šteje, da je imel v RS dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve državljanstva RS. V konkretnem primeru pa je iz uradnih evidenc razvidno, da je bil tožnik neprekinjeno stalno prijavljen v Republiki Sloveniji od leta 1964, ter da ni bil nikoli odjavljen z naslova stalnega prebivališča v RS. Dne 19. 2. 1996 je bil tudi sprejet v državljanstvo RS na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS. Pred tem mu je bilo dne 13. 1. 1993 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca. Z navedenimi ugotovitvami je upravni organ seznanil tudi tožnika, ki je vztrajal, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivališča. Pri tem se je skliceval na to, da je zaradi izbrisa ostal brez zaposlitve ter je tudi imel osebno izkaznico za tujca. Strinjal pa se je z ugotovitvijo, da je leta 1992 dobil potrdilo, da ima prijavljeno stalno prebivališče v RS. S takšnimi navedbami ni uspel izpodbiti dejstev, ugotovljenih na podlagi uradnih evidenc, zato je upravni organ zavrnil njegovo vlogo, saj ne izpolnjuje pogojev iz 1.b člena ZUSDDD.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Za izdajo odločbe po 1.b členu ZUSDDD morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji in sicer, da je bila oseba izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da je bila kasneje sprejeta v državljanstvo RS ter da ji pred tem ni bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje v RS. Iz podatkov uradnih evidenc pa izhaja, da tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa je pred sprejemom v državljanstvo RS pridobil dovoljenje za stalno prebivanje. Tako v obravnavanem primeru ne izpolnjuje dveh pogojev za izdajo odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel prijavljeno stalno prebivališče šele od 13. 1. 1993 dalje, ko mu je bila izdana odločba o stalnem prebivanju. Državljanstvo RS je uspel pridobiti šele v uspešnem upravnem sporu v letu 1996. Tako je bil v navedenem času v Republiki Sloveniji brez stalnega bivališča in brez državljanstva, kar je imelo za posledico, da je izgubil delo v Radencih. Izgubil je tudi volilno pravico ter ni mogel podaljšati vozniškega dovoljenja, ker ni bil državljan RS. Po stališču sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v zadevi Kurič pa je potrebno državljanom, ki so bili izbrisani in izgubili delo ter druge pravice, zagotoviti pravno varnost. Pri odločanju, ali gre za dejansko prebivanje v kraju stalnega bivališča, je tudi treba upoštevati zadnjo spremembo ZUSDDD, ki govori o življenjskem okolju, v katerem je oseba dejansko prebivala. Zgolj obstoj stalnega bivališča za tujca ne more pomeniti pridobitve pravic iz delovnega razmerja, kakor tudi drugih pravic, zato gre za kršitev temeljnih človekovih pravic. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku izda posebno odločbo za čas do sprejema v državljanstvo RS. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v svoji odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ ter so imeli 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli. Pri tem je zakon določil, da se v primeru, ko so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva (26. 2. 1992) šteje, da je tujec imel v RS dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se izda posebna odločba. Po določbi 1.b člena ZUSDDD se takšna odločba izda tudi državljanu RS, ki je bil ob osamosvojitvi državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel v RS prijavljeno stalno prebivališče, če je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kasneje pa je bil sprejet v državljanstvo RS, ne da bi mu bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Iz navedene določbe torej izhaja, da se odločba po citirani določbi izda le v primeru, ko so izpolnjeni našteti pogoji.

Glede na citirano pravno podlago ter podatke upravnega spisa je tudi po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Iz uradnih evidenc namreč izhaja, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v RS neprekinjeno od leta 1964 dalje, ter da ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Navedenega dejstva, ki izhaja iz uradne evidence, pa tožnik s svojimi ugovori, da je izgubil službo, ker ni imel slovenskega državljanstva, kakor tudi, da je imel osebno izkaznico za tujca, ne more izpodbiti. Navedene okoliščine same po sebi namreč ne pomenijo, da je bil tožnik dejansko izbrisan iz registra stalnega prebivanja, drugih dokazov za to pa ni predložil. Po drugi strani pa je tožnik v pritožbi sam navedel, da ugotovitvam upravnega organa ne oporeka ter da se strinja, da ni bil izbrisan iz evidence stalnega prebivalstva. Razen tega tožnik tudi ne izpolnjuje drugega pogoja, ki se nanaša na dovoljenje za stalno prebivanje, kot je to že pravilno ugotovila tožena stranka, saj mu je bilo pred pridobitvijo državljanstva RS izdano dovoljenje za stalno prebivanje. V zadevi namreč ni sporno, da je bilo tožniku dne 13. 1. 1993, torej pred sprejemom v državljanstvo RS, v katerega je bil sprejet 11. 3. 1996, izdano dovoljenje za stalno prebivanje v RS. Navedena okoliščina pa tudi izključuje izdajo odločbe na podlagi 1b. člena ZUSDDD. Z ozirom na ugotovitev, da tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič, saj v konkretnem primeru ne gre za dejansko in pravno situacijo, kot je obravnavana v navedeni sodbi. Tožbeni ugovor, da gre za kršitev temeljnih človekovih pravic, pa je pavšalen ter tudi sicer glede na ugotovitev sodišča, da je izpodbijana odločba zakonita, neutemeljen.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.