UPRS sodba II U 52/2014

Tožba se zavrne.

Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot prepozno zavrgel tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD) zaradi zamude roka iz 8. člena ZUSDDD-B. Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve obeh aktov izhaja, da je bilo mogoče prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZUSDDD-B vložiti v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B oziroma za tiste tujce, ki so vložili prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je bila njihova prošnja zavrnjena, zavržena ali postopek s sklepom ustavljen, v roku treh let od dokončnosti odločbe ali sklepa izdanega v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi ZUSDDD-B. Organ prve stopnje je preveril pri Ministrstvu za notranje zadeve in ugotovil, da tožnik prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni vložil, zato zanj velja rok treh let od uveljavitve zakona, kar pomeni do vključno 24. 7. 2013. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil 2. 12. 2013, ko je priporočeno poštno pošiljko, v kateri je bila prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, oddal na pošti. Ker je torej njegova prošnja vložena po poteku roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, je organ prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo prošnjo kot prepozno zavrgel.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Zatrjuje, da je triletni rok za vložitev vloge nerealen. Triletni rok za vložitev prošnje je namreč v očitnem neskladju z dvajsetletno zamudo države pri odpravljanju posledic njenega nezakonitega ravnanja iz leta 1992. Mnogi med izbrisanimi so neizobraženi in do njih informacije pridejo zelo počasi. Navaja, da citirano zakonsko določbo izpodbija že Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije v svoji pobudi Ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti ZUSDDD z dne 25. 2. 2013. Ugovor neustavnosti predmetne zakonske določbe uveljavlja tudi tožnik v tem upravnem sporu.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da njena odločitev temelji na določbi prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B. Čeprav ministrstvo kot upravni organ ni pristojno za presojo medsebojne skladnosti pravnih pravil, v konkretnem primeru navedene določbe ZUSDDD-B in Ustave Republike Slovenije, meni, da je določen triletni rok za vlaganje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD primerno dolg. V tem roku bi se lahko vsi zainteresirani tujci, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in katerim je ZUSDDD omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pod drugačnimi, olajšanimi pogoji, kot pa so sicer določeni za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcem, seznanili z vsebino ZUSDDD in na njegovi podlagi tudi vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010, ki velja od 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B) določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena tega zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek 8. člena ZUSDDD-B).

Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov in v predmetni zadevi ni sporno, tožnik prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni vložil. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD je vložil dne 2. 12. 2013, to je po preteku s prvim stavkom prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B določenim rokom, ki je iztekel 24. 7. 2013. Trditev tožeče stranke je, da je tako določen rok prekratek, ker je v neskladju z dvajsetletno zamudo države pri odpravljanju posledic njenega nezakonitega ravnanja iz leta 1992, in zato neustaven. Sodišče temu ne pritrjuje.

Ustavno sodišče je v odločbi, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 presojalo ustavnost takrat veljavnega ZUSDDD (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 in 64/01) in med ostalim razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena tega zakona v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ustavno sodišče v 34. točki navedene odločbe zapiše, da je bil rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izredno kratek in bi zakonodajalec pri določanju roka moral upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi vloge. Zakonodajalec bi moral določiti daljši primernejši rok in tako omogočiti slehernemu državljanu druge republike, ki bi izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, njegovo pridobitev. Ker zakonodajalec tega ni upošteval, je sodišče v tem delu prvi in drugi odstavek 2. člena zakona razveljavilo, to pa pomeni, da se vloge, ki še niso rešene, ne smejo zavreči kot prepozne, tiste vloge, ki so bile zavržene kot prepozne, pa lahko upravičenci vložijo ponovno. Za pravočasne je treba šteti tudi vse vloge, ki bodo vložene po objavi te odločbe v Uradnem listu, vse dokler ne bo potekel morebitni novi uzakonjeni rok. Ta odločba ustavnega sodišča je bila sprejeta 3. 4. 2003, zakonodajalec pa je novi rok določil šele s sprejemom ZUSDDD-B (Uradni list RS, št. 50/2010), ki je stopil v veljavo 24. 7. 2010.

Do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 je torej takrat veljavni ZUSDDD določal trimesečni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Ker je tak rok zelo kratek, je Ustavno sodišče (med ostalim tudi) ta del tega zakona razveljavilo, z ZUSDDD-B pa je zakonodajalec določil, da je mogoče prošnjo za izdajo dovoljenja tujcu po prvem odstavku 1. člen tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve zakona oziroma od odločitve o zavrnitvi, zavrženju ali ustavitvi postopka za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu RS. Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi reklo, da bi moral zakonodajalec določiti primeren rok, da bo upravičencem tudi upoštevajoč njihove osebne in druge okoliščine, omogočena pravočasna vložitev vloge. Določitev primernega roka je tako v pristojnosti zakonodajalca, po presoji sodišča pa je rok treh let od uveljavitve zakona, to pa je skoraj trinajst let po izdaji navedene ustavne odločbe, primeren, zato ni začelo postopka za oceno ustavnosti (23. člen Zakona o ustavnem sodišču).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).