VSRS Sklep II Ips 36/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je zahteval, da mu mora toženec plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil, ker je v psihiatrično poročilo, ki ga je pripravil za tožnikovo zdaj že pokojno ženo A. A., vključil tudi mnenje o tožniku, ki je vsebovalo negativno vrednostno oceno in je bilo objektivno žaljivo, tožnika pa je močno prizadelo, porušilo je njegovo osebno integriteto in samopodobo in ga ponižalo. Toženec je namreč kot izvedenec psihiatrične stroke v mnenju tožniku pripisal psihopatološke motnje, paranoidno problematiko in osebnostne motnje, kar vse je bilo takoj, ko je tožnik za to mnenje izvedel, ovrženo z izvidom drugega psihiatra, ki je tožnika ocenil kot urejenega človeka, dobrega mentalnega zdravja za svojo starost.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po njegovi presoji tožnik ni uspel dokazati nedopustnega ravnanja toženca: njegovi zaključki naj bi bili strokovno utemeljeni, temeljili naj bi na podlagi toženčevih dolgoletnih izkušenj ter na podlagi pogovora s tožnikom, z naročnico poročila in s sosedi ter je bil zato toženec prepričan v resničnost napisanega; mnenje ni posmehljivo, zaničevalno ali zlonamerno, ni bilo namenjeno širšemu krogu ljudi in ni bilo objektivno žaljivo. Poleg tega tožnik ni dokazal obstoja pravno priznane premoženjske škode.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 242/2015 z dne 29. 10. 2015 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj, (1) ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje psihiatra, ki je izdelal psihiatrično poročilo, v katerem je tožnika ocenil za osebnostno moteno osebo, z vidika zahtevanih strokovnih standardov korektno in zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost in (2) ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni objektivno žaljiva toženčeva ocena tožnika v psihiatričnem poročilu.

5Tožnik je vložil dopuščeno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih naj sodišče toženca zaveže povrniti mu pravdne stroške. Poudarja, da ocen duševnega zdravja in osebnostnih lastnosti ter motenj ni dopustno dajati pavšalno, brez poprejšnje temeljite obravnave tistega, na katerega se nanašajo. Gre za izjemno občutljivo področje in za hude posege v integriteto posameznika, še toliko bolj, če so take ocene podane s strani strokovnjaka z več kot 30 leti izkušenj na področju psihiatrije. Toženec se je s tožnikom pogovoril izredno na kratko, pri čemer se je tožnik počutil ogroženega, ker so ga proti njegovi volji želeli spraviti v dom starejših občanov, izvedenec pa je zaključke pretežno oprl na pripovedi tožnikove vnukinje oziroma naročnine poročila in sosedov, ki zaradi siceršnjih izrazito negativno nastrojenih odnosov niso mogli podati objektivne slike. Drža tožnika, ki se ni hotel pogovarjati s psihiatrom, ki se je pojavil na njegovih vratih je razumljiva, par minutni razgovor pa zagotovo ne predstavlja vsestranske psihiatrične obravnave, ki bi bila primerna podlaga za strokovno utemeljeno mnenje. Toženčevo ravnanje je bilo skrajno neprofesionalno in nekorektno. Njegovo ravnanje je bilo protipravno, ko je v nasprotju s pravili stroke tožnika brez poprejšnje temeljite obravnave, zgolj na podlagi izjav bližnjih ter sosedov, za katere vse je vedel, da so s tožnikom sprti ter na podlagi manj kot desetminutnega razgovora s tožnikom, slednjega razglasil za osebnostno motenega in mu pripisal številne osebnostne motnje. Ne drži niti ocena, da sporno poročilo ni objektivno žaljivo, ker da povprečnega bralca ne bi prizadelo. Ni dvoma o nasprotnem: pri vsakem bralcu bi vzbudilo občutke razžaljenosti, manj vrednosti, prizadetosti in vznemirjenosti. To velja še toliko bolj, ker je poročilo sestavil strokovnjak, za katerega se predpostavlja, da ga je podal na podlagi temeljite obravnave posameznika, na katerega se nanaša. Tožnik ni trdil, da bi ga toženec zasmehoval ali zaničeval in to niti ni pomembno. Vsekakor pa mu je v svojem strokovnem jeziku pripisal izrazito negativne lastnosti. Ni bistveno niti, ali je imel namen tožnika razžaliti. Ne drži, da toženec pri pisanju poročila ni presegel dopustne meje izražanja; te meje so presežene prav s tem, ko je bila ocena toženca podana brez poprejšnje strokovne obravnave tožnika.

6Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

7Tožnik je zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve. Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

8Predpostavke nepogodbene odškodninske odgovornosti so protipravno ravnanje povzročitelja škode, oškodovančeva škoda in vzročna zveza med njima ter jih mora dokazati tožnik, in toženčeva krivda, ki se domneva. Pravni vprašanji, glede katerih je bila (predlagana) in dopuščena revizija se nanašata na protipravnost kot enega od prej naštetih elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno.

9Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so bile:

− da je toženec, specialist psihiater, 3. 2. 2011 na predlog tožnikove hčere sestavil psihiatrično poročilo za tožnikovo ženo A. A.;

− da je v to poročilo toženec vključil tudi tožnika, in sicer z zapisom, da pri njem ugotavlja psihopatološke motnje, paranoidno problematiko in osebnostne motnje, ter z mnenjem, da bi bila zanj primerna namestitev v dom za ostarele;

− da je bilo poročilo tožencu naročeno zaradi uveljavitve dodatka za tujo pomoč in postrežbo tožnikove žene in da ga je toženec sestavil brez namena tožnika žaliti, ga prizadeti ali mu drugače škodovati, temveč z namenom pomoči pri pridobitvi omenjenega dodatka in pri namestitvi tožnika v dom;

− da je tožnik za poročilo zvedel šele potem, ko ga je vnukinja vložila v sodni spis v pravdi, v kateri je od nje zahteval razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju;

− da je pred podajo mnenja toženec tožnika obiskal na domu, a se je z njim pogovarjal le kratek čas (po lastni trditvi 10 minut pred tožnikovim stanovanjem,¹ po tožnikovih trditvah pa šele po ženini smrti in ne pred sestavo poročila);

− da je tožnika povabil na razgovor oziroma osebni pregled v ambulanto, a se tožnik na vabilo ni odzval.

10Presoja nižjih sodišč, da s podajo poročila z zgoraj navedeno vsebino, toženec ni ravnal protipravno, temelji na oceni, (i) da poročilo ni objektivno žaljivo in ni bilo podano s takim namenom ter (ii) da je strokovno, saj ga je toženec podal na podlagi strokovnega znanja in izkušenj ter po razgovoru s tožnikom in po pridobitvi anamneze od njegovih svojcev in sosedov.

11Tožnik ni uveljavljal odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve zasebnosti kot ene od osebnostnih pravic, pač pa (le) za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Stališče, uveljavljeno v pravni teoriji in v sodni praksi v zvezi s to obliko nepremoženjske škode je, da je treba pri posegih v čast in dobro ime ločiti med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri objavi dejstev protipravnosti ni, (i) če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, (ii) če so objavljena dejstva neresnična pa, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Drugače je pri mnenjih: ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, temveč je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena.²

12Predpostavka razžalitve je objektivna žaljivost sporočila, v konkretnem primeru spornega, na tožnika nanašajočega se dela psihiatričnega poročila za A. A.. V nasprotju z oceno sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče v odgovor na drugo dopuščeno vprašanje odgovarja, da je zapis o tožnikovi paranoidni problematiki ter psihopatoloških in osebnostnih motnjah objektivno žaljiv. Ne drži stališče sodb nižjih sodišč, da povprečnega bralca na njegovo duševno stanje nanašajoča se negativna vrednostna ocena, kakršne je bil deležen tožnik, ne bi razžalila, prizadela in vznemirila. Skladno z izhodišči, navedenimi v prejšnji točki obrazložitve, bi bilo treba na tej točki opredeliti naravo spornega zapisa: ali gre za dejstva (za ugotovitev katerih je sicer potrebno strokovno znanje) in je relevantno, ali so resnična oziroma ali je imel toženec utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, ali pa gre za mnenje in je pomembno le, ali je imel toženec namen zaničevanja tožnika.

13Sodišči prve in druge stopnje sta večkrat poudarili, da toženec ni imel namena zaničevanja tožnika in da je ravnal strokovno in v prepričanju, da pomaga reševati tožnikovo družinsko problematiko. S tem sta sporni zapis opredelili kot mnenje in izključili protipravnost toženčevega ravnanja (ter s tem njegovo odškodninsko odgovornost). Vendar sta pri tem materialnopravno zmotno zanemarili pomen vsaj dveh pomembnih okoliščin. Prva je, da je toženec kot strokovnjak podal mnenje s svojega strokovnega področja³ o tožniku, brez njegove vednosti in soglasja in ne da bi imel za to drugo podlago. Druga je, da je mnenje s kompleksnega in občutljivega področja duševnega zdravja, ki vsebuje tudi diagnozo, podal brez predhodnega ustreznega osebnega pregleda oziroma strokovne obravnave tožnika⁴ (ki ga do tedaj ni poznal⁵); kratek (in z odklonitvijo sodelovanja zaključen) pogovor pred tožnikovim stanovanjem temu standardu ne ustreza. Ti okoliščini pa utemeljujeta presojo o protipravnosti toženčevega ravnanja ne glede na njegovo dobronamernost⁶ oziroma odsotnost zaničevalnega namena ter s tem nikalen odgovor na prvo dopuščeno vprašanje.

14V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker tožnik ni dokazal „obstoja nematerialne škode, ki bi utemeljevala prisojo denarne odškodnine.“ Njegova presoja je bila, da tožnikove duševne bolečine niso dosegle tiste intenzitete, ki je predpostavka za upravičenost do denarne odškodnine. Tožnik je to presojo izpodbijal s pritožbo, a se pritožbeno sodišče do tega vprašanja ni opredelilo (zavrnilno sodbo je potrdilo iz razloga, ker je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati protipravnosti).

15Vprašanje obstoja pravno priznane škode je ob stališču o protipravnosti toženčevega ravnanja pomembno za presojo o njegovi odškodninski odgovornosti. Pritožba o njem ni bila izčrpana. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP).

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, po kateri sodišče, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

¹ Izpovedal je, da je domneval, da tožnik ve, da se je pred tem pogovarjal z njegovo ženo, da se mu je predstavil in mu povedal, da je prišel zaradi žene in ga vprašal ali bi šel tudi sam v dom, na kar je tožnik burno reagiral, zagrozil z razlastitvijo vnukinje in povedal, da ga nihče ne more prisiliti k odhodu v dom. Navedeno je zadoščalo za oblikovanje vtisa o tožniku. Se je pa pred tem pogovarjal tudi s tožnikovo vnukinjo in sosedi.
² Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017, sklep II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014 in sodbo II Ips 195/2010 z dne 26. 9. 2011.
³ Njegova vloga je bila primerljiva z vlogo izvedenca. Slovenski kodeks medicinske deontologije v 57. členu določa, da mora izvedenec nastopati samostojno in nepristransko, ne glede na interes naročnika oziroma stranke; izvedensko nalogo mora opraviti po najboljši vesti in vednosti in podati izvid in mnenje natančno in popolno.
⁴ Primerjaj sodbo II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017.
⁵ Toženec ni bil tožnikov zdravnik.
⁶ Glej opombo 3.