VSK Sodba I Cp 65/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 356,31 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je glasil: "Ugotovi se, da je tožeča stranka M.F., K. 1, D., oporočni dedič celotne zapuščine po pokojnem J.J., umrlem dne xx.xx.1982 v S., ki obsega nepremične parc. št. 1/1, 1/2, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, vse k.o. B. in nepremičnine parc. št. 1, 2, 3, vse k.o. R. Prvi toženec R.G., K.c., D., je dolžan tožeči stranki M.F., K. 1, D., v roku 15 dni plačati znesek 1.779,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila dalje in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za prenos in vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/16 na nepremičninah parc. št. 1, 2, 3, vse k.o. R.. Druga toženka A.R., N. 1, K., je dolžna tožeči stranki M.F., K.1, D., v roku 15 dni plačati znesek 3.558,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila dalje in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za prenos in vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke do 2/16 na nepremičninah parc. št. 1, 2, 3, vse k.o. R.. Tretji toženec B.G., R. 1, K., je dolžan tožeči stranki M.F., K. 1, D., v roku 15 dni plačati znesek 2.005.38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila dalje. Četrti toženec V.G., R. 5, K., je dolžan tožeči stranki M.F., K. 1, D., v roku 15 dni plačati znesek 2.005,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila dalje. Toženci so dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, od poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila." (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške, in sicer prvemu tožencu in drugi toženki skupaj v znesku 1.454,48 EUR in tretjemu in četrtemu tožencu skupaj 839,13 EUR, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka po tej sodbi dalje (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče sodišča, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v tej zadevi in da je zaradi tega njegov tožbenih zahtevek neutemljen, materialnopravno zmotno. V kolikor tožnik ne bi bil aktivno procesno legitimiran, bi šlo za pomanjkanje procesne predpostavke in bi moralo sodišče tožbo zavreči, ne pa zavrniti tožbenega zahtevka. Po drugi strani pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen ravno iz razloga, ker tožnik naj ne bi bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Razlogi izpodbijane sodbe so si torej v nasprotju. V obravnavanem primeru ni sporno, da bi bila pok. A.J. edina dedinja po pok. J.J., v kolikor bi bila njegova (pozneje najdena in razglašena) oporoka dejansko razglašena na zapuščinski obravnavi leta 1984. S tem je A.J. kot zapustnikova dedinja pridobila pravico, da po 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) od tožene stranke (v nadaljevanju toženci) kot sodedičev oz. njihovih pravnih naslednikov, zahteva ustrezen del zapuščine. Ta pravica pa zgolj zaradi njene smrti, do katere je prišlo že po koncu zapuščinskega postopka po pok. J.J. ni ugasnila, ampak je prešla na njene univerzalne pravne naslednike, torej na tožnika. Podlage, da gre za nepodedljivo osebno pravico, kot to zmotno ugotavlja sodišče, v določbah ZD ni (VSL I Cp 2028/2016). V zapuščinskem postopku po pok. J.J. (D 187/83) je bilo nepravilno ugotovljeno, da zapustnik ni napravil oporoke, zato je nastopilo dedovanje po zakonu. V kolikor pa bi bila kasneje najdena in razglašena oporoka upoštevana v zapuščinskem postopku po pok. J.J. bi prišlo do oporočnega dedovanja, na podlagi katerega bi vse premoženje podedovala A.J.. Tožnik se ne more strinjati z zaključki sodišča, da kot oporočni dedič po A.J. ne more biti dedič celotne zapuščine po pok. J.J. Dejstvo, da je A.J., ki je vse svoje premoženje z oporoko pustila tožniku, umrla deset let po svojem možu J.J., za ta postopek ni pomembno. Dejstvo je, da v kolikor sodišče ne bi založilo oporoke in bi jo pravilno upoštevalo v okviru zapuščinskega postopka po J.J., bi A.J. kot oporočna dedinja podedovala vse premoženje, posledično pa bi tudi tožnik kot oporočni dedič, podedoval vse njeno premoženje, vključno s tistim, ki ga je A.J. namenil njen mož z oporoko. Oporočno odvajanje ima v skladu z ZD prednost pred zakonitim dedovanjem. Pokojna A.J. oz. tožnik kot njen edini dedič ima torej močnejšo pravico od tiste, na katero toženci opirajo svojo posest. Tožnik se tudi ne strinja z oceno sodišča, da ker tožnik ni oporočni dedič po pokojnem J.J. se v razmerju do tožencev kot zakonitih dedičev po pokojnem J.J. ne more sklicevati na močnejšo pravico. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem ali je tožnik dedič celotne zapuščine po pokojnem J.J. Sklicevanje sodišča na dejstvo, da je A.J. umrla po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka po pok. J.J., je absurdno, saj noben od njiju ne tožnik, niso krivi za ravnanje sodišča, ki je obravnavano oporoko založilo. Z dediščinsko tožbo tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika. Načelo ipso iure dedovanja pa velja tako za zakonito kot oporočno dedovanje. Izpodbijana sodba je zaradi pomanjkljivih razlogov o pomembnih dejstvih oz. zaradi nejasnih razlogov ter nasprotij med razlogi, obremenjena z bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Prvi toženec in druga toženka sta podala odgovor na pritožbo. V njem konkretizirano prerekata pritožbene navedbe in predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- da je po pok. J.J. (umrl xx.xx.1982) tekel zapuščinski postopek pri sodišču v Sežani pod opr. št. D 187/83, ki se je končal s sklepom z dne 19.6.1984, po katerem so na podlagi zakona dedovali njegova žena, vdova A.J. in njegovi nečaki E.G., A. R. (druga toženka) in E.G. ter pranečaka B.G. in V.G. (tretji in četrti toženec);

- da je A.J. umrla (xx.xx.1993) in da je po njej na podlagi oporoke celotno zapuščino dedoval tožnik (sklep D 94/93 z dne 22.4.1993);

- da je sodišče našlo oporoko J.J., ki jo je ta sestavil dne 11.10.1974 in jo dal istega dne v sodno hrambo (Sl 34/1974), sodišče je to oporoko, s katero je J.J. vse svoje premično in nepremično premoženje zapustil svoji ženi A.J., razglasilo dne 4.12.2015.

6Glede na postavljeni tožbeni zahtevek gre v obravnavani zadevi za dediščinsko tožbo (141. člen ZD). Dediščinsko tožbo je mogoče vložiti le proti osebam, ki imajo stvari ali pravice na podlagi dedno pravnega temelja, za katerega se pozneje izkaže, da ne obstaja. Z dediščinsko tožbo zahteva tožnik kot dedič iz naslova zatrjevane dedne pravice zapuščino, del zapuščine ali posamezne predmete zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje ali posamezne predmete zapuščine v posesti na temelju svoje dedne pravice, ki se torej tudi šteje za dediča¹. V sodni praksi je zavzeto stališče, da je dediščinska tožba možna le med osebami, dediči istega zapustnika². To pa tožnik in toženci, glede na ugotovitve povzete v 5. točki te obrazložitve, ki jih tožnik ne prereka, prav gotovo niso. Ker tožnik ni dedič po zapustniku J.J., njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen in zato je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker to glede na sprejeto odločitev ni potrebno.

7Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, potem ko ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa prvemu tožencu in drugi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo, odmerilo na znesek 356,31 EUR, ki predstavlja odgovor na pritožbo v višini 286,87 EUR, materialne stroške v višini 5,73 EUR in 22 % DDV v višini 63,71 EUR. Tožnik je odmerjene stroške dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo predlagano.

¹ Karel Zupančič, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izjava, 2009, stran 281 do 284
² Primerjaj odločbi VSL: - I Cp 1227/2014 in I Cp 1892/99 ter Pravno mnenje občne seje VS RS 17.12.1991.