VSL sklep I Cp 176/2011

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, delno ga je zavrnilo, v tč. 4 izreka sodbe vsebovanem sklepu pa je tožbo v tč. 3 zahtevka, ki se nanaša na zahtevo o plačilu civilne kazni, zavrglo.

Proti tistemu delu sodbenega izreka, s katerim je bil del tožbe zavržen, se iz razloga zmotne uporabe materialne prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev tako spremeni, da tudi v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da višine civilne kazni tožeča stranka sama ni mogla določiti, temveč je lahko le predlagala njen izrek. Višino civilne kazni lahko določi le sodišče in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odst. 168. čl. ZASP. Tožeča stranka je navedla vse potrebne elemente, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo o višini civilne kazni. Znesek civilne kazni res v zahtevku ni določen, je pa določljiv. Primerjava, kot jo podaja sodišče prve stopnje v zvezi z uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo ni primerna. Posameznik v primeru uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo lahko oceni, koliko znaša osebna škoda, ki jo je pretrpel, ne more pa zneska civilne kazni določiti upravičenec, to je tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča zahtevek, kot ga je v tč. 3 tožbenega zahtevka oblikovala tožeča stranka, ni določen. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem zahtevku z navedbo določenega zneska denarja. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da se ta glasi tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe. Zahtevek mora biti torej konkretiziran enako, kot izrek sodbe. Ne drži, da tožeča stranka ne bi mogla, upoštevajoč vse okoliščine primera, postaviti določen zahtevek glede višine civilne kazni. Stvar sodišča pa bi bila, da bi presodilo, ali je tožeča stranka pri oblikovanju višine zneska civilne kazni upoštevala pravilno vse okoliščine primera in nato zahtevku ugodilo v celoti, delno, oziroma ga zavrnilo.

Odločitev prvega sodišča o tem, da je tožbo treba v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo civilne kazni zavreči, je torej pravilna iz prej navedenih razlogov in razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

Materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno, kakšnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ne najde in je zato pritožbo zavrnilo.