VSL Sklep Cst 252/2018

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v delu, ki se nanaša na obstoj ovir za odpust obveznosti spremeni tako, da se ugovor upnika v tem delu zavrne.

2. Zadeva se vrne sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi odločanja o ugovoru upnika v delu, ki se nanaša na podaljšanje preizkusne dobe.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila dolžnica ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugovoru upnika ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlog za odpust zavrnilo z naslednjimi nosilnimi razlogi: (1) dolžnica je v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja neodplačno razpolagala s svojim premoženjem, kar izhaja iz otvoritvenega poročila upravitelja. Iz njega je razvidno, da je bila dolžnica lastnica osebnega vozila, ki ga je neodplačno odsvojila vnukinji. V zvezi s tem razpolaganjem je upravitelj sicer sklenil izvensodno poravnavo o vračilu zneska 750,00 EUR v stečajno maso; (2) dolžnica je prodala dve stanovanji, pri čemer s kupninama ni ustvarila nobenega premoženja (le terjatev v višini 5.500,00 EUR, ki bo po izterjavi del stečajne mase), temveč jih je očitno potrošila; (3) dolžnica je prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim stanjem, saj je ob pokojnini v višini ... EUR v letu 2015 pri N. d.d. najela posojilo v višini 5.500,00 EUR ter prevzemala obveznosti do upnika P. d.o.o. ter s kartico M. nakupila izdelkov v vrednosti 3.147,57 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče presodilo, da dolžnica s svojim premoženjem ni ravnala vestno in pošteno, zaradi česar do odpusta obveznosti ne more biti upravičena.

6Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (1. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Oviro za odpust obveznosti predstavljajo taka ravnanja dolžnika, ki jih je mogoče opredeliti kot zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje svojo pravico. Načelo prepovedi zlorabe pravic je tesno povezano z načelom vestnosti in poštenja: določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega razmerja.

7Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v 3. odstavku 399. člena ZFPPIPP. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Pri presoji (razlagi) pomena 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP je zato potrebno izhajati iz prej navedenega namena. Dolžnik, ki uveljavlja pravico do odpusta obveznosti, zlorablja to pravico, (med drugim) če svojih obveznosti ni zmožen izpolniti, ker je v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja pri prevzemanju obveznosti ali pri razpolaganju s svojim premoženjem ravnal nevestno ali nepošteno.

8Vestno in pošteno ravnanje, ki je predpostavka za dovoljenost odpusta obveznosti, ima značilnost pravnega standarda. Pri presoji, ali ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega oziroma nepoštenega ravnanja, so najbolj tipični primeri zlorabe (nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnika), določeni kot izpodbojna domneva v 4. odstavku 399. člena ZFPPIPP. Če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti (med drugim), če je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Slednje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi ravnanja stečajne dolžnice, ko je osebno vozilo neodplačno odsvojila vnukinji, pri čemer pa je spregledalo, da je stečajni upravitelj sklenil izvensodno poravnavo, na podlagi katere je bila v stečajno maso vrnjena protivrednost brezplačno odsvojenega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je dolžnici še očitalo, da je pri pokojnini 682,00 EUR - ob tem, da očitno ni več razpolagala s kupnino od prodanih stanovanj - najela posojilo v višini 5.000,00 EUR ter prevzela še druge obveznosti (v višini najmanj 3.147,57 EUR, za kolikor je kupila izdelkov s kartico M.). Pri tem ni upoštevalo in se ni opredelilo do njenih navedb, da je s prodajo stanovanj pridobljena sredstva vlagala v upnikovo nepremičnino v času, ko je z upnikom živela v zunajzakonski skupnosti. Kot izhaja iz njenih navedb, je dolžnica do razpada njune zveze za oba plačevala stroške, kupovala hrano in obleke ter skupne počitnice. Ker upnik njenega prispevka v zunajzakonski skupnosti ni priznal, je vložila tožbo za ugotovitev solastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine. Ta spor se je po intenzivnih pogajanjih z upnikom končal s sklenitvijo sodne poravnave v znesku zgolj 5.500,00 EUR, kar izhaja iz upraviteljevega pojasnila v postopku na prvi stopnji. Vztrajanje pri tožbi po njegovem mnenju ni bilo smiselno, saj zaradi nezmožnosti plačila predujma za izvedenca, s tožbenim zahtevkom ne bi bilo mogoče uspeti. Zgolj zato, ker se je dolžnica poravnala za znesek 5.500,00 EUR pa še ni mogoč zaključek, da je preostala sredstva, pridobljena s prodajo dveh stanovanj, nepošteno in nevestno potrošila, kot ji to očita prvostopenjsko sodišče.

9Ravnanje dolžnice, ko je prevzemala obveznosti do N. d.d. in kupila tehnično robo (vse v skupni vrednosti nekaj več kot 8.000,00 EUR), je stečajni upravitelj (ki ugovora zoper odpust obveznosti ni vložil), ocenil kot nevednost dolžnice in ne kot naklepno obremenjevanje premoženja. Zakon sicer ne določa, da je treba ugotavljati ali je šlo za naklepno obremenjevanje premoženja, ali pa (le) za dolžnikovo nevednost; toda zgolj zato, ker zakon tega ne določa, to še ne pomeni, da je takšna ocena v kontekstu celotne presoje dolžnikovega ravnanja povsem brez pomena. Dolžnica je življenjsko logično pojasnila, kako je porabila izkupiček od prodaje stanovanj in da je nepremičnina pri prevzemanju obveznosti predstavljala skupno premoženje, zato pri oceni vrednosti premoženja, s katerim je v času prevzemanja obveznosti razpolagala, ni mogoče izhajati zgolj iz vrednosti, ki je bila dosežena s poravnavo. Vrednost, za katero se je dolžnica poravnala, ne prestavlja nujno realne vrednosti njene terjatve do upnika, še manj je to vrednost mogoče upoštevati pri oceni, s kakšnim premoženjem je dolžnica ob prevzemanju obveznosti razpolagala. Nenazadnje je upnik vlaganja dolžnice v njegovo nepremičnino priznal, le z vrednostjo, ki jo je navedla dolžnica, se ni strinjal.

10Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem in neodplačno razpolaganje s premoženjem, niso več ovira sama po sebi. Oviro predstavlja zloraba pravice do odpusta obveznosti, pri čemer višje sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje zaključuje, da pri dolžnici takšnega ravnanja ni zaznati. Nenazadnje je namen zakonskih določb v zaščiti upnikov, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja; da bi bil upnik, bivši zunajzakonski partner dolžnice, žrtev njenega nepremišljenega in neskrbnega ravnanja s premoženjem, iz podatkov v spisu ne izhaja. Upniku bi bilo mogoče kvečjemu očitati, da je tudi sam ravnal neodgovorno in lahkomiselno, ko je dopustil, da je dolžnica brez urejenega lastniškega razmerja med zunajzakonskima partnerja, vlagala v njegovo nepremičnino in namesto njega poravnala nekaj izključno njegovih terjatev (poplačala njegov kredit, ki ga je najel za nakup stanovanja, ko je še bil poročen, plačala davščine, ki so odpadle na njegovo nepremičnino ter druge njegove obveznosti), nikakor pa tega, da je bil žrtev njenega neskrbnega ravnanja s premoženjem.

11Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor upnika proti odpustu obveznosti zavrnilo v delu, v katerem se nanaša na obstoj ovir za odpust obveznosti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker pa je upnik vložil tudi podrejeni predlog za podaljšanje preizkusne dobe, o katerem prvostopenjsko sodišče ni odločilo, višje sodišče zadevo vrača sodišču prve stopnje, da odloči še o upnikovem podrejenem predlogu.

12Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.