VSK Sodba I Cp 494/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80822/2013 z dne 22.5.2013 v veljavi v dajatvenem delu, s katerim je bilo toženki naloženo, da plača tožnici 11.452,65 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov in datumov razvidnih iz 2. alineje drugega odstavka točke 1 izreka ter izvršilne stroške v znesku 56,00 EUR. Toženki je naložilo, da mora povrniti tožnici 2.281,68 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh od dneva prejema sodbe prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženka po pooblaščenki. Najprej zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS ter v zvezi s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem zatrjuje, da je toženka prava neuka stranka, da je po poravnalnem naroku 29.9.2014, ki je bil na predlog obeh strank preložen, vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da ji je sodišče z odločbo z dne 3.11.2014 prošnjo zavrnilo zaradi domnevnega neizpolnjevanja subjektivnega pogoja, da je sodišče pri tem storilo napako, ker je bila toženka prejemnica denarne socialne pomoči in bi sodišče moralo avtomatično šteti, da je subjektivni pogoj podan in prošnji ugoditi. Zaradi zavrnitve prošnje je toženka dne 14.11.2014 predlagala preložitev naroka, razpisanega za 17.11.2014 in pojasnila razlog za preložitev, pojasnila je, da je bila prošnja zavrnjena zaradi napake v odločbi. Njenemu predlogu sodišče ni ugodilo, čeprav je toženka eksplicitno izrazila željo, da je zastopana po odvetniku. Kot mati samohranilka in prejemnica denarne socialne pomoči si samoplačniških odvetniških storitev ni mogla privoščiti. Nesporno je, da ni mogla biti zastopana po odvetniku zaradi razlogov, ki niso nastali po njeni krivdi. Njena ponovna prošnja za brezplačno pravno pomoč je bila odobrena z odločbo z dne 21.1.2015. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta bila razpisana naroka 17.11.2014 in 12.1.2015, toženka pa na teh narokih ni imela možnosti, da bi jo zastopal odvetnik, sicer brez svoje krivde. Sodišče je v sodbi zapisalo, da se je toženka sklicevala na napako v odločbi, vendar je ni podrobno obrazložila. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da takrat še ni bila zastopana po pooblaščencu, da ni mogla vedeti, da sodišče od nje pričakuje podrobnejšo obrazložitev predloga, po drugi strani ni obstajala nobena ovira, ki bi sodišču preprečevala, da narok prestavi in toženko pozove na obrazložitev napake v odločbi ter bi moralo posebno skrbno ravnati pri obravnavanju stranke, ki ni zastopana po odvetniku. Toženka je ravnala z maksimalno skrbnostjo. Sodišče je njeno ustavno varovano pravico do enakega varstva povozilo z načelom ekonomičnosti postopka. Toženka je pripravljalno vlogo po pooblaščenki vložila šele po odobritvi prošnje za BPP 26.2.2015, v vlogi so bili predlagani ključni dokazi, s katerimi bi toženka lahko uspela v pravdi, vendar je sodišče to vlogo štelo za prepozno. Toženka poudarja, da ni bila primerno opozorjena na institut prekluzije. O tem je bila skromno podučena v vabilu na narok 2.9.2014, vendar skopo opozorilo ne zadostuje standardu načela pomoči prava neuki stranki, posebno v primeru kot je predmetni, ko se je toženka na sodišču zglasila brez pooblaščenca iz razlogov, ki niso nastali po njeni krivdi ter je izrazila željo, da jo zastopa strokovno usposobljeni pooblaščenec v okviru brezplačne pravne pomoči. Pritožba graja stališče prvostopenjskega sodišča, da je vloga z dne 26.2.2015 prepozna, očita mu, da se nepravilno sklicuje na 286. člen ZPP. Toženka dejstev in dokazov iz te vloge ni predlagala prej, ker brez svoje krivde ni vedela, da so pravno relevantni. Predlagala jih je takoj, ko je od svoje pooblaščenke izvedela, katera dejstva in dokazi so bili relevantni. Zatrjuje tudi, da sodišče prve stopnje na naroku 17.11.2014 ni izdalo sklepa o začetku poravnalnega naroka ali o pričetku glavne obravnave ter tudi ni drugače naznanjeno, da bi se ta pričela, tega ni storilo niti na naroku 12.1.2015. Pritožba zato zaključuje, da se je glavna obravnava pričela 12.3.2015, ko je bil izdan sklep o pričetku glavne obravnave. Obrazložitev sodišča, da je bila prva glavna obravnava opravljena 17.11.2014 je protispisna. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita še, da ni v potrebni meri izvajalo materialno pravnega vodstva. Sodišču dalje očita zmoten zaključek, da je izgubila zavarovalne pravice, ker je odpeljala s kraja prometne nezgode ne da bi sporočila drugemu udeležencu svoje podatke in se je s tem izognila preizkusu alkoholiziranosti. Splošni pogoji ji ne nalagajo obveznosti sporočiti podatke drugemu udeležencu, temveč, da se ne sme izmakniti preiskavi alkoholiziranosti. Zatrjuje, da se je takoj zjutraj javila na policijski postaji, s tem aktivno prispevala k preiskavi, ki bi takrat še lahko pokazala, da ni vozila pod vplivom alkohola. Zgolj zapustitev kraja nesreče še ne zadostuje za sklep, da se je želela izmakniti preiskavi alkoholiziranosti. Domneva o izmiku preiskave se lahko izpodbija tudi z drugimi dokazi in ne samo z opravljanjem testa alkoholiziranosti. To je toženka zatrjevala v vlogi 26.2.2015 in predlagala dokaze, ki bi lahko izpodbili domnevo alkoholiziranosti (da sodišče pri telefonskem operaterju opravi poizvedbe o opravljenih dohodnih in odhodnih klicih toženke s čimer bi dokazala, da je takoj naslednjega dne po nesreči poklicala na telefonsko številko, ki jo je dobila od voznika, ki je upravljal z vozilom F. F. v času nesreče, s čemer bi dokazala, da ni odpeljala s kraja nesreče z namenom, da bi se izognila preiskavi), priče T. K., s katero bi dokazala, da se je njena hči res nahajala v avtomobilu v času nesreče, zaslišanja svoje matere N. P., ki bi potrdila, da toženka ni zaužila pijače in bi lahko izpovedala o okoliščinah nesreče, o katerih ji je toženka izpovedala neposredno po nesreči, ter sodno prepoznavo voznika osebnega avtomobila F. F., angažiranje izvedenca avtomobilske stroke ter druge dokaze, s katerimi bi lahko potrdila potek nesreče, izpodbila domnevo alkoholiziranosti in domnevno bazo. V nadaljevanju pritožba nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča s sklicevanjem na dejstva in dokaze, ki jih je predlagala v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2015. Dokazni oceni izpovedb prič S. P. in B. P. nasprotuje s trditvami, da je ta diametralno nasprotna z izpovedbama policistov, ki sta potrdila, da je bila na kraju nezgode prisotna tudi tretja oseba, ter trditvami, da si izpovedbi bratov P. glede tega, ali je B. P. užival alkohol, nasprotujeta. Navedba sodišča v točki 9 sodbe, da nobena od prič ni bila pod vplivom alkohola, je po trditvah pritožbe protispisna, protispisna pa je tudi navedba sodišča, da je tako ugotovila policija. Preizkus alkoholiziranosti je bil opravljen le pri S. P.. Ne strinja se niti z dokazno oceno njene izpovedbe ter izpovedbe njene hčerke U. S., ki jima ni verjelo, da je bila toženkina hčerka v avtomobilu. Razlaga, zakaj jo priči brata P., nista videli. Razlaga tudi, da je globo plačala zato, da bi se izognila uklonilnemu zaporu. To je storila zaradi zavajajočega poduka policista oz. zavajajočega pravnega pouka v odloči o prekršku, ki ne vsebuje pojasnila, da uklonilni zapor ne sledi v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo. Sodišču očita tudi, da ni pojasnilo, zakaj ni podelilo vere skladnima izpovedbama policistov, ki sta zatrdila, da so bile na kraju nesreče tri osebe. Na koncu kot protispisno graja ugotovitev sodišča, da je bil B. P. v nezgodi poškodovan. Iz poškodbenega lista ni zanesljivih znakov za svežo poškodbo skeleta, toženka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da gre za staro poškodbo ramena iz leta 2010, da na neverodostojnost izjav o poškodbi kaže dejstvo, da je B. P. zdravniško pomoč poiskal šele po 13.00 uri, do česar se sodišče ni opredelilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (niti kršitve 22. člena Ustave RS). Pritožba v tem delu navaja potek postopka, vendar ne nudi točnih podatkov. Iz spisa je razvidno, da je bil poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi razpisan za 29.9.2014. Na predlog strank, je bil zaradi morebitne sklenitve dogovora, poravnalni narok oz. glavna obravnava preložena na 17.11.2014. V vabilu na narok 29.9.2014 sta bili stranki ustrezno opozorjeni, da lahko nova dejstva in dokaze navajata najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. 13.11.2014 je toženka predlagala preložitev naroka, razpisanega za 17.11.2014 „zaradi napake v odločbi brezplačne pomoči“. Navedla je, da bo ponovno podala vlogo za brezplačno pravno pomoč. Toženka se glavne obravnave 17.11.2014 ni udeležila, sodišče jo je zato opravilo v njeni odsotnosti. Dejstvo, da ni izdalo formalnega sklepa o začetku obravnave, ne predstavlja niti absolutne, niti relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se toženka glavne obravnave ni udeležila, ne more uspešno očitati prvostopenjskemu sodišču, da je kršilo načelo pomoči prava neuki stranki in načelo materialnega procesnega vodstva. Pritožnica tudi ne more uspešno zatrjevati, da je ravnala skrbno. Skrbno bi ravnala, če bi se glavne obravnave, ki jo sodišče na njen predlog ni preložilo, udeležila. Če bi se glavne obravnave udeležila, bi lahko pojasnila prvostopenjskemu sodišču vse to, kar je v zvezi z zavrnjeno vlogo za brezplačno pravno pomoč navajala kasneje, tako pa mu ne more očitati, da ji ni dalo realne možnosti, da se v postopku izjavi. Pritožba je v tem delu zavajajoča, saj prikazuje kot da se je toženka zglasila na sodišču brez pooblaščenca čeprav se glavne obravnave 17.11.2014 ni udeležila in svojega izostanka tudi ni ustrezno opravičila. Prvostopenjsko sodišče glavne obravnave 17.11.2014 ni zaključilo, preložilo jo je na 12.1.2015, jo ponovno preložilo, ker se je nista udeležili tožničini priči, na 5.2.2015, jo na predlog pooblaščenke toženke ponovno preložilo in jo zaključilo 12.3.2015. Tudi po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil prvi narok v tej zadevi 17.11.2014. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da so dejstva in dokazi, ki jih je toženka prvič uveljavljala v pripravljalni vlogi, vloženi po pooblaščenki 26.2.2015, prepozni.

5Stranke lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pogoj nekrivde pa pri toženki ni podan. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/2010, saj je toženka imela razumno možnost, da se v postopku izjavi, a je ni v polni meri izkoristila. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo toženkinim trditvam, ki jih gradi na prepozno zatrjevanih dejstvih in dokazih. Vse pravno relevantne trditve in dokaze toženke, ki jih je podala pravočasno, je prvostopenjsko sodišče obravnavalo in se do njih tudi ustrezno opredelilo.

6Za odločitev so relevantne določbe 7. člena Splošnih pogojev tožnice za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-10-2) in 4. točke prvega odstavka 8. člena njenih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska K-10-2. Gre za določbe o izgubi zavarovalnih pravic oz. izključitvi zavarovalnega kritja. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da je toženka povzročila prometno nezgodo v vinjenem stanju, pobegnila s kraja nezgode ter se poskusila izogniti postopku s policisti in opravljanju preizkusa alkoholiziranosti, zato se skladno s Splošnimi pogoji šteje, da je povzročila nesrečo zaradi vožnje pod vplivom alkohola in s tem izgubila zavarovalne pravice.

7V tem pritožbenem postopku je sporno ali se je toženka izmaknila preiskavi svoje alkoholiziranosti in tudi, ali je toženka povzročila prometno nezgodo. Toženka je namreč trdila, da ni povzročiteljica nezgode.

8Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost¹, zato so toženkine trditve, da tistega dne ni pila, pravno nerelevantne. Pritožba ne izpodbija sodbenih ugotovitev, da je do prometne nezgode prišlo ob treh zjutraj, da toženke ob prihodu policistov ni bilo na kraju nezgode, da sta policiste poklicala udeleženca iz drugega vozila, da so policisti na kraju prometne nezgode našli sprednjo registrsko tablico toženkinega vozila, da se je toženka zglasila na policijski postaji dopoldan istega dne, potem ko jo je njen brat obvestil, da jo išče policija. Nesporno je, da policisti toženke niso preizkušali z indikatorjem alkohola. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zaslišanja policistov ter bratov P. prepričljivo ugotovilo, da je bila povzročiteljica prometne nezgode toženka. Pravilno je ocenilo njeno izpovedbo in izpovedbo njene hčerke U. S.. Toženka vztraja, da ni zapustila kraja prometne nezgode, temveč, da se je odpeljala zato, ker so jo drugi udeleženci nezgode prosili naj ne pokliče policije. Udeležencem je izročila svojo vizitko, eden izmed njih, ki je rekel, da je S., pa ji je dal telefonsko številko. Ta je tudi vozil vozilo, pri njem pa je zavohala alkohol. S svojo nelogično in neživljenjsko izpovedbo tudi pritožbenega sodišča ni prepričala. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je toženka, ko se je zjutraj javila na policijski postaji, aktivno prispevala k preiskavi njene alkoholiziranosti. Dokazi govorijo drugače. Policisti so ocenili, da je zaradi časovne odmaknjenosti od prometne nezgode preizkus alkoholiziranosti nepotreben (A/2).

9Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je drugo v nesreči udeleženo vozilo, vozil S. P., z njim v vozilu pa je bil še njegov brat B. P.. Test, ki so ga opravili policisti na kraju samem je pokazal, da S. P. ni bil pod vplivom alkohola. Toženka poskuša izpodbiti njuno verodostojnost s trditvijo, da se njuni izpovedbi razlikujeta glede tega, ali je B. P. tistega dne užival alkohol, kar pa je, upoštevaje njeno izpovedbo, da je z vozilom upravljal nek S., nepomembno. Toženka omenja tudi izpovedbi policistov v zvezi s številom udeležencev, ki naj bi govorila o tretjem udeležencu, brata P. pa sta trdila, da sta bila v avtomobilu sama. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi s temi pritožbenimi trditvami ne more uspeti. Policistka V. P. je res povedala, da so bile na kraju nezgode tri osebe, ne spominja pa se, ali so bili vsi potniki. Povedala je, da se v zapisnik vpiše, kdo so bili potniki v vozilu. Kot je razvidno iz listinskih dokazov (A/2), sta bila v drugem vozilu le brata P.. Tudi policist L. B. je povedal, da so bili na kraju nezgode trije udeleženci, dva fanta in ena punca, povedal je tudi, da so udeleženci nezgode vsi tisti, ki so v zapisniku navedeni kot udeleženci. V svoji izpovedbi je tudi pojasnil, da če se morda kdaj v zapisniku napiše samo udeležence, ki so bili poškodovani, se vsekakor navede vse udeležence kot priče nezgode. Tudi izpovedba L. B. ne potrjuje izpovedbe toženke, da je v času nezgode z vozilom upravljal tretji udeleženec (fant z imenom S.) v vinjenem stanju, to ne izhaja niti iz listinskih dokazov. Toženka ni prepričala pritožbenega sodišča, da se ni izmaknila preiskavi in ni izpodbila domneve alkoholiziranosti.

10Prav tako toženka ni uspela izpodbiti dokaznih zaključkov sodbe, ki se nanašajo na poškodbo B. P.. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da si je B. P. poškodoval ramo, na podlagi njegove izpovedbe in listinskih dokazov. Pritožba, ki se sklicuje na zapis o poškodbenem listu „RTG desnega ramena in desnega kolena: brez zanesljivih znakov za svežo poškodbo skeleta“, niti tega dokaza, niti ostalih dokazov ne obravnava celovito, zato ji pritožbeno sodišče ni sledilo.

11Pritožba ni izpodbila dejanskega stanja sodbe, ki po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje sprejeto odločitev. Ker niso podani niti v pritožbi zatrjevane, niti uradoma postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

¹ Sklep II Ips 331/2013