UPRS Sodba in sklep I U 962/2018-18

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-729/2018/6 (1312-17) z dne 25. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Taourirt, državljan Maroka, zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹ pridrži na prostore in območje Centra za tujce (1. točka izreka), in sicer od ustne naznanitve 23. 4. 2018 od 14.00 ure, do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da so policisti tožnika prijeli 14. 4. 2018 med naseljema Orljakovo in Božakovo, hrvaško-slovensko mejo pa je prestopil istega dne okoli 3:00 ure. Povzema tožnikov opis poti, in sicer je iz Maroka legalno odpotoval v Turčijo (Istanbul), nato je nelegalno, peš odšel v Grčijo, kjer je ostal pol leta. Pot je nadaljeval preko Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Enkrat je že poskušal nezakonito prečkati mejo s Hrvaško, vendar so mu to preprečili hrvaški policisti. Kot ciljno državo je navedel Nemčijo. Povzema še navedbe iz tožnikove prošnje, iz katerih izhaja, da je potni list in osebno izkaznico pustil v nekem hotelu v Turčiji, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Maroko, dokumentov, iz katerih bi se ugotovila njegova identiteta, pa ne more priskrbeti. Seznanjen je bil s podatkom iz baze EURODAC, iz katerega izhaja, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji. Glede razlogov za zapustitev države pred odločitvijo je navedel, da so ga „vrgli iz kampa“, zato je moral spati na cesti. Pojasnil je tudi, da bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, tudi če ga policisti ne bi prijeli, ker so mu fantje povedali, da se tu lahko izobražuje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja še, da je toženka pristojnim organom Grčije dne 24. 4. 2018 posredovala prošnjo za ponovni sprejem v obliki standardnega obrazca.

3Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem na prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), v povezavi z drugim odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, sodbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in naslovnega sodišča I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018, Recepcijsko direktivo² in 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

4Navaja, da tožnik ob podaji prošnje, niti do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Dejstvo, da je je na policijski postaji izjavil, da mu je ime B.A., ob podaji prošnje pa je navedel, da je A.A., poleg tega pa je navedel, da je potni list in osebno izkaznico pustil v nekem hotelu v Turčiji, ker se je bal, da bi ga vrnili v Maroko, organ ocenjuje kot nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o mednarodni zaščiti in s tem nesodelovanje v postopku ter organu vzbuja dvom v resničnost podanih podatkov. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi imel pri sebi svoje osebne dokumente oziroma bi se vsaj potrudil, da jih pridobi. Poleg tega je policistom povedal, da je njegova ciljna država Nemčija, na podlagi česar toženka sklepa, da tožnik namerava svojo pot nadaljevati (verjetno proti Nemčiji), s podajanjem izmišljenih podatkov pa želi preprečiti, da bi bil kasneje vrnjen v Slovenijo. Glede na navedeno in glede na njegovo ilegalno prehajanje državnih meja evropskih držav, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaška), ali pa je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na odločitev (Grčija), se je odločila za izrek omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

5Presojala je tudi tožnikovo begosumnost. Navaja, da se tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v dveh članicah EU (Grčija in Hrvaška), pri čemer je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, pa jo je zapustil, ne da bi počakal na odločitev, za kar ni navedel utemeljenih razlogov, nahajal pa se je tudi v drugih varnih evropskih državah. To dejstvo ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. To potrjuje njeno prepričanje, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. V to je prepričana tudi, ker tožnik ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v Grčijo. Trdi, da okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bo v primeru, če mu gibanje ne bo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Za nadaljevanje postopka naj bi bilo zato nujno, da se tožniku omeji gibanje.

6Pojasnjuje tudi, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti (drugo odstavek 84. člena ZMZ-1). Sklicuje se še na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Glede na to, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, na dokončanje postopka pa ni počakal, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III.

7Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja razloge, zakaj ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni ustreza odvzemu prostosti. Glede sporne istovetnosti navaja, da ob ustni seznanitvi z ukrepom ni bil seznanjen z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so podlaga za pridržanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri za pridržanje zaradi ugotavljanja prosilčeve identitete ne zadostuje ugotovitev, da je v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov. Meni, da toženka dvoma v tožnikovo identiteto tudi v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložila. Glede očitka, da je tožnik spremenil podatek o imenu navaja, da gre za napako pri zapisu, upoštevati pa je treba, da je tožnik prišel z drugačnega jezikovnega okolja in da ne zna brati. Tudi glede tožnikove navedbe ob registraciji, da je njegova ciljna država Nemčija, je treba upoštevati konkretne okoliščine, in sicer, da sploh ni vedel, kje se nahaja in da malokdo pozna Slovenijo. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo toženke, da je begosumen. Meni, da navajanje držav, skozi katere je prišel v Sloveniji, ne more biti razlog za izrazito begosumnost, sicer bi bili begosumni vsi prosilci, ki bi prišli v Slovenijo po kopnem. Enako velja za prehajanje mej brez osebnega dokumenta. Toženka tudi ni upoštevala tožnikovih navedb glede razlogov za zapustitev Grčije. Navedbe toženke ocenjuje kot pavšalne ter dodaja, da pri sklicevanju na 68. člen ZTuj-2 in sodbo Vrhovnega sodišče RS I Up 26/2016 ni upoštevala sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeve Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji) ter meni, da ni pravne podlage za ugotovitev begosumnosti, zato toženka ukrepa omejitve gibanja ne bi smela izreči. Opozarja še na sodbo Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor). Meni, da pridržanje tožnika v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker ni uredila možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ni dopustno. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

8Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je z izrečenim ukrepom kršena njegova pravica do osebne svobode, kar samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, poleg tega se tožnik v Centru za tujce zaradi odvzema osebne svobode zelo slabo počuti.

9Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališčih iz izpodbijanega sklepa. Podrobno pojasnjuje, zakaj ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ne pomeni odvzema svobode. Glede tožbenih navedb v zvezi s sporno istovetnostjo in predloženo listino, ki jo je tožnik predložil na glavni obravnavi pa pojasnjuje, da gre zgolj za fotokopijo dokumenta, na podlagi katere ni mogoče ugotoviti njegove pristnosti. Sklicuje se na sodbe naslovnega sodišča I U 621/2018, I U 780/2018, I U 837/2018 in I U 838/2018, kjer je sodišče na podlagi identičnih okoliščin potrdilo odločitev toženke o pridržanju na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

12Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.

13Glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

14Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15Tožnikovo pridržanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je toženka utemeljila z navedbo, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa (niti do zaključka glavne obravnave) ni predložil osebnega dokumenta s sliko, da je navajal različne podatke glede svojega imena, da ni pokazal zainteresiranosti, da bi pridobil dokaze o svoji identiteti in da Slovenija ni njegova ciljna država, zaradi česar dvomi v zatrjevano identiteto.

16Glede sodne prakse, na katero se sklicujeta tožnik in toženka, sodišče uvodoma pojasnjuje, da so za presojo obstoja pogojev po navedeni določbi ZMZ-1 bistvene tožnikove individualne okoliščine in razlogi, zaradi katerih je tožnik svoje identitete ne izkaže s predložitvijo osebnega dokumenta in druge okoliščine. Te so od primera do primera različne. Smiselno enako stališče je zavzeto tudi v navedeni sodni praksi. Dejstvo, da tožnik nima osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, temveč mora biti podan dvom v istovetnost prosilca, ki je očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je torej podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Da bi v tem primeru šlo za tak primer, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

17Kot rečeno, toženka svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb o njegovih osebnih podatkih utemeljuje s tem, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko, da je na Policijski postaji Metlika izjavil, da je B.A., kar izhaja iz registracijskega lista, ki ga je tožnik podpisal in da je izjavil, da je potni list in osebno izkaznico pustil v nekem hotelu v Turčiji. Po presoji sodišča iz navedenih okoliščin še ne izhaja očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih navaja tožnik. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu izhaja, da tožnik do njegove izdaje res še ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Glede tega, zakaj tega ne more storiti, je ves čas navajal, da je v Turčijo prišel legalno s potnim listom in osebno izkaznico, nato pa je oba dokumenta pustil v nekem hotelu v Turčiji, ker se je bal, da bi ga vrnili v Maroko. Po oceni sodišča zgolj iz navedenega ne izhaja kontradiktornost in neprepričljivost tožnikovih izjav in s tem posledično očiten dvom v njegovo identiteto, čeprav se sicer strinja s toženko, da je tožnik s svojim ravnanjem sam ustvaril situacijo, da svoje identitete ne more izkazati na nedvoumen način. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnik neizobražen, da ne zna brati, napisati pa zna le svoje ime, kar je lahko vzrok za napačen zapis njegovega osebnega imena na registracijskem listu in v prošnji. Priimek in ostale podatke pa je tožnik ves čas navajal enako (državljanstvo, datum rojstva in kraj rojstva, kraj bivališča). Poleg tega je tožnik ves čas postopka enako navajal, kje je pustil osebne dokumente in zakaj. Pri oceni očitnosti dvoma v tožnikovo zatrjevano identiteto toženka teh okoliščin, čeprav jih je (deloma) navedla tudi v izpodbijanem sklepu in predstavljajo pravno pomembno okoliščino za presojo očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto, ni upoštevala. V takih okoliščinah, ki kažejo na tožnikovo konsistentnost, pa se toženka ni mogla opreti le na dejstvo, da Slovenija ni bila tožnikova ciljna država (kar je tožnik kasneje zanikal, do česar se toženka prav tako ni opredelila), brez drugih trdnih razlogov za dvom v tožnikovo identiteto, očitnega dvoma v tožnikov identiteto ni izkazala. Po oceni sodišča je toženka zato zmotno uporabila prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne glede na to, da je tožnik na zaslišanju v spis predložil tudi fotokopijo osebne izkaznice, ki naj bi mu jo posredovala sestra. Navedena okoliščina, ki pa za odločitev, kot rečeno, ni odločilna, prav tako kaže, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni izkazan. Sodišče še pripominja, da je v postopku izreka ukrepa omejitve gibanja pomembno zgolj, da obstojijo okoliščine, na podlagi katerih je podan očiten dvom v verodostojnost izkazovane identitete. Obstoj fotografij osebnih dokumentov pa pomeni ravno nasprotno, torej da dvom v istovetnost prosilca ni več očiten.

18Toženka torej ni imela podlage za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, niti ni imela podlage, kot je obrazloženo v nadaljevanju, za izrek tega ukrepa na podlagi pete alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, po katerem mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

19Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča (prim. npr. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v več odločbah opozorilo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Res je, da je bilo navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS sprejeto v času veljavnosti ZMZ, v obravnavanem primeru pa je bilo pridržanje odrejeno po uveljavitvi ZMZ-1, in da je Vrhovno sodišče prav v zvezi z dopustnostjo uporabe objektivnega kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 za izkazovanje nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) po uveljavitvi ZMZ-1 dopustilo revizijo. Navedeno pa na odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

20Ne glede na to, ali je prosilca za mednarodno zaščito zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati na podlagi kriterijev iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, oziroma milejših okoliščin iz drugega odstavka istega člena, v obravnavani zadevi ti kriteriji niso izkazani v takšni meri, da bi bila izkazana znatna nevarnost tožnikovega pobega.

21Nevarnost pobega mora biti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III “znatna“, pri čemer je naslovno sodišče že v več zadevah (npr. I U 801/2016, I U 1102/2016) opozorilo, da je ta standard treba razlagati bližje “veliki“ kot pa zgolj “zaznavni“ nevarnosti, kar izhaja iz primerjave z angleško, italijansko in hrvaško različico tega standarda. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

22Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se toženka glede obstoja nevarnosti tožnikovega pobega sklicuje izključno na okoliščine: da je bil v Grčiji zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in jo je samovoljno zapustil, ne da bi počakal na odločitev, da je nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja. Pri tem se toženka v obrazložitvi sklepa pavšalno sklicuje na peto alinejo prvega odstavka in prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki pa sami po sebi tudi v času veljavnosti ZMZ nista mogli izkazovati znatne nevarnosti pobega iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

23Toženka kot razlog za tožnikovo begosumnost navaja, da je že v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, kasneje pa jo zapustil, ne da bi počakal na odločitev. Po presoji sodišča pomeni zapustitev Grčije pred kakršnokoli odločitvijo pristojnih organov zgolj enkratno dejanje, za katero je tožnik ponudil povsem logično razlago. Ves čas postopka je navajal, da je Grčijo zapustil, ker ga je iz „kampa izgnala policija“ in je moral spati na cesti. Da teh tožnikovih navedb se toženka ni opredelila, sodišče pa ne vidi razloga, zakaj jim ne bi verjelo. Glede na take tožnikove izjave in izpovedbo, dano na ustnem zaslišanju, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ker je slišal, da prosilcem za azil omogoča izobraževanje in da je ne bo zapustil pred dokončanjem postopka, tudi če mu gibanje ne bo omejeno, kar je utemeljil tudi z razumnim razlogom, da če bi hotel iz Slovenije pobegniti, bi to že storil, ko se je 8 dni nahajal v Azilnem domu v Ljubljani, sodišče sodi, da znatna nevarnost, da bo tožnik tudi iz Republike Slovenije pobegnil, pred dokončanjem postopkov, v obravnavnem primeru ni izkazana. Kakršnekoli nadaljnje okoliščine, ki bi omogočile tako sklepanje, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo.

24Edina nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Ta okoliščina po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča RS, sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje na nevarnost pobega. Sodišče k temu dodaja še, da je ta okoliščina tudi po 68. členu ZTuj-2 uvrščena med “milejše“, prej navedena sodba, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče o primerni uporabi razlogov iz te zakonske določbe, pa te okoliščine ne uvršča med tiste, katerih uporaba bi bila očitno smiselna oziroma mogoča tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite.

25Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevale znatno nevarnost tožnikovega pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se v bistvenem ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava. Sodišče je zato na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, brez presoje ostalih tožbenih navedb.

K II. točki izreka:

26Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda.

27Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma tako imenovanih procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da prej navedeni pogoj za vložitev zahteve za začasno odredbo ni več izpolnjen oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato zahtevo zavrglo.

-------------------------------

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.