VSM Sklep IV Kp 27702/2014

I. Pritožba obsojenega F. K.se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazen eno leto zapora, izrečena obsojenemu F.K. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 27702/2014 z dne 1. 2. 2017, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v celoti izvrši.

2Zoper sklep se je pritožil obsojeni, brez navedbe pritožbenih razlogov, le s prošnjo sodišču druge stopnje, da ga ponovno napoti na center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) za dogovor glede opravljanja dela v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obsojeni v laični pritožbi razlogom izpodbijanega sklepa ne nasprotuje, temveč dejansko izraža le prošnjo, da se mu omogoči popraviti "prekršek", ki ga je storil s tem, da se ni odzval na poziv sodišča. Vendar obsojencu ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, da se obsojenec na vabilo CSD v zvezi z realizacijo sodbe, to je opravljanja dela v splošno korist ni odzval, izostanka tudi ni opravičil, da se nadalje ni odzval niti na ponovni poziv sodišča z dne 8. 9. 2017, in nanj ni odgovoril vse do odločitve sodišča prve stopnje, posledično sprejelo pravilno odločitev, da se obsojencu izrečena kazen eno leto zapora v celoti izvrši. Utemeljeno in pravilno je poudarilo, da vzrok neizpolnjevanja nalog ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale opravljanje tega dela, temveč v obsojenčevem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Pri tem po oceni pritožbenega sodišča ne gre spregledati, da obsojeni dopisov in pozivov sodišča sploh ni dvigoval po redni pošti in je zato bilo potrebno vročanje po sodnem vročevalcu, kot tudi izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa.

5Obsojeni torej ni pokazal prav nobene volje za opravljanje dela v splošno korist. Takšno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja obsojenega, pa je povsem nespoštljivo tako do sodišča, družbeno sprejetih in veljavnih norm in nenazadnje tudi vseh delavcev oziroma oškodovancev, ki jim je s kaznivim dejanjem povzročil ugotovljeno škodo. Popolna neodzivnost, pasivnost in ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo in ne dopuščajo nobenega podaljševanja izvršitve kazni na ta način. Zgolj obsojenčeva prošnja, da se ga ponovno napoti na CSD za dogovor za opravljanje družbeno koristnega dela, ko je hkrati očitno, da sam v tej smeri ni storil prav ničesar, namreč na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin ni nobena garancija, da bi obsojenec svoje obveznosti tudi dejansko izpolnil. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je njegova pritožba povsem brez vsebine, tudi glede razlogov, ki bi mu morda onemogočali opravljanje dela v splošno korist.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

7Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tarifni številki 74013 Taksne tarife.