UPRS Sklep I U 558/2018-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se odvetniku A.A. (v nadaljevanju tožnik) odmeri nagrada in stroški zastopanja v višini 410,00 EUR (I. točka izreka), v presežku pa predlog tožnika zavrnila (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke Bpp 397/2016 z dne 28. 10. 2016 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičencu B.B. za vložitev tožbe v zvezi z ukinitvijo preživnine oziroma podrejeno v zvezi z znižanjem preživnine, za zastopanje na prvi stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožnik je pravočasno priglasil stroške za dejanja BPP. Tožena stranka je tožniku priznala 160 točk za vložitev tožbe z dne 6. 11. 2016 po tar. št. 18/2 alineja 7 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 160 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 30. 3. 2017 po tar. št. 19/1 OT, 160 točk za pripravljalni narok dne 10. 4. 2017 po tar. št. 20/1 OT, 160 točk za narok dne 10. 4. 2017 po tar. št. 20/1 OT, 120 točk za 2. pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2017 po tar. št. 20/2 OT, 80 točk za 3. pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2017 po tar. št. 20/3 OT, 80 točk za narok dne 2. 6. 2017 po tar. št. 20/2 OT, 200 točk za trajanje naroka po 6. členu OT, 80 točk za narok dne 18. 9. 2016 po tar. št. 20/2 OT, 80 točk za 4. pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017 po tar. št. 19/3 OT, 80 točk za 5. pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2017 po tar. št. 19/3 OT, 80 točk za narok dne 19. 1. 2018 po tar. št. 20/2 OT in 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk, kar znaša 24,4 točke. Skupaj torej 1464,4 točk, ki jih je tožena stranka v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) zmanjšala za polovico, kar znaša 732,20 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, znaša nagrada 336,07 EUR (732,20 točk x 0,459 EUR). Tožena stranka je tožniku priznala tudi 22 % DDV v višini 73,93 EUR. Tožnik je tako upravičen do nagrade v višini 410,00 EUR. Tožena stranka tožniku na podlagi 6. člena OT ni priznala priglašene nagrade v višini 2 x 50 točk za trajanje narokov dne 10. 4. 2017 in dne 19. 1. 2018.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Navaja, da je odločitev tožene stranke napačna v delu, ko mu je priznala le polovico materialnih stroškov, ki jih je imel z zastopanjem in do katerih je v skladu z OT upravičen v celoti v višini 2 % od skupne vrednosti storitev in še v višini 1 % od vrednosti storitve nad 1000 točk, kot je tudi priglasil. Meni, da se določilo petega odstavka 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT, nanaša zgolj na plačilo za opravljeno delo in ne na pravico do povračila stroškov po 11. členu OT. Citira prvi odstavek 2. člena OT, po katerem je odvetniška storitev delo, ki ga je odvetnik opravil v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo za stranko na podlagi pooblastila oziroma sklepa pristojnega organa ter drugi odstavek istega člena OT, po katerem so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Meni, da se materialni izdatki ne morejo deliti na polovico, saj so druga vrsta stroškov, ki pripadajo odvetniku, torej izdatki in ne gre za stroške za opravljeno delo. Sodišču med drugim predlaga, da zasliši tožnika in sodno osebo, ki je pristojna za odločanje v zadevah BPP. Ob navedenem se sklicuje na sodbi tukajšnjega sodišča v zadevi I U 440/2017 z dne 5. 9. 2017 in I U 1766/2016 z dne 3. 10. 2017 in zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, saj bi mu morala tožena stranka priznati izdatke v celotni priglašeni višini ter mu od tega zneska v celoti odmeriti DDV. Zaradi navedenega sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep v 2. točki izreka odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

4Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Na ta razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen upravnega spora je namreč v tem, da se stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper tiste upravne akte, ki dejansko in nezanemarljivo posegajo v njen pravni položaj. Ni pa upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.

7V obravnavanem primeru po presoji sodišča ne gre za takšno pravno vprašanje. Tožnik v tožbi ni navedel vrednosti spornega predmeta, je pa iz tožbenih navedb razvidno, da zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev le tega v ponovni postopek toženi stranki, ker naj bi mu tožena stranka na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv priznala le polovico materialnih izdatkov in le od polovice materialnih izdatkov obračunala DDV. Iz izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je tožena stranka priznane materialne izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT v pavšalnem znesku 24,4 točke razdelila na polovico in posledično tudi DDV odmerila le od polovice priznanega zneska materialnih izdatkov. Navedeno pomeni, da tožnik vtožuje znesek v višini 12,2 točke, kar znaša 5,60 EUR, oziroma skupaj z 22 % DDV-jem 6,83 EUR. Upoštevaje navedeno višino vtoževanega zneska, pa je utemeljeno zaključiti tudi, da ima izpodbijani upravni akt za tožnika zanemarljive posledice. Prav tako po presoji sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo. Vprašanje, ki je relevantno za odločitev v zadevi, je namreč že rešeno v upravno sodno praksi tega sodišča, kot izhaja že iz tožnikovih navedb (npr. I U 1766/2016 z dne 3. 10. 2017, I U 440/2017 z dne 5. 9. 2017).

8Ker po povedanem zakonski pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločitev niso izpolnjeni, je sodišče tožbo na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9Izrek o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.