VSRS Sodba X Ips 253/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju (po sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 189/2015 z dne 7. 12. 2016) po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4210-8554/2008 08-150-1-01 z dne 9. 10. 2013, s katero je davčni organ v ponovnem postopku odmere dohodnine revidentovo odločbo Davčnega urada Ljubljana, št. 03 02304 0 z dne 17. 6. 2003, o odmeri dohodnine za leto 2002 odpravil in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Revidentu je za leto 2002 odmeril dohodnino v znesku 47.779,05 EUR ter mu naložil doplačilo dohodnine v višini 21.862,06 EUR. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-01-76/2014-2 z dne 4. 4. 2014, pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je za obdavčitev relevantno, da je revident na podlagi fiktivnih stornacij blaga prejel premoženjskopravno korist. Tudi po ponovni presoji je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi davčnega organa na podlagi stališča, da je za obdavčitev v tem primeru relevantna le ugotovitev, da je bilo na podlagi stornacij fiktivnih prodaj, ki jih je opravil tožnik, blago dejansko izneseno iz poslovalnice, medtem ko gotovina v blagajno ni bila položena.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka predlaga zavrnitev revizije, nanjo pa po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8Iz navedenega izhaja, da sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi kršitev pravil upravnega postopka oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (kar je sicer pritožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1) in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi po revidentovem mnenju pravilno opredelilo sporno pravno vprašanje, tj. vprašanje, ali je revident na podlagi fiktivnih stornacij blaga pri podjetju M., d. d. prejel premoženjsko korist, ki se obdavči z dohodnino. Po presoji sodišča prve stopnje pa revident z izvedbo predlaganih dokazov ni uspel ovreči bistvenih ugotovitev, ki so bile podlaga za odmero dohodnine za leto 2002.

10Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident kot poslovodja poslovalnice M., d. d., v letu 2002 izvajal stornacije blaga, ki po obsegu bistveno odstopajo od obsega stornacij drugih zaposlenih. Z izkazovanjem stornacij prometa po blagajni, kar predstavlja vračilo blaga, ki ni nikjer dokumentirano in dokazano, pa je bila dejansko znižana vrednost opravljenega prometa v trgovini in potrebni znesek gotovine, ki bi moral biti položen na blagajno in ob koncu dneva na žiro račun. Izdano blago je bilo izknjiženo iz zalog. Revident je v posameznih računih, izdanih na blagajni, izkazoval fiktivne stornacije prometa blaga, obenem pa je bilo na istih računih, na katerih so bile stornacije, zaračunano drugo blago, ki pa je bilo prav tako izdano iz trgovine in izknjiženo iz zalog. Blago, ki je bilo izdano iz poslovalnice, je bilo dejansko nabavljeno in zaračunano, medtem ko blago, ki naj bi bilo vrnjeno, dejansko ni bilo vrnjeno. Na opisan način naj bi revident v letu 2002 fiktivno storniral prodajo blaga v vrednosti 17.718.004,33 SIT.

11Revident sodišču prve stopnje očita nejasnost razlogov za izpodbijano odločitev, saj da ni pojasnilo, ali je in pri kom naj bi prišlo do premoženjskega učinka, ki je predmet obdavčitve. S temi navedbami torej uveljavlja v reviziji zatrjevano kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1, ki pa je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Med drugim mora biti iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije tega pod uporabljene norme materialnega prava. Da bi šlo za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka upravnega spora, mora biti možnost preizkusa sodbe izključena – če obrazložitev kljub pomanjkljivostim to še vedno omogoča, procesna kršitev ni podana.¹

12Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sodbi te kršitve ni mogoče očitati, saj njena obrazložitev omogoča preizkus. Iz te obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je navedene stornacije prometa blaga izvajal revident kot poslovodja poslovalnice družbe, da blago v stornirani vrednosti ni bilo vrnjeno med zaloge in da zanj tudi ni bila položena gotovina v blagajno in da je torej prišlo do povečanja revidentovega premoženja na račun pravne osebe (15. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo še (14. točka obrazložitve), da niti izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bilo blago, katerega prodaja je bila stornirana, tudi dejansko vrnjeno, priče, katerih zaslišanje je predlagal revident sam, pa so izpovedale, da njim ni bilo odpremljeno. Sodišče je torej pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je revident prejel premoženjsko korist in tudi, zakaj izvedeni dokazi te ugotovitve niso omajali. Revizijske navedbe o nepravilnem vrednotenju izvedenih dokazov pa kažejo na to, da ne gre za očitano pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč za revidentovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ugotovljenim dejanskim stanjem. V dokazno oceno pa revizijsko sodišče v okviru svoje presoje ne posega (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Dokazna ocena namreč ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb ZUS-1. Kot je bilo že povedano, v obravnavanem primeru obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje ni taka.

13Revident v reviziji navaja, da jo vlaga tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava, vendar iz navedb, s katerimi utemeljuje revizijo, razlogi, s katerimi bi utemeljeval zmotno uporabo materialnega prava, ne izhajajo. V reviziji namreč zgolj nasprotuje ugotovitvi, da je z opisanimi stornacijami blaga prejel premoženjsko korist, ki se obdavči z dohodnino. Tudi sam v reviziji povzame, da razlogi, ki jih navaja, utemeljujejo njegov očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo izvedenih dokazov in da je materialno pravo zmotno uporabilo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Revident torej z revizijskimi navedbami po vsebini uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni dovoljen revizijski razlog.

14Glede na navedeno in ker ostale revizijske navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

15Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 25/2015 z dne 18. 5. 2016 in Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Vedem Lukič, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 307.