UPRS Sodba II U 121/2017-10

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) Župniji A. odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015, in sicer od stanovanjskih prostorov na naslovu ..., v izmeri 72,30 m2 - v višini 64,64 EUR in od stanovanjskih prostorov na parc. št. 1025, k.o. ..., v izmeri 1395 m2 - v višini 199,54 EUR, kar znaša skupaj 264,18 EUR.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe FURS citira določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in pojasnjuje, da je bilo zavezancu nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno na podlagi podatkov občine, in sicer na osnovi ugotovljene površine zazidanega oziroma nezazidanega stavbnega zemljišča, skupnega števila točk, ugotovljenih po kriterijih iz občinskega odloka ter upoštevaje število mesecev odmere.

3Zoper omenjeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju Ministrstvo) z odločbo št. DT-499-13-799/2015 z dne 30. 1. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot pojasnjuje Ministrstvo, je tožnik v pritožbi nasprotoval plačilu nadomestila od stanovanjskih prostorov na naslovu Na trati 7, Maribor v izmeri 72,30 m2, ker nadomestilo po njegovem mnenju ni bilo odmerjeno pravilno. FURS namreč pri odločanju ni upošteval določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ, ki določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča med drugim ne plačuje od stavb, ki jih verske skupnosti uporabljajo za versko dejavnost. Objekt na omenjenem naslovu predstavlja po zatrjevanju tožnika župnišče, ki se v celoti uporablja za opravljanje verske dejavnosti.

4V zvezi z navedenim ugovorom je Ministrstvo pojasnilo, da po določbi prvega odstavka 218. člena ZGO-1 (pravilno prvega odstavka 218c. člena ZGO-1) občina za namen nadomestila pridobi podatke iz katastra stavb oziroma mora pri odmeri nadomestila uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Organ na prvi stopnji je zato po mnenju Ministrstva pravilno za sporno nepremičnino uporabil podatek iz Registra nepremičnin (v nadaljevanju REN), ki je po prvem odstavku 96. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) večnamenska zbirka podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi. V REN se evidentirajo podatki, določeni v prvem odstavku 98. člena ZEN, med katere sodi tudi dejanska raba nepremičnine.

5V obravnavani zadevi je sporna nepremičnina po evidentirani dejanski rabi stanovanjski prostor, kar glede na določbo prvega odstavka 79. člena ZEN pomeni, da se pretežno uporablja za stanovanje. Dejanske rabe nepremičnin v registru tožnik ni spremenil. Glede na navedeno navajanje tožnika, da stanovanje uporablja za versko dejavnost, po mnenju Ministrstva ni relevantno. Zatrjevano nestanovanjsko rabo nepremičnine je dolžan ugotavljati geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN, do spremembe pa se podatki, ki jih je občina pridobila kot podatek katastra stavb oziroma REN, štejejo za pravilne, kar pomeni, da je bil organ dolžan izpodbijano odločbo izdati na podlagi teh podatkov.

6Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je odločba Ministrstva nezakonita, saj ne vsebuje pravnega pouka o pravnih sredstvih zoper odločbo, s čimer mu je bila po njegovem mnenju kršena ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Sklicuje se tudi na določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ ter dodaja, da je bilo z izpodbijano odločbo nadomestilo v nasprotju z zakonom odmerjeno tudi za prostore v župnišču, ki se v celoti uporabljajo za opravljanje verske dejavnosti župnije. Tudi iz določb Zakonika cerkvenega prava, ki določajo naloge župnika, po mnenju tožnika izhaja, da župnik tudi v stanovanjskem delu opravlja dejavnost dušnega pastirja, torej versko dejavnost (spovedi, pogovori z verniki, svetovanje, itd.). Tožnik omenja tudi določbo 7. člena Ustave RS o ločenosti države in verskih skupnosti ter določbe Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih in navaja, da način dela in uporabo prostorov za verske namene določa katoliška cerkev sama, kar pomeni, da opredelitev v registru nepremičnin za takšno klasifikacijo ne more biti odločilna. Ker lahko občine po mnenju tožnika pridobivajo podatke o nepremičninah tudi na drug način in ne zgolj iz obstoječih registrov nepremičnin, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in po odpravi odločbe vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje.

7V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je med strankama spor o tem, ali je bilo tožniku z izpodbijano odločbo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pravilno odmerjeno tudi za stavbo na naslovu ..., za katero tožnik zatrjuje, da bi morala biti na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ oproščena plačila nadomestila, ker naj bi se v celoti uporabljala za opravljanje verske dejavnosti Katoliške cerkve.

10Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ, na katero se sklicuje tožnik, določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne plačuje med drugim tudi za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. Za odmero nadomestila oziroma za oprostitev plačila nadomestila je torej bistvenega pomena ugotovljena raba stavbe, ki pa se po izrecni določbi prvega odstavka 218c. člena ZGO-1 tudi po presoji sodišča ugotavlja na podlagi evidentiranih podatkov katastra stavb. Po omenjeni določbi ZGO-1, na katero je v izpodbijani odločbi pravilno opozoril tudi FURS, mora namreč občina v namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Po ZEN, ki predstavlja predpis, ki ureja evidentiranje nepremičnin, se v katastru stavb med drugim evidentira tudi dejanska raba stavb (6. točka prvega odstavka 73. člena ZEN), ki jo je pri odmeri nadomestila dolžan upoštevati tudi finančni organ.

11Ker je bila v katastru stavb v času izdaje izpodbijane odločbe (o tem med strankama niti ni spora) dejanska raba stavbe na naslovu ..., opredeljena kot stanovanjska, je FURS tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je tožniku za omenjeno stavbo odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Iz podatkov katastra stavb namreč izhaja, da je stavba v pretežni meri namenjena stanovanjski dejavnosti in torej ne verski dejavnosti verskih skupnosti.

12Ker so za odmero nadomestila v skladu z obrazloženim relevantni le podatki o dejanski rabi stavbe, navedeni v uradnih evidencah, na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva tožnikovo zatrjevanje, da se stavba v pretežni meri - kljub njeni registrirani stanovanjski rabi - uporablja za namen opravljanja verske dejavnosti (glej tudi stališče Upravnega sodišča v zadevi opr. I U 1299/2015 z dne 25. 8. 2016).

13Pogoje obdavčenja subjektov na njenem ozemlju v celoti določa država sama, kar sodi v okvir njene suverenosti. Zato z izdajo izpodbijane odločbe, ki v celoti upošteva veljavne pravne predpise, z ničemer ni bilo kršeno ustavno načelo ločenosti verskih skupnosti od države iz 7. člena Ustave RS.

14Glede tožbenega očitka o kršitvi tožnikove pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS pa sodišče ugotavlja, da je v odločbi, s katero je Ministrstvo odločilo o tožnikovi pritožbi, res izostal pravni pouk o možnosti vložitve tožbe v upravnem sporu, ki je ena od obveznih sestavin upravne odločbe (tretji odstavek 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), vendar pa ta kršitev v obravnavani zadevi po ugotovitvi sodišča ni bila v škodo tožnika. Stranka se je namreč kljub odsotnosti pravnega pouka ravnala po veljavnih predpisih (peti odstavek 215. člena ZUP) in je tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano prvostopno odločbo vložila pravočasno pri pristojnem sodišču. Pravica do pravnega sredstva stranke v smislu 25. člena Ustave RS zato ni bila kršena.

15Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.