VSRS Sodba VIII Ips 259/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženca z dne 22. 12. 2015 in dela prve točke izreka odločbe z dne 4. 6. 2015 glede datuma priznanja višje pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlik med že izplačanimi zneski pokojnine in novo odmerjeno pokojnino od 3. 9. 2004 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožnika zavrnilo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija sodbo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami). V reviziji izpostavlja, da mu pri odmeri pokojnine v letu 2004 niso bili upoštevani vsi plačani prispevki. Toženec ga na dejstvo, da jih ni upošteval v celoti, ni opozoril, odločba tudi ni obrazložena. Zato se ne strinja, da mu ni priznana višja pokojnina od upokojitve 3. 9. 2004 dalje. Tega ne onemogoča odločba Ustavnega sodišča, saj ni izključila možnosti uveljavitve zahtevka za nazaj. Upoštevati je treba temeljno načelo pokojninskega zavarovanja, po katerem pravica do pokojnine ne zastara in je o njej mogoče kadarkoli ponovno odločati. Pravnomočna odločba iz leta 2004 za to ni ovira. Poleg tega o delu teh plač še ni bilo odločeno. Načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče. Odločitev, da mu višja pokojnina pripada šele od 1. 7. 2015, pomeni nedopusten retroaktiven poseg v že pridobljene ustavnopravno varovane pravice. Sprejeta odločitev pomeni tudi neenakomerno obravnavo zavarovancev v različnih obdobjih. Neutemeljeno je sklicevanje na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Uradni list RS, št. 96/2012 in nadaljnji), saj tožnik po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji) ni mogel začeti postopka po tem členu. Zato je nedopustno ponovno razlikovanje med zavarovanci glede na okoliščino, ali so zahtevali ponovno odmero pokojnine ali ne, zlasti glede na dejstvo, da za to ni bilo pravne podlage v ZPIZ-1. Takšna rešitev ne more biti primerna in zadostna odprava nastalega položaja ugotovljene protiustavne kršitve pravic, ki je bila ugotovljena že leta 2002 in še vedno ni odpravljena. Glede na to, da so bili prispevki plačani, niso pa bili upoštevani pri odmeri pokojnine, odločitev posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine, ki predstavlja tudi premoženjsko pravico. Izpostavlja še določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi z 8., 13. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, storjena pa je tudi kršitev 23., 25. in 50. člena Ustave RS.

4Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Revizija ni utemeljena, ker sodbi sodišč nižje stopnje temeljita na odločbi Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015, po kateri je izključeno izplačilo razlik pokojnine za nazaj.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožeča stranka v uvodu revizije navaja, da jo vlaga zaradi vseh revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Teh kršitev ne obrazloži, niti ne navede, za katero kršitev konkretno gre, zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo presojati.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, ni sporno. Tožniku je bila z odločbo št. 12 2003111 z dne 25. 8. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine od 3. 9. 2004 dalje. Toženec mu je dne 4. 6. 2015 po uradni dolžnosti izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine, v kateri je upošteval tudi plače, namenjene za notranji odkup. Višjo pokojnino mu je priznal od 1. 7. 2015 dalje. Pritožba tožnika je bila zavrnjena z odločbo dne 22. 12. 2015.

10Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožniku višja pokojnina vse od upokojitve dalje. Dne 25. 8. 2004 mu je bila izdana odločba o pravici do starostne pokojnine, zoper katero se ni pritožil. Odločba je postala materialno pravnomočna glede pravice do pokojnine z vsemi elementi, vključno z njeno višino. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva v rednem postopku, pa čeprav je bila nezakonita. Pravnomočna odločba se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih urejajo zakoni v različnih postopkih. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe toženca določata Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

11Tožnik v času, ko še ni potekel rok za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po ZUP, teh ni uveljavljal. Prav tako ni izkoristil možnosti po 183. členu ZPIZ-2 od njegove uveljavitve 1. 1. 2013. Rok za spremembo pravnomočne odločbe na tej podlagi je potekel v letu 2014, ko je preteklo deset let od vročitve pravnomočne odločbe. Na podlagi 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih v času njenega sprejema niso bile več izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev. Prav to za tožnika predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo, ki jih v času, ko bi jih lahko, ni izkoristil. Trenutek upravičenosti do višje pokojnine je Ustavno sodišče vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke; odločilo je, da v obeh primerih velja od prvega dne naslednjega meseca. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopusten retroaktivni poseg v že pridobljene ustavno varovane pravice, saj je tožnik starostno pokojnino na podlagi pravnomočne odločbe užival vse do spremembe odločbe in vanjo ni bilo poseženo vse do 30. 6. 2015.

12Tožnik se sklicuje tudi na to, da odločba iz leta 2004 ni bila obrazložena ter da toženec ni ravnal v skladu s 138. členom ZUP. Tožniku je bil z odločbo posredovan izračun pokojninske osnove, v katerem so prikazane plače in plačani prispevki za posamezna leta, kar je razvidno tudi iz dohodninskih odločb, tako da je bilo mogoče primerjati podatke. Tožnik se zoper odločitev o priznanju pravice do pokojnine ni pritožil in tudi ni izkoristil sodnega varstva, pa tudi izrednih pravnih sredstev ne. Vse te ugovore v zvezi z ne obrazloženo odločbo oziroma varstvom svojih pravic bi lahko uveljavljal že v upokojitvenem postopku pri tožencu. Nenazadnje je bila takrat že sprejeta in objavljena odločba Ustavnega sodišča¹, s katero je odločilo, da je bil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) v neskladju z Ustavo v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup.

13Bistvo pravnomočnosti je utrditev pravnih razmerij zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je zakonodajalec v 158. členu Ustave določil delni odstop od tega načela. Ustavno sodišče je na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov ni bil več možen. Zato navedena ureditev ni ustavno sporna, saj gre za tehtanje več različnih načel Ustave, ki so bila pravilno uporabljena. Iz vseh navedenih razlogov očitki tožnika o kršitvah 23. in 25. člena Ustave in 8., 13. in 14. člena EKČP in Protokola št. 1 niso utemeljeni.

14Vrhovno sodišče je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Odločba Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002.