VSM Sklep IV Kp 22478/2013

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Kr 22478/2013 z dne 21. 3. 2018 na podlagi tretjega odstavka 129a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo predlog zagovornika obsojenca Z.H. za izvršitev enotne kazni enega leta in enajst mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 22478/2013 z dne 4. 4. 2016, zaradi storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena in kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila po 230. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljevanju zapor ob koncu tedna).

2Zoper ta sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik. V pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sklep spremeni tako, da se obsojencu omogoči izvrševanje kazni zapora na način, kot ga navaja v predlogu, in sicer kot zapor ob koncu tedna.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadenega sklepa, temelji na ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je v obravnavani kazenski zadevi zagovornik obsojenca dne 29. 8. 2017 že podal predlog za izvršitev obsojencu izrečene kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, sodišče prve stopnje pa je ta predlog s sklepom II Kr 22478/2013 z dne 14. 11. 2017 zavrnilo, Višje sodišče v Mariboru pa s sklepom IV Kp 22478/2013 z dne 9. 1. 2018 zavrnilo pritožbo zagovornika zoper prvostopni sklep kot neutemeljeno. Okoliščine se po pravnomočnosti sklepa II Kr 22478/2013 z dne 14. 11. 2017 niso bistveno spremenile, v novem predlogu z dne 5. 3. 2018 pa zagovornik ponavlja razloge, s katerimi je že prvič poskusil neuspešno prepričati v postopku odločanja o predlaganem načinu izvršitve kazni zapora ob koncu tedna. Razlogi v novem predlogu so zato po oceni sodišča prve stopnje očitno neutemeljeni. Z njimi zagovornik graja pravilnost pravnomočne odločitve sodišča, s katero je le-to zavrnilo njegov predhodni predlog za zapor ob koncu tedna z dne 29. 8. 2017, ne navaja pa ničesar novega. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 129a člena ZKP odločilo, da ponovni predlog zagovornika zavrže.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in je pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi ponovno polemizira z razlogi sodišč prve in druge stopnje, navedenimi v sklepih II Kr 22478/2013 z dne 14. 11. 2017 in IV Kp 22478/2013 z dne 9. 1. 2018, ne morejo omajati. Iz predloga zagovornika z dne 5. 3. 2018, katerega vsebino sodišče prve stopnje povzema v točki 2 obrazložitve napadenega sklepa, je razvidno, da je zagovornik v tem predlogu za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna, ki ga je podal 5. 3. 2018, predlog utemeljuje s povsem enakimi razlogi, kot jih je navajal v predlogu z dne 29. 8. 2017, o katerem je bilo pravnomočno odločeno z že navedenima sklepoma prvo in drugostopnega sodišča. Pritožbena izvajanja, s katerimi zagovornik navedeni ugotovitvi oporeka, pa niso sprejemljiva.

6Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je obsojenec z listinami dokazal, da glede na jasna pravila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) o razpolaganju s premoženjem, obsojenec lahko plačuje premoženjsko korist le tako, da jo plačuje njegova družina, kar se v konkretnem primeru dogaja na način, da obsojenčeva žena po svojih zmožnostih iz skupnega premoženja zakoncev plačuje obveznosti obsojenca iz naslova protipravne premoženjske koristi na račun FURS-a, nadalje, da enako ne more biti brezpredmetno navajanje zakonodaje in sodne prakse, ki določata, kaj pomeni zajamčen osebni dohodek, ki je definiran kot znesek, ki varuje materialno in socialno varnost delavca, pri čemer je obsojenec v družbi D., kot tudi v družbi T., prejemal zajamčen dohodek, in zato ne more plačevati nič drugega kot lastno preživljanje in preživljanje svoje družine, ter da je obsojenec za navedena dejstva ponudil dokaze, FURS pa je zoper obsojenca zahteval izvršbo za sporno protipravno premoženjsko korist, ki pa se ne more izvršiti na dohodke obsojenca, ker so ti v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izvzeti iz izvršbe. Zagovornik ne navaja nič novega, kot to v napadenem sklepu pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj so bile enake trditve tudi vsebina njegove pritožbe zoper sklep prvostopnega sodišča II Kr 22478/2013 z dne 14. 11. 2017, o kateri je odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom IV Kp 22478/2013 z dne 9. 1. 2018 in pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

7Zaradi navedenega, ker so razlogi, ki jih navaja zagovornik, torej že bili predmet presoje tako prvostopnega kot drugostopnega sodišča, ko je to obravnavalo prvi predlog zagovornika za prestajanje kazni zapora obsojenca z zaporom ob koncu tedna, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ponovno navajanje istih razlogov kaže, da so ti razlogi očitno neutemeljeni, glede na to, da zagovornik s prvim predlogom ni uspel. Taka ugotovitev pa je podlaga za odločitev, ki jo je v napadenem sklepu pravilno sprejelo.

8Po obrazloženem, in ker zagovornik tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je zagovornikova pritožba, vložena zoper sklep sodišča prve stopnje, neutemeljena.

9Sklep višjega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Posledica neuspele pritožbe zagovornika je odločitev o plačilu sodne takse, ki je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarif. št. 74013 Taksne tarife.