VSM Sodba I Cpg 99/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56128/2017 z dne 21. 6. 2017 razveljavilo v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo glavnice v znesku 541,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) jih je dolžna plačati v znesku 226,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Izpostavlja razloge v točki 15 obrazložitve, da je bila zavarovalnina toženki nakazana prav z namenom kritja škode na spornem vozilu in da je slednja poleg izplačila zavarovalnine prejela tudi popravljeno vozilo, v posledici tega pa je nedvomno obogatena. Tožnica opozarja, da je že v odgovoru na ugovor zoper sklep o izvršbi v vlogi z dne 23. 8. 2017 podala ustrezno trditveno in dokazno podlago. Izrecno je zapisala, da je vozilo v popravilo pripeljala toženka, da je bila storitev opravljena na podlagi cenilnih zapisnikov zavarovalnice, ki se štejejo kot naročilnica. V tej vlogi je tožnica navedla, sicer laično, da je toženka prejela plačilo s strani zavarovalnice, a do nakazila ni bila upravičena. Takšne trditve je razumeti tako, da gre za obogatitev toženke in da lahko takšen zahtevek uveljavlja zgolj od nje in ne od tretjega.

Sodišče prve stopnje tožnici takšnega zahtevka ni priznalo. Ocenilo je, da ga lahko še vedno uveljavlja od najemnika vozila, družbe C. d.o.o. (točki 16 in 17 obrazložitve). Izpodbijana sodba je bila izdana 20. 2. 2018, nad družbo C. d.o.o. pa se je s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 4090/2018 z dne 31. 1. 2018 začel stečajni postopek. Sodišče prve stopnje bi lahko na podlagi javno objavljenih uradnih objav ugotovilo, da tožnica od toženke terjatve zaradi začetka stečaja ne bo mogla izterjati.

Tožnica meni, da je zaradi tega podana bistvena kršitev določb postopka, sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj bi moralo zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve ugoditi.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, in „izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi, s tem da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, po razveljavitvi sodbe, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“. V njeno korist naj se odloči o stroških postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku spora majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP-E.

7Kakšno procesno kršitev je storilo sodišče druge stopnje, pritožnica ne pojasni, sodišče druge stopnje pa tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve ni ugotovilo obstoja nobene od procesnih kršitev iz drugega 339. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokazov, o tem pa v razlogih odločbe navedlo dovolj tehtne in prepričljive razloge, tako da je odločbo objektivno mogoče preizkusiti, vsaki od strank pa je na ta način zagotovljena pravica do izjave in enakopravnega obravnavanja v postopku.

8Tožnica v bistvu zaključkom izpodbijane sodbe v točkah 9 do vključno 12 obrazložitve izrecno ne nasprotuje, zanjo je sporen predvsem (materialno pravni) zaključek, da tožnica na račun toženke ni prikrajšana oziroma toženka (na račun tožnice) ni obogatena.

9V zvezi s tem pritožnica poudarja, da se je na dejstvo neupravičene obogatitve oziroma prikrajšanja sklicevala že v odgovoru na ugovor. Popravilo avta je izvedla, plačila za opravljeno delo pa ni prejela. Ker je obogatena toženka, ki je dobila zavarovalnino oziroma odškodnino od zavarovalnice, pa še popravljen avto, lahko zahtevek uveljavlja zgolj od toženke in ne od tretjega. Ne glede na to pa ne drži, da bi tožnica zahtevek iz (podjemne) pogodbe lahko uresničila oziroma dosegla, saj je od januarja 2018 družba C. d.o.o. v stečaju.

10V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 13 - 17 obrazložitve. Dejansko ne gre za (zatrjevani) prehod koristi med dvema poslovnima subjektoma, ki sta sedaj (tudi) stranki sodnega postopka, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve. Gre za (identično) situacijo, o kateri je odločalo že Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 710/2016 z dne 19. 4. 2017, z zaključki in stališči tega sodišča pa pritožbeno sodišče v tem postopku v celoti soglaša. Dejansko gre za situacijo, ko nekdo, v obravnavani zadevi toženka, prejme neko korist (je obogaten) zaradi pogodbenega razmerja med dvema drugima subjektoma (v dani situaciji tožnico in najemnikom vozila), dajalec koristi (tožnica, ki je avto popravila) pa plačila po (podjemni) ne prejme. Že sodišče prve stopnje je v tem kontekstu dosledno, v skladu s stališči pravne teorije in sodne prakse, pojasnilo pod kakšnimi pogoji lahko prikrajšani, ki po pogodbi ne prejme plačila, zoper tretjega uveljavlja zahtevek na obogatitveni podlagi (verzija).

11V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje soglaša (tudi) s stališčem izpodbijane sodbe v točki 16 obrazložitve, da tožnica v zvezi s tem, da izpolnitve zahtevka po pogodbi ne more doseči, ni podala nobenih trditev. Pri tem ni odveč pripomniti, da je toženka račun na plačilo stroškov popravila, ki ga je tožnica naslovila nanjo, zavrnila že v letu 2016 (z dopisom z dne 19. 10. 2016), in sicer s pojasnilom, da storitve ni naročila in da je bilo sporno vozilo v tistem obdobju na podlagi najemne pogodbe v uporabi družbe C. d.o.o.. Toženka je izplačilo zavarovalnine prejela (že) 28. 12. 2016. Tožnica je torej imela dovolj časa za uveljavitev zahtevka zoper družbo C. d.o.o. in zgolj dejstvo, da je družba C. d.o.o. sedaj v stečaju, začet je bil 31. 1. 2018, v smeri uresničitve zahtevka po pogodbi ne more biti odločilno. Odločilno tudi ni dejstvo, da se je tožnica (morebiti) šele z izdajo izpodbijane sodbe seznanila z vsemi pravnimi okoliščinami tega spora.

12Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

13Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženko, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na odločitev pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).